Prvi rimski mučenci (umrli po 64)

God: 30. junij

Najbolj znano delo plodovitega poljskega pisatelja Henryka Sienkiewicza je roman Quo vadis, za katerega je leta 1905 prejel najvišje priznanje Nobelovo nagrado za književnost. V tem romanu, ki je bil že večkrat tudi posnet na filmski trak, Sienkiewicz slika življenje krščanskega občestva v Rimu, predvsem pa kruto preganjanje, ki ga je zadelo za časa blaznega cesarja Nerona, ki je vladal v letih 54–68. O mučencih pod Neronom več pove rimski poganski zgodovinar Tacit v svojih Letopisih. Tam beremo, da je Neron leta 64 lastnoročno požgal večji del Rima, da bi ob pogledu na goreče mesto brenkal in pel. Potem je iskal krivcev, da bi odvrnil sum od sebe, ker se je zbal ogorčenih množic. Kakor naročena mu je prišla vest, da v Rimu živijo ljudje, ki so "sovražni rimski državi in njenim bogovom". Po svojem začetniku Kristusu, ki je bil v Galileji križan kot upornik, se imenujejo kristjani. »Ljudstvo hlepi po maščevanju, naj ga dobi,« nagovarja v romanu Quo vadis cesarja Nerona njegov svetovalec Tigelin. »Ljudstvo žeja po krvi in igrah, naj jih ima. Ljudstvo sumi tebe, naj se njegov sum obrne na drugo stran.«

prvi rimski mucenciNeron si ni dal dvakrat reči. Nemudoma je sprožil velikansko preganjanje kristjanov. Največ jih je dal mučiti pripoveduje Tacit na vznožju rimskega griča Janikula, kjer je Vatikan. »Podtaknil je sodne postopke zoper kristjane in določil najstrašnejše kazni, ki so zadele tako imenovane kristjane, osovražene zaradi njihovih podlih navad.« Kristjane so sovražili zaradi njihove drugačnosti, niso jim pa mogli očitati nobenega hudodelstva. Tacit opisuje, da so najprej zaprli kristjane, ki so jih odkrili, potem so prišli na sled novim ter so kaznovali veliko množico ne samo kot povzročitelje požara, ampak tudi kot 'sovražnike človeškega rodu'. Obsojene so zasmehovali: oblekli so jih v živalske kože in nanje spustili pobesnele pse, da si jih raztrgali; mnoge so križali ali zažgali kot žive plamenice. Neron je za take prizore uporabil lastne vrtove. Prirejal je krute cirkuške igre, ki jih je gledal iz svoje kočije ali pomešan med množico ...

Imen teh mučencev in njihovega števila ne poznamo. Gotovo sta bila med njimi apostola Peter in Pavel, najbrž pa tudi vsi tisti Rimljani, ki jih apostol Pavel v svojem pismu, naslovljenem rimski krščanski občini, hvali zaradi njihove vdanosti Kristusu in požrtvovalnosti do sobratov. Nekateri viri naštevajo kar 10.000 prvih rimskih mučencev iz Neronovih časov.

Pobudo za praznovanje njihovega spomina in hkrati vsebino tega spomina razberemo iz pisma, ki ga je papež Klemen I. leta 96 ali 97 pisal cerkveni občini v Korintu. V njem najprej poveličuje mučeništvo apostolov Petra in Pavla, zatem pa počasti spomin svetih mučencev pod Neronom. »Tema možema, ki sta sveto živela, se je pridružila velika množica izvoljencev. Ti so prestali mnogo muk in trpljenja in so postali nam najlepši zgledi. Krščanske žene so prestale grozne in strašne muke, a vendar so prišle na varno pot vere in prejele vzvišeno plačilo, dasi so bile slabotne po telesu.«

Zajemi vsak dan

V Božjem načrtu je vsak človek poklican k razvoju, zakaj vsako življenje je klic. Ob rojstvu je vsem dan v kali skupek zmožnosti in lastnosti, s katerimi moramo roditi sadove.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 4. Julij 2020
Na vrh