† 1590, dominikanka iz mesta Prato v Italiji
god: 1. februar 

Znano je, da je dobil sveti Frančišek Asiški dobri dve leti pred svojo smrtjo znamenja Kristusovih ran na svojem telesu, ki so mu ostala do smrti. On ni bil edini, ki bi ga Kristus tako zaznamoval. Današnja svetnica Katarina Ricci, redovnica dominikanka, ki je živela v 16. stoletju, je s tolikšno ljubeznijo premišljevala Kristusovo trpljenje, da je dobila odtis njegovih ran na rokah in nogah in na glavi rane kot od trnjeve krone. Cerkvena oblast je to večkrat najstrožje preiskala, a je vsaka preiskava potrdila, da ni sledu o kaki prevari. To je v samostan privabljalo množice ljudi pobožnih pa tudi praznih radovednežev. Zato je sveta redovnica prosila druge sestre, naj prosijo Boga, da bi ji odvzel znamenja teh ran, da bi se v samostan povrnil mir. Prošnja je bila uslišana.
Krstno ime svete Katarine je bilo Aleksandra. Rodila se je 23. aprila 1522 v plemiški družini Ricci v Firencah. Zgodaj je izgubila mater in vzgajala jo je teta, ki je bila benediktinska redovnica. Aleksandra se je zgodaj navdušila za samostan, oče ji je iskal ženina in le s težavo ga je pregovorila, da je šla za Božjim klicem.

Kmalu po vstopu v samostan dominikank v Pratu je zbolela in bolehala je več let. V mislih na Jezusovo trpljenje je svoje bolečine čudovito pogumno prenašala. Že takrat ji je Bog izkazoval izredne milosti, zaradi katerih ni mogla izpolnjevati skupnih samostanskih vaj in molitev. Sestre, ki za te čudeže Božje milosti niso vedele, so jo sodile, da je lena in zaspanka in predstojnica ji je zagrozila, da jo bo odslovila, če se ne poboljša.Z nadčloveško potrpežljivostjo je prenašala dve hudi bolezni. Ko pa je drugič nenadoma ozdravela, so tudi redovnice spoznale izredne kreposti mlade sestre in njen visoki poklic. Kmalu je postala voditeljica novink in namestnica predstojnice. Ko ji je bilo trideset let, je postala predstojnica in ostala vse do svoje smrti.
Mnogi ljudje, tudi cerkveni odličniki, so prihajali k njej po nasvet. Z mnogimi si je dopisovala. Tudi z domačimi. Očeta, ki se je spri z bratom, je v pismu prosila, naj se obnaša kot pravi kristjan in naj bratu odpusti. »Kako veliko čast bi ti lahko izkazal Gospodu, ko bi se videli na tebi sadovi hostije miru, ki si jo prejel na velikonočno jutro!« Posebno sočutje je imela do duš, ki trpijo v vicah. Globoka združitev z Bogom je ni ovirala pri spolnjevanju svojih zemeljskih dolžnosti, celo spodbujala jo je pri tem. Katarina je umrla 1. februarja 1590, stara oseminšestdeset let.

IME in GOD: V našem seznamu svetnikov je devet svetnic in šest blaženih z imenom Katarina. Najbolj znani sta sv. Katarina Aleksandrijska (Sinajska) (25. 11.) in sv. Katarina Sienska (29. 4. – tam več o imenu), Katarine lahko godujejo še 9. in 24. 3. K imenu Katarina se uvršča tudi skrajšano ime Kaja (goduje lahko tudi pri spominu sv. Gaja – 4. 1. in 22. 4.)

ZAVETNICA: Sv. Katarina de Ricci je zavetnica bolnikov, izdelovalcev pip in trgovcev s tobakom; priprošnjica v bolezni.

Sv. Katarino je med svetnice prištel papež Benedikt XIV. leta 1746 in določil za dan njenega godu 13. 2. V dominikanskem koledarju je njen god 4. 2., v novem rimskem martirologiju (2004) goduje 2. 2., v našem pa 1. 2.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - Marko Čuk, Koper: Ognjišče, 2016, str. 69-70.

