Pahomij (287-347)

15. maj

Današnji godovnjak sveti Pahomij se je začel zanimati za krščansko vero zato, ker je srečal verne ljudi, ki so se dosledno ravnali po Jezusovih besedah: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.« Ko je bil star dvajset let, so ga namreč proti njegovi volji hoteli spraviti v rimsko vojsko. Da ne bi pobegnil, so ga z drugimi upornimi novinci zaprli v ječo, kjer so jih s stradanjem hoteli omehčati. To se je pripetilo v mestu Tebe v zgodnjem Egiptu. Mimo zapora so hodili meščani. Nekega večera so neznanci zaprtim fantom prinesli hrano. Povedali so jim, da redno strežejo lačnim jetnikom, ker so kristjani in tako ravnajo "zaradi Boga v nebesih". Njihova dobrota je Pahomija razveselila in mu to vero prikupila. Ko so ga na naboru za vojaške novince pripoznali za nesposobnega vojaške službe, je iskal zveze s kristjani, se dal poučiti in je prejel sveti krst.

PahomijOhranil se je življenjepis tega moža v arabščini, v katerem najdemo precej verodostojnih podatkov. Rodil se je leta 287 v poganski družini v Zgornjem Egiptu, kjer krščanska vera še ni bila splošno znana. Pahomij se je z njo seznanil, ko je bil v telesni stiski, kot smo slišali. Potem ko so ga tisti, ki so nabirali vojakov, pustili domov, je nekaj časa živel med kristjani in s krstom postal član njihovega občestva. Pred krstom je imel videnje: rosa z neba je padala na njegovo glavo in dalje na njegovo desnico. Slišal je tudi glas, ki mu je naročil, naj pomaga ljudem, svojim bratom, Bog sam mu bo razodel, kako naj to stori.

Po notranjem navdihu je šel k staremu puščavniku Palamonu, pri katerem je ostal v šoli bogoljubnega življenja sedem let. Naučil se je strogih postov, popolnega obvladovanja volje, ki naj se pokorava Bogu, predvsem pa premišljevanja, ki naj spremlja tudi ročno delo in prehaja v otroško zaupno molitev. Palamon ga je učil, da je puščavnik povezan s Kristusom, Kristus pa z vsem človeštvom – po Kristusu je torej tudi puščavnik povezan z vsemi ljudmi.

Po sedmih letih je šel Pahomij globlje v puščavo. Kmalu so se mu pridružili še drugi in zaživeli so v skupnosti po zgledu prvih kristjanov v Jeruzalemu, ki jim je bilo 'vse skupno'. Vsako nedeljo so odšli k božji službi, se nahranili z božjim kruhom in se veselo prepevajoč vračali v svojo samoto. Njihov zgled je privabil številne posnemovalce in nazadnje je imel Pahomij že osem velikih samostanskih družin, nekako po sto bratov vsaka, ena posebej za žene. Spet je šel še globlje v puščavo in nastala je nova samostanska naselbina. Bratje so – kot povsod – postavili cerkev, gostišče za popotnike in reveže, dobro je bilo poskrbljeno za bolnike. Uredili so si tudi vrtove, njive in delavnice, da so živeli od dela svojih rok. Vsaka naselbina je bila podobna tistim, kakršne je tristo let kasneje ustanavljal sv. Benedikt, oče zahodnega meništva, ki se je ravnal po znamenitem načelu: »Moli in delaj!« Pahomij je, ne da bi vedel, postal veliki mojster skupnega samostanskega življenja: poleg puščavnikov ali eremitov je Cerkev po njem že dobila kojnobitske samostane, kakor pravimo v urejenem občestvu živečim menihom. Redovna pravila so nastajala naknadno, kot sad pridobljenih izkušenj.

Pahomij je dočakal šestdeset let zemeljskega življenja. Ko je obnemogel, je hvalil Boga, da mu je dal okušati ljubečo skrb bratov. Vsem skupnostim je določil naslednike v vodstvu in umrl za kugo 9. maja 347. Na ta dan so se ga vedno spominjali na Vzhodu, po novem koledarju pa tudi na Zahodu.

Zajemi vsak dan

Jezus me je vodil in niti enkrat mi še ni bilo žal, da sem se izročila njegovi ljubezni.

(Cvetana Priol)
Nedelja, 26. Maj 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh