German Pariški (ok. 496-576)

28. maj

Ime German boste pri nas zaman iskali. Pomeni pa brat, bratovski, pravi, resnični. V koledarju katoliške Cerkve najdemo več svetnikov s tem imenom, med njimi je tudi svetnik današnjega dne: German Pariški. Rodil se je okoli leta 496 blizu mesta Dijon v Franciji. Dolgo je živel kot puščavnik, ko mu je bilo nekaj nad trideset let, je postal duhovnik. Zaradi njegovega vzornega življenja so ga menihi samostana sv. Simforiana v Autunu izvolili za opata, nazadnje pa je postal škof v Parizu. Odlikoval se je po znanju in dobrodelnosti združeval je bistrino duha z dobroto srca, kar je krščanski ideal.

GermaniO svetem Germanu nimamo veliko zgodovinskih podatkov. Stara kronika, ki so ji dodane legendarne primesi, o njem pripoveduje, da ga je Bog obvaroval že ob rojstvu: mater, ki je imela že več otrok, je namreč obšla čudna misel, da bi ga rodila mrtvega; vsa sredstva, ki jih je zato uporabila, niso nič pomagala: German je prišel na svet čil in zdrav v letu 496. Potem ga je hotela spraviti s sveta hudobna teta, pa tudi njen načrt je spodletel. German se je hotel izogniti novim nevarnostim, zato je odšel k bratrancu, pobožnemu duhovniku. Ta ga je prijazno sprejel in ga poučeval v veri. Živela sta bogoljubno, se skupaj učila in se vadila v ostri spokornosti. Po petnajstih letih je bil German posvečen v mašnika. Postal je tudi opat v Autunu. German je ostal ponižen in skromen, imel se je za zadnjega izmed samostanskih bratov. Največje veselje mu je bilo, če je lahko pomagal ubogim. Ko nekega dne v samostanu ni bilo več koščka kruha, ker je German vsega razdal, so menihi začeli godrnjati. Tedaj je German šel tiho v svojo sobico in zaupno molil k Bogu. Ko je nehal moliti, sta se pred vrati samostana ustavila konja, otovorjena z živežem – poslala ju je neka pobožna žena. Naslednji dan so v samostan pripeljali živež še od drugod. Menihi so se sramovali svojega nezaupanja in odslej so svojega opata spoštovali kot svetnika.

Ko je umrl pariški škof, so za njegovega naslednika izvolili Germana. Štiri leta prej – pripoveduje legendama kronika – mu je Bog to že v sanjah razodel. Prikazal se mu je častitljiv starec, ki mu je izročil ključe pariških mestnih vrat rekoč: »Dajem ti te ključe, da boš rešil prebivalce Pariza pogube.« Življenje novega škofa je bilo apostolsko zgledno. Bil je mož molitve in spokornosti. Podnevi je bil vsako uro pripravljen sprejeti kogarkoli, predvsem pa tiste, ki so bili v nesreči ali stiski. Pri njegovih ognjevitih pridigah so bile cerkve vedno polne. Pariz je bil kakor spremenjen: vsi prebivalci so čutili, da jih njihov škof s svojim zgledom in življenjem molče opominja k poboljšanju. Celo kralj je skušal z miloščino zadostiti za svoje grehe.

Na škofovo pobudo je kralj Hildebert ustanovil opatijo, ki se zdaj imenuje Saint-Germain-des-Pres. Kralj Hildebert je podaril škofu konja z željo, da ga nikomur ne podari. Ko pa je Germain nekoč videl nekega jetnika v hudi stiski, je konja prodal in za izkupiček odkupil tistega jetnika. Zato danes svetega Germana časte kot zavetnika jetnikov.

German je opravil veliko delo v Gospodovem vinogradu: spreobrnil je na tisoče grešnikov, potolažil nešteto nesrečnih in jim pomagal v stiski. Umrl je 28. maja 576. Njegove kosti so slovesno prenesli v opatijo Saint-Germain-des-Pres, kjer se ohranilo njegovo češčenje do zdaj. Upodabljajo ga v škofovski obleki, z verigo in ključi v rokah ter z gorečo hišo poleg sebe, ki jo je pogasil s svojo molitvijo.

Zajemi vsak dan

Stati moraš med nebom in zemljo kot pokončno bitje, katerega noge ne izgubijo stika navzdol in katerega čelo se dviga v odnos navzgor.

(Elisabeth S. Lukas)
Sobota, 25. Junij 2022
Na vrh