Med potrebami in vrednotami (1)

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je pošla

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja uza vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Vzgoja za vrednote 01

V našem času zelo pogosto slišimo besedo »vrednote«. Slišimo jo v najrazličnejših pomenih in povezavah, kjer je to povsem na mestu – in tudi, kjer to ni. Zdi se, da je beseda »vrednote« postala še ena od »modnih« besed. A kaj, ko se z besedami dogaja nekaj podobnega kot z denarjem: če je preveč denarja v obtoku – začne izgubljati svojo vrednost, pride do inflacije. Vse kaže, da tudi tu doživljamo nekako inflacijo; zdi se, da že kar preveč lahkotno uporabljamo besedo »vrednote« - in zato izgublja svoj pravi pomen!

O čem pravzaprav govorimo, kadar govorimo o vrednotah? Govorimo o enem najpomembnejših gibal v človekovem življenju! V psihologiji poznamo besedo »motiv«, ki označuje vse vrste teh človekovih gibal. »Motiv« je torej tisto gibalo, ki človeka žene k neki dejavnosti, ki ga požene v dejavnost, »motivacija« pa proces tega poganjanja v dejavnost. A moramo vendarle – zaradi jasnosti – povedati, da pravzaprav niti okrog tako »enostavnih« pojmov, kot sta »motiv« in »motivacija« - v psihologiji ni nekega popolnega soglasja. V povezavi z motivi in motivacijo pa so vselej človekove potrebe.
Tudi o potrebah in zadovoljevanju potreb veliko govorimo – morda več, kot so naši predniki. In vendar moramo tudi tu ugotoviti, da je kljub navidezni jasnosti pojma – tudi v pogledu potreb veliko nejasnosti, strokovnega neskladja in laične zmede. Tudi s tem zapisom ne bom te zmede razjasnil – a poskušal bom svoje razmišljanje uokviriti tako, da zmede ne bo, predvsem pa – da ne bo zavajajoča!
V strokovnih razpravah o potrebah in raziskavah potreb najdemo zelo različne pristope. Strokovnjaki so poskušali delati najrazličnejše sisteme potreb, razvrščali so potrebe po najrazličnejših merilih, pri tem so, zaradi jasnosti, uvajali tudi različne izraze. Tako, na primer, že v zelo zgodnjih psiholoških raziskavah zasledimo ločevanje na prirojene, gensko zasnovane potrebe, ki naj bi bile usmerjene predvsem v zadovoljevanje bioloških funkcij organizma, v ohranjanje biološkega ravnotežja, v preživetje. Vendar je že ta pojem »preživetja« od samega začetka razširjen – med prirojene potrebe sodijo tudi spolne potrebe, potrebe po razmnoževanju – ki pa niso usmerjene v ohranjanje posameznega življenja, posameznega organizma, ampak v ohranjanje, obstoj vrste, človeštva. Nekateri so tem potrebam rekli tudi »nižje« potrebe, ker jih lahko prepoznavamo pri vseh živih bitjih – od potrebe po hrani, zraku, tekočini…, do potrebe po razmnoževanju.
Raziskovalci so potem odkrivali še druge potrebe, za katere ni tako jasno, v kolikšni meri so prirojene in v kolikšni meri priučene, privzgojene. Sem sodi cela vrsta tako imenovanih »socialnih« potreb, ki usmerjajo človekovo obnašanje v družbi, v človeški skupnosti. Pravimo, da je človek socialno bitje, saj v socialnem okolju v družbi, v skupnosti z drugimi udejanja večji del svojega življenja. Seveda pa bi lahko naštevali še cel kup drugih potreb, še bolj pa je očitno, da so tudi tiste zares »prvobitne« biološke potrebe v socialni družbi, v socialnem okolju, zelo socializirane, torej spremenjene s človeškimi navadami, običaji – torej z vsem tistim, kar ni prirojeno, gensko določeno, ampak privzgojeno. Potreba po tekočini je zelo očitno in jasno prirojena, gensko določena, saj človek, kot druga živa bitja, nujno potrebuje preživetje. Brez tekočine zelo hitro, že po nekaj dneh (odvisno od zunanjih okoliščin), umre. Toda, potreba po tekočini je le delno povezana z vso množico človeških navad, povezanih s pitjem. Potrebo po tekočini zadovoljimo z dobro, čisto vodo – ljudje pa pijemo najrazličnejše pijače, vse do zelo škodljivih! Prav tako je s potrebo po ohranjanju telesne temperature, zaradi katere ljudje nosimo oblačila – a ljudje nosimo tudi oblačila zaradi mode, celo oblačila, ki nas utesnjujejo, nam škodujejo, nas ne ščitijo pred zunanjimi škodljivimi vplivi…
Že od samih začetkov raziskovanja potreb govorimo tudi o potrebah, ki sploh niso povezane z biološkim preživetjem: govorimo o kulturnih, intelektualnih… in govorimo tudi o duhovnih potrebah. Strokovnjaki so v zgodnjih obdobjih psihologije razne kulturne in podobne potrebe še nekako sprejemali, večinoma pa so zavračali duhovne potrebe. Ko so o njih govorili, so jih uvrščali med privzgojene, torej »umetno« ustvarjene potrebe, ki so torej za človeka manj pomembne. Prav tu je prišlo do razhajanja med psihologijo in vero, religijami. Religije namreč že od nekdaj učijo, da so prav človekove duhovne potrebe najpomembnejše. Toda, kako naj bodo najpomembnejše, če pa so umetno privzgojene, kar torej pomeni, da bi človek mirno živel tudi brez njih – tako kot bi lahko mirno živel brez filmskih predstav ali brez kokakole in brez pice! Prav takšno gledanje na duhovne potrebe in s tem na duhovnost nasploh, je bilo v veliki meri povod za omalovažujoče poglede na vero in na religijo sploh!
