Marjeta (Rita) Kasijska (ok. 1381-1457)

22. maj

Navadno pravimo, da je zakon srečen, če zakonca ne iščeta svoje sreče, temveč srečo drugega; pa je vendarle to plemenito čustvo obeh zakoncev v veliki meri delež ženine kreposti, njenega materinstva in ljubezni. Žena z veseljem vrača dobro tudi tedaj, ko smo odurni. Ko jo žalimo, odgovarja dostojno in spoštljivo. Kakor sonce je, ki oblačnemu jutru prinaša zoro in ob večerih zlati oblake s svojimi prameni.« Te besede pohvale na račun dobre žene je izrekel papež Pij XII. leta 1942 v svojem nagovoru novoporočencem. Veliko vprašanje je, če danes še držijo. Gotovo pa je bila zgled takšne žene sveta Marjeta ali Rita Kasijska, katere spomin danes obhajamo.

Rita-KasijskaBila je otrok sončne italijanske pokrajine Umbrije, kjer se je rodila okoli leta 1381. Že zgodaj je rada premišljevala Kristusovo trpljenje in se pokorila. Sklenila je, da se ne bo poročila. Na željo priletnih staršev pa je le privolila v možitev. Poročila se je z možem, ki je bil znan po nagli jezi in surovosti, da se ga je vse balo. Z njim je preživela osemnajst let v zakonu, ki je bil prva leta vse prej kot srečen; s svojo blagostjo in potrpljenjem pa je ublažila možev značaj. Rodila sta se jima dva sinova – dvojčka. Preden sta otroka odrasla, je družino zadela nesreča: umorili so očeta. Marjeta je morilcem odpustila, sinova, ki sta podedovala očetov jezljivi značaj, pa sta se zaklela, da bosta očeta maščevala: 'krvna osveta' je bila tedaj v mnogih italijanskih pokrajinah še v navadi. Marjeta se je bala, da se bo zlo tako množilo. Oba sinova sta kmalu drug za drugim umrla in mati je ostala sama, stara štiriintrideset let.

V njej se je spet zbudila mladostna želja, da bi šla v samostan. Napotila se je v samostan avguštink v bližnjem mestu Cascia in prosila za sprejem. Vendar so jo odslovili, kjer vdov niso sprejemali. Enako se ji je zgodilo tudi drugič in tretjič. Potem pa – pripovedujejo življenjepise! – so se ji v sanjah prikazali svetniki, ki jih je Rita najbolj častila: Janez Krstnik v spremstvu Avguština in Nikolaja Tolentinskega. Ti so jo ponoči skozi zaklenjena vrata pripeljali v samostan. Ko je zjutraj začudenim nunam povedala, kako je prišla v samostan, so naposled njeni prošnji ustregli. Ko je opravila noviciat in se zavezala z redovnimi obljubami, je bila njena edina želja, da bi bila vzorna, svetniška redovnica.

Rada je premišljevala Jezusovo trpljenje in se ostro pokorila. V samostanu so ji zaupali službo bolniške negovalke, ki jo je zgledno opravljala štiriinštirideset let, dokler ni sama hudo zbolela.

V zamaknjenju je nekoč prosila Jezusa, naj ji da okusiti nekaj muk, ki jih je trpel na križu. Takrat, pravijo, se je odtrgala bodica od Jezusove trnove krone in se zapičila v njeno čelo (pogosto je ta prizor prikazan na njenih upodobitvah). Ko je kasneje obiskala Rim, je izprosila, da je njena rana prenehala na zunaj krvaveti. Ko je ležala na bolniški postelji, jo je prišla obiskat znanka iz domačih krajev. Soseda jo je ob odhodu vprašala, če ji more napraviti kakšno veselje. Rita jo je prosila, naj ji prinese z domačega vrta cvetočo vrtnico in prgišče svežih fig. Žena se je nasmehnila, saj je bilo v mesecu januarju, toda ko je prišla domov, je našla na vrtu cvetočo vrtnico in figo z nekaj sadeži: utrgala je in ji nesla.

Umrla je 22. maja 1457. Papež Urban VIII. jo je leta 1627 razglasil za blaženo, med svetnice pa jo je šele leta 1900 prištel papež Leon XIII. Marjeto Kasijsko častijo kot zavetnico bolniških negovalk. Upodabljajo jo klečečo pred Križanim.

Zajemi vsak dan

Sebe organiziraj, uglasbi svoje življenje, potem boš sposoben za druge! Razglašenosti zasebnega življenja segajo v javno.

(Janez Evangelist Krek)
Torek, 25. Junij 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh