Robert (umrl 1159)

7. junij

Eno pomembnih duhovnih žarišč na slovenskih tleh je cistercijanski samostan v Stični na Dolenjskem. Beli menihi, kakor cistercijane imenujejo zaradi njihove bele redovne obleke, so se tam naselili že leta 1136, sedemnajst let pred smrtjo sv. Bernarda, ki velja za pravega ustanovitelja cistercijanskega reda. Bil je tako močna osebnost, da je vtisnil globok pečat svojemu dvanajstemu stoletju.

RobertPodobno kot sv. Bernard na evropski celini, je na angleškem otoku deloval njegov sodobnik sv. Robert, prvi cistercijanski opat onkraj Rokavskega preliva. Rodil se je okoli leta 1100 v kraju Gargrave v grofiji York. Bil je silno vedoželjen in nabral si je ogromno znanja, toda bolj ko se je bogatilo njegovo znanje, bolj je v njem zorelo spoznanje: »Samo Bog je velik, človek velja le toliko, kolikor cene ima v božjih očeh.« Po mašniškem posvečenju je nekaj časa opravljal duhovniško službo v domačem kraju.

V želji, da se duhovno poglobi, je vstopil v benediktinski samostan Whitby, ki pa se je mu je zdel premalo strog. Predstojniki so mu dovolili, da je z nekaterimi somišljeniki odšel v samostan Fountains blizu Yorka, kjer so menihi živeli po zgledu cistercije Clairvaux v Franciji, katere ustanovitelj je bil sv. Bernard.

Tako je Robert postal cistercijan in v redovnem obnovitelju sv. Bernardu je videl tistega glasnika z neba, ki ga je ves čas iskal. Z Bernardom sta kmalu postala prijatelja in sta si živahno dopisovala. Samostan Fountains je privabljal mlade može, željne zdrave duhovnosti. Ko je postal pretesen, je Robert dobil nalogo, da ustanovi nov samostan v škofiji Durham, ki mu je dal ime Newminster (Novi klošter). Menihi so ga izbrali za opata. Robert je uresničeval svoje želje iz mladosti in pa tudi zamisli redovnega ustanovitelja sv. Bernarda. Ko je tudi Newminster postal pretesen, je Robert med 1143–48 ustanovil še tri nove cistercijanske samostane.

Pri vsem njegovem delu ga je vodila misel: ponižnost je temelj vsemu in vsa rast je iz milosti. Krotil ni samo svojega telesa, ampak tudi svojega duha, ki naj ga razsvetli samo božja luč. Iz njegovih ust je bilo slišati neprestano hvalo Bogu, da mu je očitno pomagal pri premagovanju težav, ki jih je nova ustanova morala prebroditi, preden se je ustalila. Robert se je držal cistercijanskih redovnih pravil, ki jih je bil izdelal Anglež Štefan Harding je vendar za svoje opatije sprejemal pobude še od drugod. Tako je po zgledu prvih puščavnikov uredil post ob kruhu in vodi za ves štiridesetdnevni post. Izogibal pa se je vsake samovoljnosti. Ko so ga neki zavistneži tožili sv. Bernardu, je Robert šel k njemu. Srečanje je bilo prijateljsko in Bernard mu je izkazal popolno zaupanje ter je odobril njegovo delo.

Od prvih dni svojega redovniškega življenja je Robert imel prisrčne stike s svetniškim puščavnikom Goderikom. Ko ga je leta 1159 zadnjikrat obiskal, je po vrnitvi v Newminster zbolel in po dveh tednih 6. junija umrl blažene smrti. Ob češčenju, ki se je takoj začelo, so mu menihi pripravili grob v samostanski cerkvi. Njegov god so vedno obhajali 7. junija. Že v življenju se je o njem širil glas, da ima dar prerokovanja in videnj. Njegovi samostani so srečno prestali vse viharje, ki so kasnejša stoletja zajeli Cerkev na Angleškem.

Zajemi vsak dan

V Božjem načrtu je vsak človek poklican k razvoju, zakaj vsako življenje je klic. Ob rojstvu je vsem dan v kali skupek zmožnosti in lastnosti, s katerimi moramo roditi sadove.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 4. Julij 2020
Na vrh