Vzgoja za vrednote 01aToda sodobne raziskave takšno gledanje v veliki meri spreminjajo. Sodobna nemška psihologinja, psihoterapevtka Elizabeth Lukas je s svojimi raziskavami potrdila, dokazala obstoj »potrebe po smislu« kot prvobitne, izvirne potrebe, ki se pri človeku pojavlja neodvisno od kulturnega, socialnega okolja – torej neodvisno od vzgoje. Mogli bi torej reči, da je tudi potreba po smislu na neki način človeku prirojena, zapisana v genih! Pa, saj to spoznamo lahko tudi brez znanstvenih raziskav, Dovolj je, da spremljamo otrokov razvoj, da ga opazujemo. In zelo jasno bomo ugotovili, da otrok zelo zgodaj začne postavljati vprašanja »Kako sem prišel na svet?«, »Zakaj sem se rodil?«…, pa tudi »Zakaj je treba umreti?« in tako naprej. Ta vprašanja se otroku porajajo neodvisno od vzgojnega okolja. Še več, opažamo lahko celo nasprotno. Zlasti v novejšem času. Ta vprašanja se otroku porajajo, spontano – okolje pa jih s svojo neodzivnostjo, ko jih zavrača, ko jih ne sprejema, ko jih otroku ne dovoljuje – pač zavre, zatre!
Če začnemo o teh vprašanjih razmišljati nekoliko širše, antropološko, potem zelo hitro začnemo prihajati do sklepov, da je tudi s človekovo potrebo po svobodi tako, da človek že »po naravi« teži k svobodi. In s potrebo po ljubezni je prav tako!
Tu se pa nenadoma znajdemo v zelo zamegljenem prostoru. Kaj so torej »potrebe«, če med potrebe prištevamo tudi tako zelo nejasne pojme z duhovnega področja človekovega bivanja, kot so potreba po smislu, potreba po svobodi, potreba po ljubezni….
Vzgoja za vrednote 01bPotrebe so torej tista gibala, ki težijo k zadovoljitvi, ki človeka silijo k izpolnitvi, potešitvi. Potreba se pojavi, kadar se poruši neko ravnotežje, harmonija v človeku – pa naj gre za biološko ravnotežje ali za ravnotežje, povezano z življenjem v socialnem okolju, ali za duhovno ravnotežje. Potreba se torej pojavi neodvisno od posameznikove volje, od njegove zavestne odločitve. Šele zadovoljevanje potrebe je povezano s človekovo voljo, s svobodno izbiro. Seveda je pri tem človekovo odzivanje zelo različno ob različnih potrebah. Pri nekih potrebah lahko človek ravna zelo avtomatično, rekli bi »nagonsko«, torej je tudi zadovoljevanje potrebe zelo prvobitno. Pri drugih potrebah pa je njegovo vedenje zelo zavestno uravnavano. Tu prihaja do izjemno velikih razlik, tako od posameznika do posameznika, kot tudi od situacije do situacije. Tudi posameznik se v različnih okoliščinah na svoje potrebe odziva zelo različno.
V psihologiji je znan rek, da »brez motiva ni spremembe«. Šele potreba spravi posameznika, človeka v gibanje, v dejavnost. Potrebe torej človeka potiskajo (kot je temu rekel naš psiholog Musek) v dejavnost. Če bi ostali pri tem osnovnem, biologističnem gledanju, bi torej lahko sklenili, da je človek na neki način »žrtev«, »suženj« svojih potreb. Stara, biologistična gledanja na človeka so pogosto vsiljevala takšno pojmovanje. Vendar nas že zgornji odstavek usmeri na drugačno pojmovanje. Že res, da so potrebe pač potrebe in se pojavljajo neodvisno od volje, razuma, izobrazbe, vere…, torej ne glede na človekovo »svobodo«. Človekova svoboda se začne tu! In tu se začne razlikovanje med resnično in navidezno svobodo. Človekova svoboda je v tem, da lahko izbira načine zadovoljevanja svojih potreb; še več: človek lahko s svojo svobodno voljo celo odloči, da neke svoje potrebe ne bo zadovoljil. Sodobni ideal, ki se tako zelo vsiljuje v naši potrošniški družbi kot ideal svobode, »delam, kar hočem«, je torej lažna svoboda. V tem »delam, kar hočem« se namreč človek neopazno, ne da bi se tega prav zavedal, spremeni le še v bitje, ki slepo zadovoljuje svoje potrebe, v sužnja potreb. Še več, v sodobni potrošniški družbi posameznik – potrošnik niti ne zadovoljuje več »svojih« potreb, ampak nenadzorovano privzema za »svoje« potrebe, ki mu jih na najrazličnejše načine, pogosto zelo prefinjene, vsiljuje »potrošniška mašinerija«. ...(se nadaljuje)

ŽORŽ, Bogdan. Med potrebami in vrednotami. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 72-74 .

priporavlja in izbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Vzeta v nebo je, a z nami živi, / da človek utrujen poti ne zgreši. // Po stezi med polji k tebi hitim, / šopek molitev v roki držim.

(Lojze Kozar ml.)
Ponedeljek, 15. August 2022
Na vrh