Sveti Janez Pavel II. - ves Marijin

"Povezanost mojega življenja z Marijo"

Na teh straneh nam bo o svoji pobožnosti do Marije, Odrešenikove Matere in Matere Cerkve, govoril v glavnem papež Janez Pavel II. sam: po pričevanju iz njegovih knjig, okrožnic in drugih dokumentov. V svoji knjigi Dar in skrivnost (1996), ki je izšla ob petdesetletnici njegovega duhovništva, pripoveduje: "Ko govorim o začetkih svojega duhovniškega poklica, seveda ne morem pozabiti na povezanost svojega življenja z Marijo. Češčenja Božje Matere v svoji tradicionalni obliki sem se naučil v družini in župniji v Wadowicah. Spominjam se, da so se v župnijski cerkvi v stranski kapeli, posvečeni Materi nenehne pomoči, zjutraj pred začetkom pouka zbirali gimnazijski dijaki. Tudi po pouku, v popoldanskih urah, so mnogi prihajali in molili k Mariji. Poleg tega je bil v Wadowicah na griču karmeličanski samostan. Prebivalci Wadowic so ga obiskovali v velikem številu in to se je odražalo v razširjeni škapulirski pobožnosti Karmelske Matere Božje. Tudi jaz sem prejel škapulir, mislim, da sem bil takrat star deset let, ki ga nosim še sedaj. H karmeličanom smo hodili tudi k spovedi. Tako se je zgodilo, da se je tako v župnijski cerkvi kot v cerkvi karmeličanov oblikovala moja marijanska pobožnost, in sicer od mojih otroških in mladostnih let do obdobja zrelosti. Ko sem bil v Krakovu v četrti Dębniki, sem vstopil v skupino "živi rožni venec" v salezijanski župniji. Tu so na poseben način častili Marijo Pomočnico. V Dębnikih je v obdobju, ko se je oblikoval moj duhovniški poklic, moj način razumevanja češčenja Matere Božje doživel neko spremembo. Bil sem že prepričan, da nas Marija vodi h Kristusu, toda v tem času sem začel dojemati, da nas tudi Kristus vodi k svoji Materi. Bil je trenutek, ko sem se zamislil nad svojim češčenjem Marije, misleč, da se je preveč razširilo in končno prizadelo prednost pobožnega češčenja, ki ga dolgujemo Kristusu. Tedaj mi je prišla na pomoč knjiga, ki jo je napisal sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort in nosi naslov Razprava o pravi pobožnosti do Device Marije. V njej sem našel odgovore na svoje dvome. Da, Marija nas približa Kristusu, nas vodi k njemu, če živimo njeno skrivnost v Kristusu ... Njegova marijanska misel ima svoje korenine v skrivnosti Svete Trojice in v resnici o učlovečenju Božje Besede."

"Od kod geslo Totus Tuus"

V svojem pričevanju, kako je zorela njegova pobožnost do Marije, Janez Pavel II. pravi: "Tedaj sem dojel, zakaj Cerkev trikrat na dan moli angelovo češčenje. Dojel sem, kako izredno pomembne so besede te molitve. Zares odločilne besede! Izražajo jedro največjega dogodka, ki se je zgodil v zgodovini človeštva. Ob tem lahko razložim, od kod geslo Totus Tuus. Izraz sem prevzel od sv. Ludvika Marije Grigniona de Montforta. To je skrajšava bolj popolne izročitve Materi Božji, ki se glasi takole: Totus Tuus ego sum et omnia mea Tua sunt. Accipio Te in omnia mea. Praebe mihi cor Tuum, Maria (Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje. Sprejemam te v vse, kar je mojega. Marija, daj mi svoje srce)." V svoji knjigi Prestopiti prag upanja (1994) papež piše: "S pomočjo sv. Ludvika Marije Grigniona de Montfort sem doumel, da je ravno resnična predanost Materi Boga kristocentrična, še več, da je najgloblje ukoreninjena v skrivnosti Božje Trojice in skrivnosti učlovečenja in odrešenja ... Kar zadeva marijansko pobožnost," razlaga, "mora biti vsakomur med nami jasno, da ne gre samo za srčno potrebo, čustveno nagnjenje, marveč da to ustreza objektivni resnici o Božji Materi. Marija je nova Eva, ki jo Bog postavlja nasproti novega Adama Kristusa, od oznanjenja prek rojstva v Betlehemu, svatbe v Kani Galilejski, križa na Golgoti do binkoštne dvorane: Mati Kristusa Odrešenika je Mati Cerkve." Svojemu geslu Totus Tuus je ostal zvest do zadnjega diha. Po operaciji grla (zaradi težav z dihanjem) 24. februarja 2005 ni mogel več govoriti in z okoljem se je sporazumeval z listki. Enega je namenil Mariji, svoji Kraljici, in nanj je zapisal: "Še vedno sem ves Tvoj!"

