Janez od Križa (1542-1591)

14. december

Ko Bog človeka kliče v določen poklic ali službo, mu podeli darove in sposobnosti, da ta poklic čim uspešneje izvršuje. Seveda mora človek imeti posluh za božje navdihe in mora sodelovati z njegovo milostjo. Današnji svetnik je imel zelo revno in trdo mladost. Mati, ki je ostala sama s tremi otroki, ga je želela čimprej spraviti do kruha in je bistrega fantiča dala za vajenca pri raznih obrtnikih, pa nikjer se ni obnesel. Dobro pa se je znašel med bolniki v neki zasebni bolnišnici, kjer se je tako izkazal, da mu je gospodar omogočil šolanje. Po ovinkih ga je Bog pripeljal tja, kjer ga je hotel imeti. V svojem kratkem življenju se je izkazal kot izreden mistični teolog in pisatelj ter prenovitelj karmeličanskega reda.

Ta mož je bil Janez od Križa. Rodil se je leta 1542 v španski pokrajini Kastilji. Njegova mati, revna žena, ki je morala sama skrbeti za svoje tri otroke, je s svojo zdravo vzgojo položila temelje Janezove svetniške osebnosti. Njegovo mladost smo že opisali. Ko mu je dobrotnik omogočil šolanje, se ni odločil za to, da bi postal duhovnik v bolnišnici, kjer bi lahko skrbel tudi za svojo mater. V sebi je čutil klic, da se mora ves posvetiti molitvi in kontemplaciji, zato je leta 1563 vstopil v karmeličanski red. Štiri leta kasneje je bil posvečen v duhovnika. Bolelo ga je, da se je v karmeličanski red vtihotapil posvetni duh, da se je oddaljil od prvotnih pravil in ostrosti. Nekega dne je prišla v samostan, kjer je živel Janez, karmeličanska redovnica Terezija Velika, ki je nekaj let pred tem z dovoljenjem predstojnikov začela s prenovo ženskega karmeličanskega reda. Janez je takoj spoznal, da ima opraviti z ženo izrednih sposobnosti, obdarjeno z velikimi nadnaravnimi darovi, Terezija pa je videla v mladem redovniku velikana božje ljubezni, v katerem je duh kontemplacije dosegel že visoko stopnjo, in da je zato on poklican, da prenovi moški karmeličanski red.

Janez se je dela nemudoma lotil. Terezija mu je dala na razpolago hišo, ki jo je njej poklonil neki plemič v vasici Durvela. V tej hiši je 28. novembra 1568 zaživel prvi samostan prenovljenih ali bosonogih karmeličanov. Vsi redovniki so sprejeli novo redovno ime, da že na zunaj pokažejo, da se začenja novo življenje. Janez si je izbral ime Janez od Križa. Kmalu so zrasli še novi reformirani samostani. Duša prenove je bil Janez od Križa, velik učenjak, zlasti pa globok molivec in mistik. Hiter razmah prenove je vznemiril tiste karmeličane, ki so živeli po prejšnjih olajšanih pravilih. Šli so tako daleč, da so Janeza od Križa vrgli v umazano samostansko ječo in ga vse načine poniževali, Janez pa je ostal miren. Mir je ohranil celo takrat, ko je doživljal strašno notranje trpljenje, ki ga je nato opisal v knjigi Temna noč duše. Med drugimi njegovimi spisi sta najbolj znani deli Vzpon na goro Karmel in Duhovna pesem (vse tri imamo tudi v slovenskem prevodu).

V življenju je veliko pretrpel in trpljenje je bilo zanj vir luči in moči. Zadnja leta je preživel v samostanu Ubeda, kjer je imel hudo oblastnega predstojnika. Njegovo hudobijo je Janez vračal z dobroto. Uresničeval je svoje načelo: »Kjer ni ljubezni, jo vnesite, pa boste živeli v ljubezni.« Umrl je v noči od 13. na 14. december leta 1591, star komaj 49 let. Za svetnika je bil razglašen leta 1726, leta 1926 pa mu je Cerkev podelila naslov cerkvenega učitelja.