Veličastni Rafaelo 500 let po smrti

Rafaelo01Rafaelo Santi  je ob velikih Leonardu da Vinciju in Michelangelu Buonarrotiju eden največjih umetnikov italijanske renesanse. Izredno nadarjen, slaven, lep, ženske so ga ljubile, moški spoštovali; ko beremo te oznake, se morda zdi, da je bil Rafaelo ljubljenec bogov, ki so sklenili, da ga vzamejo k sebi zgodaj (umrl je, ko je imel samo 37 let). Njegova zgodba pa je tudi zgodba otroka, ki je ostal sam, ko mu je bilo komaj enajst let in ga je “sprejela za svojega” umetnost renesančne Italije. Morda je prav zato kljub mladim letom znal prodreti v globine človeške duše in svojim likom vdihniti močan čustveni naboj, ki se neposredno prenaša s slike na tistega, ki jo gleda. In morda je prav zato tako rad slikal Madone – Marijo, mater, tisto osebo, ki jo je prezgodaj izgubil in je nikoli ni pozabil.

KRATKO ŽIVLJENJE MED DVEMA VELIKIMA PETKOMA
Njegova kratka, toda izredno ustvarjalna življenjska pot se je začela 6. aprila 1483, na veliki petek, končala pa se je nepričakovano 6. aprila 1520, spet na veliki petek. Njegov sodobnik Giorgio Vasari, eden od začetnikov umetnostne zgodovine, je zabeležil celo uro rojstva in smrti: obakrat ob treh ponoči. Rodil se je v umetniški družini, kajti njegov oče Giovanni Santi je bil znan umetnik in je imel dobro, ugledno slikarsko delavnico v Urbinu,  mestu v Umbriji, ki je bilo takrat pomembno umetniško središče. Njegova rojstna hiša še stoji,  v sobi, kjer se je Rafaelo rodil, je freska Marije z Otrokom,  na kateri je ponosni oče upodobil svojega sina in njegovo mater – svojo ženo, ki ji je bilo ime Magia Ciarla. Umrla je, ko je imel Rafaelo osem let, očeta pa je izgubil enajstleten. Po očetovi smrti se je zanj zavzela teta. Na dvoru urbinskega vojvoda se je uvajal v skrivnosti slikarske umetnosti. Kakšni dve leti zatem ga najdemo v mestu Perugia kot vajenca v slikarski delavnici Pietra Vannucija, znanega pod imenom Perugino,  ki je bil odličen slikar. Mladi vajenec je sprva posnemal mojstra, ki je slovel po svojem angelsko milem slogu, kmalu pa je dosegel tako popolnost, da je celo učitelj posnemal njega in se tega ni sramoval. Rafaelo je hitro pokazal tolikšno zrelost, da so mu, še ne osemnajstletnemu, naročali slike pomembni ljudje.Rafaelo02
Leta 1504, ko je bil star 21 let, se je preselil v Firence, kjer sta takrat ustvarjala velika mojstra Leonardo  in Michelangelo.  Pri prvem je občudoval prelivanje senc in svetlobe in to je mojstrsko prenesel na slike svojih milih Madon, ki so nastale večinoma v tem obdobju in je po njih zaslovel ter jih pobožno občudujemo še danes, ker je njihova lepota nesmrtna. Sredi leta 1508 se je iz Firenc preselil v Rim. Na Petrovem sedežu je bil tedaj papež Julij II. iz mogočne rodovine Della Rovere, ki je bil bolj vladar kot prvi pastir Cerkve, a tudi velik ljubitelj umetnosti. Ko si je ogledal Rafaelovo mogočno sliko Razprava o Najsvetejšem,  ki jo je Rafaelo naslikal na desni steni sodne dvorane in velja za najlepšo Rafaelovo nabožno sliko, je menda dejal: »Vsi slikarji naj gredo, kamor hočejo, vatikanske sobane bo slikal samo Rafaelo!«  Tisti čas, ko je Rafaelo s slikami opremljal papeške sobane (stance), je Michelangelo ustvarjal mogočne umetnine v Sikstinski kapeli. Ko si jih je Rafaelo ogledal, so ga silno prevzele in v kratkem času se je veliko naučil, zlasti kar zadeva zgradbo človeškega telesa, kar se vidi na njegovih poznejših delih. Za ‘stancami’ je poslikal še lože – obokan arkadni hodnik.  Strop krasi 52 prizorov Svetega pisma stare in nove zaveze; to imenujejo Rafaelovo Sveto pismo. Okrog svetopisemskih prizorov so razne slike iz rimske mitologije. Pri tem obsežnem delu so mu pomagali številni učenci. Rafaelo je bil tudi arhitekt. Po smrti Donata Bramanteja, njegovega rojaka iz Urbina, graditelja sedanje bazilike svetega Petra v Rimu, leta 1514 ga je papež Leon X. iz firenške rodbine Medici imenoval za njegovega naslednika. Po značaju sta se papež in Rafaelo lepo ujemala. Rafaelo je postal najljubši umetnik na papeškem dvoru in Leon X.  ga je hotel celo imenovati za kardinala. Rafaelo je veliko delal, pa tudi veliko zaslužil. Bil je zelo bogat in lahko si je privoščil razkošno palačo. Bil je na višku ustvarjalne moči.Rafaelo03
Toda sredi sončnega dneva je prišel večer! Ko je na klic papeža Leona X. prihitel v Vatikan in se z njim sprehajal po mrzlih prostorih, si je nakopal pljučnico, ki ga je položila v posteljo, s katere ni več vstal. Ko je čutil, da se bliža konec, je svoje ogromno premoženje razdelil v razne namene, nekaj tudi za ureditev njegove grobnice v Panteonu.  Boj med življenjem in smrtjo se je končal 6. aprila 1520, na veliki petek. Njegovi učenci so ob smrtno posteljo svojega prezgodaj umrlega učitelja postavili njegovo nedokončano sliko Spremenitev.  Pokopali so ga dan po smrti. Bila je velika sobota, dan pred praznikom Gospodovega vstajenja.

 

Rafaelo04

 

 

 

MADONA IN OTROK S KNJIGO
(1505, Norton Simon museum, Pasadena, ZDA)
Jeseni leta 1504 se je Rafaelo iz Perugie preselil v Firence, kjer se je srečal z velikim Leonardom da Vincijem. Pod njegovim vplivom je začel slikati svoje čudovite Madone, na katerih je hotel poudariti Marijino materinsko milino in nežnost. Z njimi je ustvaril nov ideal ženske lepote. Te slike imajo za ozadje svetle toskansko-umbrijske pokrajine. Na sliki Madona in Otrok s knjigo je grad na levi podoben tistemu pri vojvodovi palači v Urbinu. Motiv knjige v Marijini roki se ponavlja tudi na drugih Rafaelovih slikah iz tega obdobja.

 

 

Rafaelo05

 

MADONA CONNESTABILE
(1505, Ermitage, Sankt Peterburg)
Slika je dobila ime po plemiški družini iz Perugie, ki jo je imela v lasti do leta 1871, ko je bila prodana ruskemu carju. Med prenosom slike na platno (prvotno je bila slikana na tabelo, kot skoraj vsa Rafaelova dela) so odkrili, da se je na prvotni izvedbi Otrok igral z granatnim jabolkom, ki ga je imela Marija v rokah namesto knjige. Ozadje je melanholično: pokrajina, jezero, v daljavi zasneženi gorski vrhovi, kar je nekaj redkega za slikarja iz srednje Italije.

 

 

Rafaelo06

MARIJINA ZAROKA
(1504, Galerija Brera, Milano)
Ta znana slika pomeni višek Rafaelovega mladostnega ustvarjanja. Naslikal jo je, ko je imel 21 let – leta 1504, kot govorijo rimske številke nad srednjim lokom templja v zgornjem delu slike. Naročila jo je družina Albizzini iz mesta Città del Castelo, ki jo je postavila na oltar sv. Jožefa v frančiškanski cerkvi tistega mesta. Tam je bila do leta 1798, ko je general Napoleonove vojske, ki je mesto zasedel, dosegel, da so mu sliko podarili. Prenesli so jo v Milan in po mnogih ovinkih je našla svoje mesto v tamkajšnji galeriji Brera. Na sliki se lepo spajajo trije navidez nezdružljivi motivi: zaročni sprevod v svečani umbrijski noši; griči v ozadju in judovsko svetišče, manjši tempelj, kakršnega je zgradil Bramante v Rimu. Očiten je tudi vpliv Peruginove slike z enakim imenom in enako vsebino. Sestavine so enake, le da jih Rafaelov genij preobrazi in jim vdihne življenje.

 

Rafaelo07

 

 

 

 

MADONA NA TRAVNIKU
(1506, Umetnostni muzej, Dunaj)
Osebe na sliki so kakor ‘zaprte’ v liku idealne piramide: dno piramide je linija, ki teče od desne noge malega Janeza Krstnika do iztegnjene Marijine desne noge, vrh piramide pa predstavlja Marijina glava. Podobno postavitev je uporabil Leonardo da Vinci za svojo sliko Sveta Ana, ki je nastala nekoliko pred to Rafaelovo umetnino.

 

 

Rafaelo08

 

 

 

 

 

MADONA VELIKEGA VOJVODA
(1504, Galerija Pitti, Firence)
Kompozicija slike je enostavna, toda z dobro premišljeno postavitvijo. Marija je rahlo obrnjena na desno, njen pogled je uravnovešen s pogledom Otroka, ki je nekoliko obrnjen v nasprotno smer. Takšne postavitve se je Rafaelo naučil v Leonardovi šoli v Firencah. Vse pa je po svoje priredil, izpopolnil.

 

 

 

 Rafaelo09

 

 

MADONA Z LIŠČKOM
(1507, Galerija Uffizi, Firence)
Ta slika priča o Rafaelovi polni umetniški zrelosti pred zadnjim obdobjem njegovega ustvarjanja, ko je v Rimu slikal za papeški dvor. Piramidalna kompozicija je preprosta in hkrati veličastna. Sedeča Marija je dvakrat višja od otroških postav Jezusa in Janeza Krstnika, zavetnika Firenc. Dete Jezus ljubeče boža liščka, ki ga ima v roki kodrolasi Krstnik. Marijino obličje, ki prikazuje očarljivo lepoto vseh Rafaelovih Madon, je materinsko umirjeno in plemenito.

 

 

 

Rafaelo10

SIKSTINSKA MADONA
(1513–1514, Gemäldegalerie, Dresden)
Po pričevanju Vasarija (1511–1574), enega od utemeljiteljev umetnostne zgodovine, se ta znamenita slika imenuje Sikstinska, ker jo je Rafaelo naslikal za ‘črne menihe’ sv. Siksta v Piacenzi. To je ena redkih njegovih slik, ki je bila naslikana na platno in ne na tabelo. To naj bi storil zato, ker je bilo predvideno, da bodo sliko nosili v procesiji kot bandero. V tistem času je Rafaela pritegovala izredna lepota preprostega dekleta Margerite Luti, hčerke peka (ital. fornaio), znane kot Fornarina. Njeno lepoto je ovekovečil v mnogih svojih slikah, med temi je najbolj sloveča Sikstinska Madona, na kateri z Marijinega obraza sije lepota Fornarine. Sveti Sikst ima poteze papeža Julija II., sveta Barbara na desni pa poteze njegove nečakinje Giulie Orsini, ali druge nečakinje Lucrezie della Rovere. Slika je bila najbrž namenjena za grobnico Julija II., kajti sv. Sikst je bil zavetnik rodbine della Rovere. Poseben čar dajejo sliki otroški obrazi: Deteta v Marijinem naročju in dveh zamišljenih kerubov.

 

 

 

ČUK, Silvester. Veličastni Rafaelo 500 let po smrti. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str 50-57.

Zajemi vsak dan

O Marija, mi smo Tvoji / slednji čas, / v dobrotljivosti Ti svoji / čuvaj nas!

(bl. Alojzij Grozde)
Sreda, 27. Maj 2020
Na vrh