Trideset let samoumevnosti

SPRAŠEVATI SE MORAMO O SEBI IN SVOJI DOMOVINI
Ljudje, ki so se rodili takrat kot slovenska država, stopajo v zrela leta. Ne spominjajo se njenega porajanja in številni imajo občutek, da je lastna državnost nekaj samoumevnega, kar nam pripada. Slednje je sicer res, da pa je to spoznanje prevladalo v nas samih, je bilo potrebnih veliko stoletij in še več človeških žrtev. Nekateri dobronamerni sicer pravijo, da so se nam s samostojno in mednarodno priznano slovensko državo uresničile večstoletne sanje. Če bi samo sanjali, ne bi nikoli prišli do nje. Nastanek samostojne države je običajno pogojen z nekimi mednarodnimi dogodki, tudi vojnami, uskladiti pa se morajo notranje želje in zunanji pogoji. Povedano drugače, prave ljudi je potrebno imeti ob pravem času na pravem mestu. Država je last vseh, nimajo pa vsi enakih zaslug zanjo. Za to so nekateri ljudje zgodovinske osebnosti, drugi pa smo navadni državljani.Trideset let00
Za Slovence velja, da slabo poznajo svojo zgodovino, za slovenski šolski sistem, da ji namenja najmanj časa pri izobraževanju v Evropi. To so posledice našega večstoletnega življenja brez lastne države in samozaničevanja, ki so nam ga privzgojili. Očitno je bilo najboljše sredstvo, da ne bi kdaj pomislili na lastno državo. Kot stranka oziroma strankarska koalicija je samostojno slovensko državo v svoj program prvi uvrstil DEMOS 1990. leta.

PRAZNIK REFORMACIJE
31. oktober kot praznik reformacije smo mnogi sprejeli z prizadetostjo. Ne toliko zaradi vsakoletnega obrednega zmerjanja slovenskih katoličanov, ampak dejstva, da so bojeviti ateisti slovenske protestante izrabili za argument žalitve večinskih vernikov. Kot obračunavanje z vero v istega Boga naščuvajo njegove častilce. Skrajno zavrženo dejanje! Razmeroma hitro je bilo moč dojeti, da je praznik reformacije največji praznik zmagoslavja slovenskih katoličanov. Primož Trubar in njegovi sodelavci si niso izmislili slovenskega naroda in še manj njegovega jezika. Neverjetno delo slovenskih protestantov na jezikovnem področju, vzpostavitvi slovenskega knjižnega jezika, je namreč zgolj in samo nadgradnja dotedanje slovenske jezikovne rasti. Ta se je začela očitno takoj po ustalitvi na našem prvotnem naselitvenem področju, ko se naši predniki v nasprotju z mnogimi večjimi, številnejšimi in bolje organiziranimi narodi nismo potujčili. Spojili smo se s staroselci, od njih veliko prevzeli, mnogi tudi krščanstvo, vsilili pa smo jim slovenski jezik in slovensko identiteto. Oboje je bilo dokončano najkasneje do Brižinskih spomenikov, ki so prvi pismeni nedvoumni dokaz slovenstva. V časih, ko se je očitno mislilo in molilo po slovensko, zapisovalo pa latinsko in nemško, podobno smo do nedavnega doživljali pri zdravnikih, ki so z nami govorili slovensko, diagnozo in zdravilo pa zapisovali v nam nerazumljivem jeziku, so zapisovali tudi ozemlje našega bitja in žitja in njegove prebivalce. Že okoli leta 1000 najdemo zapise Slovenije in Slovencev v latinskem, kasneje nemškem jeziku. Vindi, Wendi v osnovi ni žaljivo, je samo nemško poimenovanje za nas. Tudi naši predniki so Nemce poimenovali kot neme, ljudi z katerimi se ne da pogovarjati, ker ne govorijo enako. Pa niso nemi.Trideset let01
Imamo ohranjene številne slovenske jezikovne drobce, ki povedo, da je celo najvišje plemstvo v srednjem veku uporabljalo našo materinščino. Med najbolj razvpitimi primeri je najslavnejši koroški vojvoda Bernard Spanheimski iz 12/13. stoletja, ki je viteza in pesnika Ulrika Liechtenstainskega 1227. leta pri Vratih v Ziljski dolini sprejel z pozdravom Buge vas primi gralva Venus. Ziljani se še danes pozdravljajo s prvimi tremi besedami. Poznamo še srednjeveške rokopise kot so na primer Rateški ali Celovški, Stiški ali Ljubljanski ter Starogorski. Prva slovenska tiskana beseda je iz 1515. Imamo slovenska imena krajev kot Gorica, Gradec, kjer so kmalu prevladali Nemci, zato je za razliko od njega nastal Slovenj Gradec, ki se kot tak prvič imenuje 1174. leta. Ne smemo pozabiti, da je ustoličevanje slovenskih vojvod do leta 1414 obstajalo v slovenskem jeziku. Zlasti na Koroškem je zelo živo prepričanje, da je cesar Maksimiljan (1459–1519) znal slovensko. K verjetnosti tega pripomore dejstvo, da je njegovo otroštvo potekalo v slovenskem okolju pod Karavankami v gradu Bekštajn (Finkenstein), da je imel v svojem ožjem spremstvu kar nekaj Slovencev. Med njimi je najbolj znan Jurij Slatkonja (1456–1522), dunajski škof in verjetni ustanovitelj še danes slavnega pevskega zbora Dunajski pojoči dečki. Mož je zanimiv tudi zato, ker njegov grb zlat konj na modrem polju, ‘govori’ slovensko.