† 525, zavetnica Ircev
god: 1. februar

Pravijo, da si mož in žena, ki dolgo živita skupaj v iskreni in globoki zakonski ljubezni, postaneta tudi na zunaj, po potezah obraza, podobna. To pravilo bi moralo veljati tudi za odnos med Bogom in vernim človekom. O današnji svetnici pripovedujejo, da je imela tako čisto srce, toliko svetosti v svojih delih, toliko gorečnosti za Boga in toliko sočutja s trpečimi in grešnimi ljudmi, da je bila najpopolnejši posnetek Jezusove matere. Sodijo, da je bila njena duša Marijini tako zelo podobna, da je tudi njeno obličje dobilo Marijine poteze. Zato so ji dali častno ime ‘irska Marija’.

Ta izredna žena je bila sv. Brigita, ob sv. Patriku, narodnem svetniku Ircev, najbolj češčena svetnica na ‘otoku svetnikov’. Danes časte po raznih krajih na Irskem kar petindvajset svetnic s tem imenom. Povsod so jo namreč želeli imeti za svetnico svojega kraja. Dognano je, da je skupen vzor vsem tem kasnejšim svetniškim legendam sveto življenje Brigite iz kraja Kildare blizu Dublina. V tem kraju je namreč ustanovila svojo redovniško naselbino.
Že njeno rojstvo je bilo nekaj posebnega. Njen oče je bil premožen Irec, mati pa ena izmed njegovih suženj. Ko je zakonita žena zvedela za moževo nezvestobo, je izgnala sužnjo iz hiše, kakor nekdaj Sara sužnjo Hagaro. Bog pa je vse obrnil v dobro. Deklica je bila deležna lepe vzgoje pri dobri krščanski ženi. Že v zgodnji mladosti je bila izredno ljubezniv otrok. Srečo je iskala samo v dobrih delih, posebno rada je stregla revežem in zapuščenim ljudem. Lepota duše ji je sijala tudi z obraza in vabila ljudi, seveda tudi ženine. Da je ne bi več nadlegovali snubci, je Brigita svojega Božjega Ženina preprosila, da je oslepela na eno oko in dobila nakaze po obrazu. Oče, ki jo je bil vzel k sebi, je spolnil njeno srčno željo, da se je smela umakniti v samoto redovnega življenja.

Obliko redovnega življenja je tedaj izbrala vsaka skupina Bogu posvečenih oseb svobodno z vednostjo krajevnega škofa. Brigita je od svojega škofa prejela tančico v znamenje, da sprejema obljubo svoje deviške čistosti, in naselila se je v samoti, v današnjem kraju Kildare. Pridružila so se ji tri dekleta, kmalu pa je družba narasla. Vsenaokrog so ljudje začeli zidati hiše, da bi bili deležni duhovnih dobrot, ki jih je Bog delil po sveti Brigiti. Klicali so jo tudi v druge kraje in tako je Brigita prepotovala vso Irsko in ustanavljala nove samostanske družine. Vse je vodila s svojo privlačno osebnostjo. Ljudje so mislili o njej, da je vsa Božja in da v Bogu premore vse. Delati čudeže je njeno naravno opravilo. Čudežev, ki jih pripisujejo sv. Brigiti, je nešteto.
Do sedemdesetega leta je ohranila mladostno svežino kljub velikim telesnim naporom in spokornosti. Napovedala je svoj smrtni dan, ki jo je zatekel v Kildari. Umrla je v sredo, 1. februarja leta 523. Njeno svetniško češčenje se je z Irske razširilo tudi na evropsko celino.

IME in GOD
Ime Brigita razlagajo različno: nekateri iz keltskih ‘višin’, drugi iz nemščine (‘bleščeča, krasna, sijajna’ ...), Švedi ji pravijo tudi Birgit. Danes obhajajo svoj godovni praznik tudi nekatere naše Brigite, Gite in Gitice. Druge godujejo 23. 7., ko je v koledarju sv. Brigita Švedska (tam več o imenu).

ZAVETNICA
Sv. Brigita je zavetnica Irske, porodnic in otrok, krav in živine, priprošnjica proti nesrečam.

CERKVE PRI NAS
Sv. Brigiti Irski je pri nas posvečena podružnična cerkev  na sv. Bridi (Kolomban) v župniji Ankaran.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 68-69.

31. december

† 439, opatinja in njen mož, † 431/432

Nebeška zavetnica tistih redkih deklet in žena, ki so jim starši izbrali to ime, je sv. Melanija mlajša, opatinja. Doma je bila iz Rima, kjer se je rodila leta 383 v senatorski družini. Ko ji je bilo trinajst let, se je morala poročiti z bratrancem Pinijanom. Po smrti njunih dveh otrok je moža pregovorila, da sta živela zdržno. Prodala sta svoje velikanske posesti, svojo palačo na Apijski cesti pa sta spremenila v gostišče za romarje in reveže. Nazadnje sta se kot romarja odpravila po svetu in se ustavila v Jeruzalemu, kjer sta ustanovila na Oljski gori ženski samostan. Pinijan je kmalu umrl, Melanija pa je postala predstojnica tega samostana (opatinja) in vodila ga je do svoje smrti 31. decembra 439.

31. december

† 335, papež

Zadnjemu dnevu v letu pravijo trdi Slovenci staro leto, a ne Silvestrov dan ali večer,« je proti koncu 19. stoletja zapisal slovenski narodopisec Ivan Navratil. Večerne plesne zabave in druge hrupne prireditve ob izteku starega in pričakovanju novega leta, ki so se razbohotile z duhom potrošništva, so bile našim prednikom neznane. Pred vstopom v novo leto so ljudje delali obračune sami s seboj. Ta večer je bil drugi sveti večer z družinskim obredom blagoslovitve doma in z molitvijo pred jaslicami. Kdor je mogel, se je udeležil zahvalnega opravila v župnijski cerkvi. Za mlajši rod pa je zadnji dan leta znan pod imenom ‘Silvestrovo’ ali ‘Silvester’. Dobil ga je po svetniku, ki se ga Cerkev spominja na zadnji dan koledarskega leta.
O življenju sv. Silvestra je ohranjenih veliko zgodb in legend, manj pa zanesljivih zgodovinskih podatkov, čeprav je vodil Cerkev v prelomnem obdobju njene zgodovine – v času, ko je cesar Konstantin dal kristjanom v rimskem cesarstvu svobodo in enakopravnost. Po vsej verjetnosti se je rodil v Rimu, kjer je kot mladenič bral na tablah na Kapitolu razglas cesarja Avrelijana o preganjanju kristjanov in o razglasitvi sončnega boga za najvišje rimsko božanstvo. V moški dobi je doživel Dioklecijanovo preganjanje, med katerim si je prislužil častni naziv ‘spoznavalec’: kot diakon papeža Marcelina je namreč obiskoval kristjane v ječah in jih hrabril.

Kot diakon in kasneje kot duhovnik je služil še trem papežem. Po smrti papeža Miltiada leta 314 je bil izvoljen za rimskega škofa in kot 32. naslednik apostola Petra je Kristusovo Cerkev vodil enaindvajset let – do leta 335. Nobenih zgodovinskih dokazov ni, da bi on spreobrnil in krstil cesarja Konstantina. Pač pa drži, da je s Konstantinovo pomočjo papež Silvester I. v Rimu zgradil tri veličastne cerkve: svetega Odrešenika (zdaj svetega Janeza) v Lateranu, ki je ostala do danes rimska škofovska cerkev, torej papeževa stolnica, sv. Petra ob vatikanskem griču in sv. Pavla ob Ostijski cesti. Cesar Konstantin je dal Cerkvi ne le svobodo, temveč tudi mnoge izjemne pravice, zato si je prilaščal odločujočo vlogo v njej in samega sebe označil kot ‘škofa za zunanje zadeve’. Pogubne posledice cezaropapizma, kakor se poseganje svetnih vladarjev na cerkveno področje imenuje, je bolj kot Rim čutil Bizanc, ki ga je Konstantin povzdignil v svojo prestolnico in ga po sebi imenoval Konstantinopel.
Za vlade papeža Silvestra I. je Cerkev notranje najbolj ogrožala zmota, ki jo je širil duhovnik Arij: oznanjal je nauk, da je Logos (učlovečena Beseda) stvar Očeta, s čimer je tajil pravo božanstvo Kristusovo. Nauk je obsodil cerkveni zbor v Niceji leta 325. Na njem so opredelili versko resnico, da je Kristus pravi Bog in pravi človek ter sestavili vero, ki jo molimo pri maši.
Papež Silvester I. je umrl 31. decembra leta 335. Njegov spomin se obhaja že od leta 354.

V času vladanja papeža Silvestra I. je Cerkev notranje najbolj ogrožala zmota, ki jo je širil duhovnik Arij: oznanjal je nauk, da je Logos (učlovečena Beseda) stvar Očeta, s čimer je tajil pravo božanstvo Kristusovo. Nauk je obsodil cerkveni zbor v Niceji leta 325.

Silvester je eden prvih svetnikov, ki niso bili mučenci. Upodabljajo ga s papeškim križem in tiaro, z angeli in s knjigo.

Na staro leto ali Silvestrovo je drugi sveti večer, zato po izročilu tudi kajenje, kropljenje in molitev, nato pa veselo pričakovanje novega leta in praznovanje v družinskem krogu.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 366-67.

30. december

† 274, papež

Bil je Rimljan po rodu, za 26. rimskega škofa je bil izvoljen 5. januarja 268(9), katoliško Cerkev je vodil do 30. decembra 274. Za časa svojega pontifikata se je moral boriti proti zmoti subordinacionizma, ki ga je začel antiohijski škof Pavel iz Samosate. Ta je trdil, da v Bogu obstaja ena sama oseba in je Sin povezan z njim kot razum s človekom in se imenuje Beseda. Na antiohijskem cerkvenem zboru so njega in njegovo krivo vero obsodili, sklepe cerkvenega zbora pa je potrdil tudi Feliks I. Potrjeno je bilo, da »verujemo v Jezusa Kristusa, ki je rojen iz Device Marije, da je on večni sin in Beseda Boga Očeta, ki je bil pravi Bog, se popolnoma učlovečil in si privzel telo od Device«.

Med Feliksovimi odloki in določbami je tudi ta, naj se spominske maše opravlja na grobovih mučencev (Hic constituit supra memorias martyrum missas celebrare) in naj se cerkve pred uporabo posvetijo in se v oltar položijo relikvije. Zelo se je zavzemal za trpeče kristjane med preganjanjem, ki je izbruhnilo za časa cesarja Avrelijana. Ni mogoče natančno ugotoviti, ali je tudi sam umrl mučeniške smrti. Pokopali so ga v Kalistovih katakombah.

 

30. december

češčenje nazareške družine

Na božič leta 1994 se je zaključilo mednarodno leto družine, ki se je pričelo na praznik svete Družine leta 1993. Leto družine je razglasila Organizacija združenih narodov, da bi opozorila, v kako hudi krizi je ta osnovna celica človeške družbe – in tudi Cerkve, zato se je v praznovanje Leta družine vključila tudi Cerkev. Družina je nastala po načrtu Boga, ki je človeka ustvaril kot moža in ženo in jima naročil: »Rodita in se množita ter napolnita zemljo.« Božji Sin je kot človek Jezus postal član nazareške družine in s tem poudaril pomen družine za zdravo rast vsakega človeka. Zakonsko zvezo, iz katere naj raste družina, je povzdignil v zakrament, s katerim je posvetil tudi družinsko življenje.
Češčenje nazareške družine je vsebovano že v praznovanju božične skrivnosti: v središču je Kristus, Božji Sin v podobi človeškega otroka, ob njem pa sta Marija kot Božja Mati in sv. Jožef kot Jezusov rednik, pred judovsko postavo njegov oče, in poglavar svete Družine. Prvi nastavki češčenja svete Družine so se začeli uveljavljati od 17. stoletja naprej v Italiji, Belgiji in Franciji, od tam pa se je to češčenje preneslo v Kanado. Okoli leta 1850, ko so nastopili miselni tokovi, ki so z odkrito sovražnostjo začeli napadati družino in spodkopavati temelje njenega zdravja, se je češčenje svete Družine močneje ukoreninilo. Razdiralne sile protikrščanskega duha so bolj in bolj vdirale tudi v krščanske družine in rušile njihovo trdnost in življenjsko moč. Zaskrbljenost za družino je vzbudila v Cerkvi gibanje, ki je privedlo do ustanovitve posebnega praznika, posvečenega sveti nazareški družini. Vpeljal ga je papež Leon XIII. leta 1893 in ga nastavil na 3. nedeljo po Gospodovem razglašenju, že proti koncu božičnega časa. Leta 1921 je bil prestavljen 1. nedeljo po Gospodovem razglašenju in ukazan za vesoljno Cerkev. Po novem koledarju, preurejenem po naročilu drugega vatikanskega koncila in veljavnem od leta 1970, obhajamo praznik svete Družine na nedeljo po prazniku Kristusovega rojstva. Če v božični osmini ni nedelje, se praznik svete Družine obhaja 30. decembra.
Ko je papež bl. Pavel VI. med svojim romanjem v Palestino 5. januarja 1964 obiskal Nazaret, je med mašo v tamkajšnji baziliki govoril o nazareški družini kot šoli evangelija, molka, družinskega življenja in dela. »Nazaret je šola, v kateri začnemo razumevati Kristusovo življenje – to je šola evangelija ... O nazareška tišina, pri tebi naj se naučimo zbranosti in duhovnosti, da bomo pripravljeni poslušati navdihe in nauke pravih učiteljev ... Nazaret naj pove, kaj je družina, kaj njena skupnost ljubezni, kaj njena resna in preprosta lepota in njen posvečeni ter nedotakljivi značaj. Naučimo se, kako sladka in nenadomestljiva je vzgoja, ki jo dobimo v družini; naučimo se, kako velika je njena vloga na družbenem področju ... Tu v Nazaretu, v hiši tesarjevega sina, bi radi razumeli in počastili trdni in odrešilni zakon človeškega dela. Obnovimo naj zavest o vzvišenosti dela. Srčno želimo od tu pozdraviti delavce vsega sveta in jim pokazati njihovega velikega vzornika, njihovega Božjega brata, preroka vseh njihovih pravičnih teženj – Kristusa, našega Gospoda.«

Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe. (papež Frančišek)

Naj nam Nazaret da razumeti, kaj je družina, kaj je njeno občestvo ljubezni, njena resnobna in sijoča le pota, njena posvečenost in nedotakljivost; naj se od Nazareta naučimo, kako blagodejna in kako povsem nenadomestljiva je vzgoja v družini. (sv. Pavel VI.)

Družina je prva in nenadomestljiva skupnost, kjer otrok vero doživi in se uči po njej živeti (Stanislav Lenič).

Družina je skupnost s posebno močnimi medosebnimi odnosi: med zakoncema, med starši in otroci, med rodovi. Je skupnost pod posebnim poroštvom. In Bog ne najde boljšega poroštva od tega: ‘Spoštuj!’ (sv. Janez Pavel II.)

 

sv. ok. 1118–1170, škof in mučenec

29. december

Ko je leta 1154 angleški prestol zasedel Henrik II. so se za Cerkev v Angliji nehali mirni časi. Brž ko je prišel na oblast, si je lastil nadzorstvo nad škofijami in opatijami. Pri tej politiki ga je podpiral njegov kancler Tomaž Becket. Prisluhnimo zgodbi njegovega življenja in zvedeli bomo, zakaj ga Cerkev časti kot svetnika.
Tomaž se je rodil v Londonu najbrž leta 1118. Njegovi starši so bili normanskega rodu. V otroških letih se je šolal pri avguštinskih korarjih, s sedemnajstimi leti pa je odšel študirat na pariško univerzo. Po vrnitvi v domovino je sprejel službo knjigovodje in se temeljito seznanil s pravnimi in davčnimi vprašanji kraljevine. Ko mu je bilo petindvajset let, se je srečal s canterburyjskim nadškofom Teobaldom, ki mu je omogočil študij prava v Bologni in Auxerru, nato pa ga je imenoval za svojega diakona.
Toda na tem mestu je ostal malo časa, kajti kralj Henrik ga je ob nastopu svoje vladavine (na priporočilo nadškofa Teobalda) imenoval za kanclerja in v tej službi je Tomaž pokazal izredne diplomatske sposobnosti ter globoko privrženost kroni. S tem si je pridobil spoštovanje in prijateljstvo kralja, da ga je ta po smrti nadškofa Teobalda leta 1162 dal izvoliti za canterburyjskega nadškofa in primasa angleške Cerkve. Tomaž se je temu upiral, ker je bil sam pri sebi trdno prepričan: če postane škof, ne bo mogel biti ne popustljiv ne uklonljiv in ne posveten škof. Poznal pa je tudi kralja in odkrito mu je povedal: »Najino zdaj tako veliko prijateljstvo se bo spremenilo v najhujše sovraštvo. Vem, da boste od mene kot nadškofa zahtevali marsikaj, v kar kot nadškof ne bom mogel z mirno vestjo privoliti, ker ste se že doslej zmerom lastili mnogo pravic do Cerkve.« Končno je privolil. 1. junija 1162 je bil posvečen v duhovnika in naslednji dan v škofa. Ko je postal škof, se je povsem spremenil. Takoj po izvolitvi se je odpovedal kanclerski službi. Odločno je začel braniti pravice in svoboščine Cerkve.
Kralj Henrik II. je od novega nadškofa pričakoval, da bi mu s svojo diplomatsko spretnostjo pomagal, da se angleška Cerkev podredi njegovi vladarski oblasti. Tomaž se je temu odločno uprl, zato ga je kralj poklical pred sodišče v Northamptonu. Od tam mu je uspelo pobegniti v Francijo, kjer je ostal šest let.
Leta 1170 je prišlo med Tomažem in kraljem do sprave. Ko se je nadškof vrnil v Canterbury, je brž spoznal, da kralj ni bil iskren. Ko je kralj zvedel, da je Tomaž njemu zveste škofe izobčil, je pobesnel. V navalu jeze je vzkliknil: »Ali res ni nikogar, ki bi me rešil tega nadležnega farja?« Njegove besede so vzeli zares štirje vitezi iz kraljevega spremstva, ki so nadškofa Tomaža Becketa zasledovali v njegovo stolnico in ga z meči pobili. To je bilo 29. decembra 1170.
Novica o umoru nadškofa Tomaža v katedrali se je razširila kot blisk. Ogorčenje je bilo tako veliko, da je bil kralj prisiljen delati pokoro in spoštovati pravice Cerkve. 21. februarja 1173 je papež Aleksander III. Tomaža Becketa razglasil za svetnika. Tudi kralj Henrik II. se je pridružil množici romarjev, ki so začeli obiskovati mučenčev grob takoj po njegovi smrti.

Prišli smo, da trpimo, in ne zato, da se bojujemo, in bomo sovražnika premagali bolj s trpljenjem kakor z bojem. (sv. Tomaž Becket)

Poskrbimo, da bomo v resnici to, kar govorijo o nas. Imenujejo nas škofe in velike duhovnike, spoznajmo torej pravi pomen svojega poklica. Zato je potrebno, da se nenehno spodbujamo, premišljujemo in posnemamo Kristusa, ki ga je Bog postavil za duhovnika na veke. (sv. Tomaž Becket)

Spomni se Kristusovih muk ... Krone njegovega trpljenja, ki je vero ozaljšalo z novih sijajem ... Vsi svetniki pričujejo o resnici, da si te krone brez pravih naporov nihče in nikoli ne bo mogel pridobiti. (sv. Tomaž Becket)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 363-364.

prvi mučenci za Kristusa

28. december

V zvezi z božičnim praznikom Cerkev že od 5. stoletja obhaja spomin nedolžnih betlehemskih otrok, ki jih je dal pomoriti kralj Herod, ker je hotel spraviti s poti dete Jezusa, ki so ga modri z Vzhoda označili kot ‘novorojenega judovskega kralja’. Ti otroci so bili dejansko umorjeni zaradi Kristusa. Čeprav takšne smrti niso sprejeli nase zavestno (za mučeništvo v pravem pomenu je to potrebno), jih je Cerkev že zgodaj častila kot prave mučence. Na Zahodu so njihov praznik vsaj že sredi 6. stoletja obhajali 28. decembra.
O teh malih mučencih poroča sveti Matej v drugem poglavju svojega evangelija. Jezusovo rojstvo je privabilo modre z Vzhoda, da so se prišli poklonit novorojenemu judovskemu kralju. Njegova zvezda jih je pripeljala najprej v Jeruzalem. Ko je judovski kralj Herod slišal o tem novorojenem judovskem kralju, se je silno prestrašil. Zbal se je za svoj kraljevski prestol. Sklical je velike duhovnike in pismouke ter jih spraševal, kje neki bi mogel biti rojen ta judovski kralj, o katerem govorijo modri. Pismouki so mu povedali, da je prerok Mihej napovedal, da se bo Kristus, vojvoda in pastir, rodil v Betlehemu v Judeji.
Tedaj je Herod modre poklical k sebi in jih natančno spraševal o zvezdi, ki jih je vodila, in jim naročil, naj gredo v Betlehem, počastijo novorojenega judovskega kralja, potem pa naj se vrnejo in mu poročajo, ker bi ga tudi sam rad šel počastit. V resnici pa je v svojem srcu sklenil, da bo otroka umoril. Modri so res nadaljevali pot proti Betlehemu, kjer so Jezusa počastili in mu izročili svoje darove. Na Božji opomin pa se niso vrnili k Herodu. Ta jih je nekaj časa čakal, potem pa, ko je sprevidel, da jih ne bo, je izpeljal krut načrt: dal je v Betlehemu in okolici pomoriti vse dečke, dveletne in mlajše, misleč, da bo med temi tudi tisti novorojeni kralj, o katerem so govorili modri z Vzhoda.

Ta peklenski načrt mu je spodletel, kajti Bog je po svojem angelu velel Jožefu, naj vzame dete in njegovo mater ter se umakne v Egipt, dokler kruti Herod ne umrje. Človeško gledano so betlehemski otroci umrli kot nedolžne žrtve, v luči nedoumljivih Božjih načrtov pa kot pričevalci za Kristusa. V molitvenem bogoslužju jih danes Cerkev slavi: »Za Kristusa umrli so, / nedolžni so prišli v nebo. / Zdaj v slavi se radujejo, / med angeli prepevajo.«

Z vso pravico slavimo rojstni dan tistih otrok, ki jih je svet bolj rodil za večno blaženo življenje kakor pa materino telo za to zemljo; kajti milost večnega življenja so prej dosegli kakor uporabo sedanjega. (sv. Avguštin)

Jezus ni krut do svojih malih betlehemskih rojakov, ko jim na neki način povzroča smrt: ali ne bodo za vso večnost v nebesih slika in prilika njegovega detinstva in posebna krona v nebeški slavi? (Albin Škrinjar)

Ne da bi vedeli, umirajo otročiči za Kristusa. Starši objokujejo umirajoče mučence, Kristus pa jih usposablja, da zanj pričujejo, čeprav še ne govore ... (sv. Kvodvultdeus)

S praznikom nedolžnih otrok je povezan običaj tepežkanja, zato mu pravijo ‘tepežni dan’ ali ‘pametiva’. Zdaj so tepežkarji otroci, prvotno pa niso ‘tepli’ otroci, temveč doraščajoči fantje in tudi odrasli možje in sicer predvsem dekleta in mlade žene. Udarci niso bili simbolični, kot pri današnjem tepežkanju, ampak kar krepki. Danes dekleta in žene pred tepežkarji bežijo, nekdaj pa je bilo drugače. Udarci s šibo na ta dan so prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih potrpežljivo in voljno prenašale.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 361-362.