sv. Peter Damiani

God: 21. februar 

Cerkvene razmere v prvi polovici 11. stoletja so bile zelo žalostne. Še vedno so si papeški prestol lastile mogočne plemiške rodovine in so nanj postavljale svoje, po večini nevredne ljudi, brez čuta za vzvišeno nalogo Petrovih naslednikov. To je imelo strahotne posledice za cerkveno disciplino ter za versko in moralno življenje. Vsi poskusi, da bi stanje popravili, so bili brez uspeha, dokler niso sredi stoletja začeli prihajati na Petrov sedež papeži, ki jim je bila njih služba sveta in skrb za Cerkev srčna potreba. S pomočjo svetniških, sposobnih in odločnih mož so se brž lotili prepotrebne cerkvene obnove. Eden najodličnejših in najodločnejših bojevnikov za to obnovo je bil sveti Peter Damiani.

Rodil se je leta 1007 v Raveni v revni družini z mnogimi otroki kot najmlajši. Uboga mati se ga je hotela znebiti in mu je odrekla hrano, na prigovarjanje pa ga je le oddojila. Kot majhnega otroka ga je vzel k sebi eden od starejših bratov, ki je z njim zelo slabo ravnal. Za revno hrano mu je moral pasti svinje. Potem se ga je spomnil brat Damijan, ki je bil mestni župnik v Raveni. Iz hvaležnosti, da mu je omogočil šolanje, se je Peter poslej privzel še bratovo ime in se podpisoval kot Peter Damiani Damijanov Peter. Bil je tako bister, da je kmalu ustanovil svojo lastno šolo, kar mu je prinašalo lepe dohodke.

Iz skrbi, da ga ne bi premamile strasti in posvetni miki, se je leta 1035 umaknil v samostan Fonte Avellana v Umbriji, kjer so menihi živeli kot puščavniki po pravilih svetega Benedikta. Peter je sprva pretiraval v strogosti do samega sebe, tako da si je pokvaril zdravje. Nato je izbral zlato srednjo pot in po njej vodil tudi druge menihe, potem ko je postal predstojnik samostana. Iz tega samostana je odhajal tudi v druge samostane in jih prenavljal. Ob tem prenovitvenem delu je zorel za širšo prenovo Cerkve.

Najprej je to delo opravljal kar iz svojega samostana in sicer s pismi, naslovljenimi na papeže in druge odgovorne osebe v Cerkvi, ter z drugimi spisi.

Papež Štefan IX. pa ga je leta 1057 poklical v Rim, ga imenoval za kardinala in škofa v Ostiji. Peter se je na vse kriplje branil, končno pa se je le vdal. Ko je prišel na svoje mesto, se je oprijel dela z enako gorečnostjo, s katero je prej obnavljal redovniško življenje. Papeži so mu večkrat zaupali razna posredovalna poslanstva in vselej je nalogo uspešno opravil. Vedno znova jih je prosil, naj ga odvežejo škofovskih dolžnosti in mu dovolijo, da se vrne v svoj samostan. Papež Aleksander je okoli leta 1065 njegovo prošnjo uslišal, še vedno pa mu je zaupal važna opravila. Zadnje tako opravilo je bilo, da je šel v svojo rojstno mesto Raveno in ga v papeževem imenu odvezal izobčenja, kateremu je zapadlo zaradi svojega upornega škofa. Ko se je vračal iz Ravene, ga je v Faenzi napadla mrzlica in 22. februarja 1072 je v tamkajšnjem samostanu izdihnil svojo dušo. Po koncilu se njegov god obhaja 21. februarja.

Papež Leon XII. ga je prištel med cerkvene učitelje. Sveti Peter Damiani je zapustil veliko pomembnih del: spise apologetične in dogmatične vsebine, asketične, pravne in cerkvenopolitične spise, ogromno pisem in pridig, precej pesnitev in molitev. Upodabljajo ga s knjigami, z bičem, križem in mrtvaško glavo. Častijo ga kot pomočnika pri glavobolu.