Ezekijel (umrl 571 pred Kr.)

10. april

Simboli štirih evangelistov: Matej človek, Marko lev, Luka vol, Janez orel so nakazani v knjigi preroka Ezekijela, ki je deloval med judovskim izvoljenim ljudstvom tedaj, ko ga je zadela najhujša nesreča babilonska sužnost. Ljudem je odločno povedal, da je sužnost kazen za njihovo nezvestobo Bogu. Njegova preroška govorica je polna veličastnih pa tudi težko umljivih podob, ki spominjajo na videnja iz zadnje svetopisemske knjige Razodetja.

EzekielEzekijel je bil po poklicu duhovnik kakor njegov oče. Njegovo ime pomeni 'močan je Bog'. Kot mlad duhovnik je verjetno opravljal službo v jeruzalemskem templju. Leta 597 je s kraljem Joahinom (Jehonijem) prišel v babilonsko sužnost. Tam je živel med pregnanci ob prekopu Kobaru. Za preroka je bil poklican leta 593 in je deloval do svoje smrti leta 571. Ezekijelovo preroško poslanstvo je mogoče deliti na dve obdobji: prvo obsega sedem let od leta 593, ko je bil poklican za preroka, do leta 586, ko je padel Jeruzalem, drugo pa čas po padcu svetega mesta do prerokove smrti, torej petnajst let.

V prvem obdobju je napovedoval božjo kazen zaradi malikovanja in nemoralnega življenja. Bil je neizprosen varuh božjih zakonov. Ko so se njegove grozeče prerokbe uresničile, pa Ezekijel nastopa kot tolažnik nesrečnega ljudstva in v apokaliptičnih videnjih napoveduje odrešenje in vrnitev ljudstva iz sužnosti. Najbolj pomembno je njegovo videnje o kosteh, ki vstajajo in se oblikujejo v živo telo: to je podoba vstajenja judovskega ljudstva v novo svobodo, obenem pa tudi zametek vere v vstajenje mrtvih. Kot prerok kliče k prenovitvi sveta. Za to prenovitev jemlje simbol božjega svetišča: staro svetišče je bilo oskrunjeno, zato mora biti pozidano novo. Tudi ljudje morajo dobiti drugačno srce in drugačnega duha. Vendar ne sami od sebe. Bog jim bo dal novo srce in novega duha. Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem nakazano misel o resnični milosti božji, ki je izključno božji dar in brez katere je vsako dobro dejanje nemogoče.

Istočasno kot Ezekijel v Babilonu je doma, v Jeruzalemu deloval prerok Jeremija. Oba božja glasnika sta se kljub tolikšni daljavi, ki ju je ločila, glede vsebine oznanila presenetljivo ujemala. Oba sta imela ista videnja, njuni duši je napolnjevala enaka žalost in njune oči so videle enako grozo. Ezekijel je v duhu gledal, kar se je dogajalo v domovini in je na grehe svoje domovine izrekel isto kletev kot Jeremija, ki je te grehe videl s telesnimi očmi. Prerok Ezekijel je ostal v Babilonu med ujetimi Judi, pregnan kakor oni, a ne zakrknjen kot oni. Bivanje Judov v Babilonu je bilo zanj kazen, Ezekijelovo bivanje v pregnanstvu med Judi je bilo zanje milost. V sužnosti je lajšal žalost pregnancev. Tam je bil znamenje, da Bog svojega ljudstva ni pozabil.

Prerok Ezekijel je umrl kot mučenec. Rimski martirologij pravi o njem, da je bil "od sodnika izraelskega ljudstva, ki ga je svaril zaradi češčenja malikov, umorjen pri Babilonu in bil pokopan v grobu Abrahamovih prednikov, kamor so mnogi hodili molit". Nekateri domnevajo, da so ga kamnali, drugi pa, da je bil razčetverjen. Upodabljajo ga z mečem v roki, z vrati med dvema stolpoma, s tehtnico (božja pravičnost), z vozom, v katerega so vprežena bitja z obrazi človeka, leva, vola in orla.

Zajemi vsak dan

Zelo moder je, kdor ni vihrav v ravnanju, a tudi ne vztraja trmasto pri svojem. Ni ravno znamenje modrosti, če vsakemu verjameš na besedo in takoj razneseš, kar slišiš ali verjameš.

(Tomaž Kempčan)
Sobota, 30. Maj 2020
Na vrh