"Cerkev na Poljskem, hvala ti!"

Občestvo, v katerem se je rodil njegov duhovniški poklic in je v njem zorela njegova vera, je bila Cerkev na Poljskem, v kateri ima posebno mesto narodno svetišče Jasna Gora-Čenstohova s svojo podobo črne Marije, Kraljice Poljske. "To je božja pot vsega naroda. Poljski narod je stoletja iskal in še išče pri svoji Gospe in Kraljici podporo in moč za duhovni preporod. Jasna Gora je kraj posebne evangelizacije. Veliki dogodki v življenju Poljske so vedno nekako povezani s tem krajem: tako stara kot sodobna zgodovina mojega naroda ima na jasnogorskem griču točko svoje najmočnejše zbranosti," je zapisal poljski papež v svoji knjigi Prestopiti prag upanja. Ob svojem prvem obisku v domovini junija 1979 se je seveda ustavil v Čenstohovi in med svojim nagovorom dejal: "Poljaki so se navadili prihajati na Jasno Goro, da bi o vsem govorili svoji Materi ... Kaj je torej čudnega, da tudi jaz prihajam semkaj? Saj se vendar vzel s seboj na Petrov sedež v Rimu "sveto navado" ki jo je izoblikovala vera celih rodov ... To, da je bil na Petrov sedež poklican sin poljskega naroda, ima očitno nekakšno zvezo s tem krajem." Tri dni zatem je obiskal Kalvarijo Zebžidovsko, svetišče Žalostne Matere Božje, kamor je pogosto romal v svoji mladosti. "Velikokrat sem obiskal ta kraj, začenši v deških in mladeniških letih. Obiskoval sem ga kot duhovnik. Posebno pogosto sem obiskoval kalvarijsko cerkev kot krakovski nadškof in kardinal. Velikokrat smo prihajali sem z duhovniki in somaševali pred Materjo Božjo. Prihajali smo semkaj na vsakoletno romanje avgusta in prav tako na stalno romanje spomladi in jeseni. A največkrat sem prišel semkaj sam, da bi po stezicah Gospoda Jezusa in njegove Matere premišljeval njune najsvetejše skrivnosti, a tudi da bi priporočal Kristusu po Mariji posebno težke in odgovorne zadeve v vsem svojem službovanju. Lahko rečem, da nobena od teh zadev ni dozorela drugače kot tukaj." Nagovor je končal s prošnjo: "Prosim, da tukaj molite zame, ko sem še živ, in po smrti."

"Nekdo je vodil tisti izstrelek ...

"Mati moja od vselej in posebej tistega 13. maja 1981, ko sem začutil ob sebi tvojo rešilno pomoč," je v svoji posvetitvi Fatimski Materi Božji molil papež Janez Pavel II. na zahvalnem romanju v Fatimo 13. maja 1982, na obletnico atentata med splošno avdienco na Trgu sv. Petra v Rimu. "Ko me je 13. maja 1981 na Trgu sv. Petra zadela atentatorjeva krogla, se sprva nisem zmenil za dejstvo, da se je to zgodilo na obletnico dneva, ko se je Marija prikazala trem otrokom v Fatimi na Portugalskem in jim namenila besede, ki se zdaj proti koncu stoletja, kot je videti, približujejo dopolnitvi," pričuje Janez Pavel II. v svoji knjigi Prestopiti prag upanja. Na vprašanje, kakšen pomen so imeli v njegovem življenju atentat in dogodki, povezani z njim, je Janez Pavel II. odgovoril: "Vse to je pričevanje Božje milosti. V tem vidim določeno podobnost s preizkušnjo, ki ji je bil izpostavljen kardinal Wyszynski, ko je bil zaprt. Izkušnja primasa Poljske je trajala tri leta, moja pa samo kratek čas, nekaj mesecev. Agça je vedel, kako streljati, in streljal je, da bi zadel. Bilo pa je, kakor da bi nekdo vodil in preusmeril tisto kroglo ..." (Spomin in istovetnost). Krogla je šla nekaj milimetrov od glavne srčne žile. Če bi jo zadela, bi to pomenilo takojšnjo smrt. Ni poškodovala ne hrbtenice ne kakega drugega življenjsko pomembnega organa. Zares, nekaj čudežnega, so zatrdili zdravniki s klinike Gemelli. "Nisem se bal smrti, ne iz junaštva, temveč zato, ker sem tisti hip, ko sem se na Trgu sv. Petra zgrudil, živo slutil, da bom preživel ... Ena roka je sprožila, druga pa vodila kroglo," je dejal Janez Pavel II. v pogovoru z Andrejem Frossardom (Ne bojte se). Trdno je bil prepričan, da je bila tista roka Marijina. "Brž ko sem po atentatu zbudil iz nezavesti, sem v mislih nemudoma pohitel k temu svetišču, da bi nebeški Materi položil v srce zahvalo, da me je rešila v nevarnosti," je dejal ob prihodu v Fatimo 12. maja 1982. V Marijino krono so 'vložili' eno od krogel, ki so jo odstranili iz njegovega telesa.

Okrožnica o Odrešenikovi Materi in Marijino leto

Ko je bil Karol Wojtyla izvoljen za papeža, mu je njegov učitelj in vzornik kardinal Wyszynski napovedal, da bo popeljal Kristusovo Cerkev v tretje tisočletje krščanske zgodovine. V pripravi na "veliki jubilej 2000" je Janez Pavel II. razglasil Marijino leto (od Binkošti 1987 do Vnebovzete 1988). To je storil z Okrožnico o Božji Materi s podnaslovom Blažena Devica Marija v življenju potujoče Cerkve (25. marca 1987). "Četudi ni mogoče natančno določiti datuma Marijinega rojstva, se vendarle Cerkev stalno zaveda, da je Marija na obzorju zgodovine odrešenja nastopila pred Kristusom ... Ta njen nastop pred Kristusovim prihodom dobiva vsako leto odsev v bogoslužju adventa. Če torej leta, v katerih se bližamo koncu drugega tisočletja po Kristusu, vzporedimo z onim starodavnim pričakovanjem Odrešenika, potem nam postane docela razumljivo, zakaj se v tem obdobju želimo obračati k njej, ki je v 'noči' adventa začela sijati kot prava "zvezda danica". Kakor namreč ta zvezda hkrati z 'zarjo' vzhaja pred soncem, tako je Marija od svojega brezmadežnega spočetja naprej nastopala pred Odrešenikovim prihodom, pred vzhodom 'sonca pravičnosti' v zgodovini človeškega rodu." Na koncu okrožnice, ki ima tri 'poglavja' (Marija v Kristusovi skrivnosti; Božja Mati v središču potujoče Cerkve; Materinsko sredništvo), papež razloži, da je smisel Marijinega leta "spodbuditi novo in poglobljeno branje tudi tega, kar je koncil povedal o blaženi Devici Mariji, Božji Materi, v skrivnosti Kristusa in Cerkve". Sklicuje se na tisto obliko marijanske pobožnosti, ki se je on sam naučil pri sv. Ludviku Grignionu de Montfortskem. "Ta je priporočal kristjanom posvetitev Kristusu po Marijinih rokah kot učinkovito sredstvo za zvesto življenje po krstnih obljubah."

Dostojanstvo žene in zahvalno pismo ženskam

"Dostojanstvo žene in njena poklicanost sta dobila v zadnjih letih poseben pomen." To so začetne besede apostolskega pisma O dostojanstvu žene Janeza Pavla II., njegovega najpomembnejšega dokumenta o ženi, ki je izšel ob koncu Marijinega leta, 15. avgusta 1988. Pismo je bilo napisano s sodelovanjem žena, katerih vlogo v Cerkvi je papež visoko cenil. Zgledoval se je po Kristusu. Med drugim piše: "Kristus govori z ženami o Bogu in one ga razumejo. Bile so z njim pod križem in prve so prišle h grobu, prve slišijo sporočilo: "Ni ga tukaj. Vstal je."" Na koncu piše: "V Marijinem letu se želi Cerkev zahvaliti troedinemu Bogu za skrivnost žene in za vsako ženo - za to, kar sestavlja večno merilo njenega ženskega dostojanstva, za "velika božja dela", ki so se v teku človeških rodov zgodila v njej in po njej. Ali se končno ni v njej in po njej uresničilo to, kar je največjega v človeški zgodovini na zemlji - učlovečenje samega Boga?"

Pred svetovno konferenco o ženskah v Pekingu v mednarodnem letu žensk (1995) je papež napisal Pismo ženskam, v katerem se jim iskreno zahvaljuje za njihovo neprecenljivo vlogo v človeški družini, za to, kar so, za "genij žene". "Cerkev zre v Mariji najvišji izraz "genija žene" in v njej črpa vir vedno novih pobud. Marija sebe imenuje "Gospodova dekla". V poslušnosti Božji besedi je Marija sprejela svojo prednostno, toda zahtevno poklicanost poročene žene in matere nazareške družine. Ko je sprejela službo Bogu, je hkrati stopila tudi v službo ljudi, to je v službo ljubezni ... Ne imenuje se brez razloga "Kraljica nebes in zemlje". Tako jo kliče vse krščansko ljudstvo, mnogi narodi in ljudstva pa jo imajo za svojo 'Kraljico'. Njeno 'kraljevanje' je služenje! Njeno služenje je 'kraljevanje'!"

V svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi (2003) je zapisal: "Želimo podpirati polno sodelovanje ženske v življenju in poslanstvu Cerkve, da se bodo njeni darovi močneje uveljavili tudi s sprejemanjem cerkvenih služb, ki so po pravu pridržane laikom." Odločen pa je bil glede vprašanja duhovništva žensk in je to utemeljeval: "Dejstvo, da Marija, Božja Mati in Mati Cerkve, ni prejela poslanstva, kakršno je bilo dano apostolom, niti službenega duhovništva, jasno kaže, da to, da se ženskam ne podeljuje duhovniško posvečenje, ne more pomeniti njihove manjvrednosti niti njihove diskriminacije."

"Vrhunec mojih potovanj - obisk Marijinih svetišč"

Na svojem tretjem apostolskem potovanju po svetu (od 29. septembra do 8. oktobra 1979) se je papež Janez Pavel II. ustavil najprej na Irskem, od koder je poletel v Združene države Amerike. Na Irskem se je srečal z množico vernikov v Knocku, kjer je narodno marijansko svetišče, ki je tisto leto obhajalo svojo stoletnico. "Kakor hitro sem zvedel za to stoletnico," je dejal papež med mašo, "sem iz srca zaželel priti sem in tako poromati v še eno svetišče Kristusove Matere, Matere Cerkve in Kraljice miru. Tej moji želji se ne boste čudili. Od svoje prve mladosti sem imel doma navado romati v svetišča presvete Device ... Zelo dobro je, da ima vsako ljudstvo, vsaka dežela in tudi vsaka škofija svoje svete kraje, kjer bije srce vsega božjega ljudstva, posebno živo; če ima te kraje za posebno srečanje med Bogom in ljudmi, kraje, kjer Kristus nenavadno prebiva med nami. Če so ti kraji tako pogosto posvečeni njegovi Materi, to še popolneje razodeva naravo njegove Cerkve ... Vrhunec mojih zadnjih pastoralnih potovanj je bil vedno obisk Marijinih svetišč: Naše Gospe Guadalupske v Mehiki. Naše Črne Gospe na Jasni Gori v moji domovini in pred tremi tedni Naše Loretske Gospe v Italiji." Pridigo je končal z dolgo molitvijo k Mariji, Kraljici Irske.

Ko je maja 1996 prvič obiskal Slovenijo, se je - mimo "voznega reda" - z brniškega letališča odpeljal na Brezje v narodno svetišče Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev. Pri vseh svojih srečanjih je imel v mislih Marijo. Duhovnikom in redovnikom, zbranim v ljubljanski stolnici, je naročil: "Gojite globoko predanost Mariji, Devici Materi in Kraljici Slovenije, na katero se obračate s tako lepim imenom 'Marija Pomagaj'." Mladim v Postojni je položil na srce: "Dragi mladi, ozrite se na Marijo! Ona je odličen zgled poguma in upanja, ki ga ima, kdor veruje v božjo besedo in jo sprejme v svoje življenje. Kakor Marija, tudi vi zaupajte v Gospoda! Če se boste naslonili nanj, ne boste razočarani."

"Rožni venec me spremlja vse življenje"

Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, na 25. obletnico svojega nastopa papeške službe, podpisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem pove, kakšno vlogo je ta molitev odigrala v njegovem življenju. "Že od mojih otroških in mladostnih let je ta molitev zavzemala posebno mesto v mojem duhovnem življenju. Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo ... Pred štiri in dvajsetimi leti, 29. oktobra 1978, točno dva tedna po moji izvolitvi na Petrov sedež, sem tako rekoč odprl svoje srce in dejal: "Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in globini ... Zares, na ozadju besed Zdrava Marija se pred očmi duše vrstijo najpomembnejši dogodki življenja Jezusa Kristusa. Skupaj sestavljajo veseli, žalostni in častitljivi rožni venec, ki nas vodi – tako bi mogli reči – skozi srce njegove Matere k živi povezanosti z Jezusom. Hkrati more naše srce vključiti v zaporedje skrivnosti rožnega venca vse dogodke, ki sestavljajo življenje posameznika, družine, naroda, Cerkve in človeštva; osebne izkušnje in izkušnje bližnjega, posebej še tistih ljudi, ki so nam najbližji. Tako v preprosti molitvi rožnega venca utripa ritem človeškega življenja"." Po papeževih besedah je rožni venec "povzetek evangelija", zato je trem dosedanjim delom rožnega venca dodal četrtega, "ki vključuje skrivnosti Kristusovega javnega delovanja med krstom in trpljenjem ... V letih javnega življenja se Kristusova skrivnost na poseben način kaže kot skrivnost luči: "Dokler sem na svetu, sem luč sveta" (Jn 9,5)." Ta novi del rožnega venca, ki je po časovnem zaporedju dogodkov Jezusovega življenja na drugem mestu, se v slovenskem prevodu imenuje 'svetli del'.

V svoji izpovedi o neprecenljivi vlogi molitve rožnega venca v njegovem življenju papež pravi, da je že prvo leto svojega papeževanja postavil "v vsakdanji ritem rožnega venca. Danes, ob začetku petindvajsetega leta služenja kot Petrov naslednik, želim storiti enako. Koliko milosti sem prejel v teh letih od svete Device po molitvi rožnega venca: Magnificat anima mea Dominum! Svojo zahvalo Gospodu želim izraziti z besedami presvete Matere, v varstvo katere sem postavil svojo petrovsko službo: Totus Tuus!"

ČUK, Silvester. Blaženi Janez Pavel II. ves Marijijn. (Priloga). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 5, str 58-65.