SPOŠTUJMO DELO, ŽRTVE IN PRIZNAJMO ZASLUGE
Za češčenje dela slovenskih protestantov, niso se borili proti veri, kot številni mislijo, ampak so hoteli vero poglobiti, ni nikoli dovolj hvaležnosti. Že Anton Martin Slomšek je pomen njihovega dela zelo povzdigoval. Prva slovenska knjiga in prvi prevod celotnega Sv. pisma sta dejstvi, ki nas uvrščata med vodilne kulturne narode. Nenazadnje so bili tudi vzpodbuda za prvo katoliško slovensko knjigo Kratki katekizem za mladino cistercijanskega meniha Lenarta Pacherneckerja z Vetrinja na Koroškem, ki je izšla 1574 leta. Žal že nekaj desetletij ne vemo za noben ohranjen izvod.
Čas reformacije in protireformacije ni samo versko vprašanje, še bolj je v ozadju izraba vere za dosego političnih oziroma oblastnih ciljev. Zlasti plemstva, ki je hotelo omejiti moč in vlogo osrednje oblasti. Zato po neuspehu ni več toliko vlagalo v kulturo. Za nas je pomembno poleg Trubarjevega sporočila, da je služboval v eni deželi, vemo pa, da je deloval od Trsta preko Gorice, Laškega in Ljubljane, torej je smatral slovenski prostor za enoten; da je plemstvo Štajerske, Koroške in Kranjske sofinanciralo natis Dalmatinove Biblije, da so bili za njih Slovenci ne glede na dežele en narod, da je jezik slovenskih protestantov nadregionalen, presega deželne razlike, da težijo k vseslovenski razumljivosti. V literaturi je mogoče zaslediti trditev, da so, ker niso bili pripravljeni zapustiti nove vere, najboljši odšli iz slovenskih krajev, da smo mi potomci tistih, ki so se pripravljeni z vsem sprijazniti in na vse pristati. Ne trdimo, da ni mnogo Slovencev takih, toda to ni posledica takratnih časov. Tudi ni res, da smo zaradi povratka v katolicizem Slovenci v naslednjih stoletjih kulturno zaostajali. Primerjava s Finsko, ki je ostala protestantska, dokazuje, da vztrajanje v novi veri ni predpogoj napredka. Še manj je res, da se kapitalizem v katoliških deželah ni mogel razvijati. Domovina kapitalizma so italijanska mesta in tudi ena najbogatejših, gospodarsko najbolj prodornih evropskih rodbin tistega časa, augsburški Fuggerji, so ostali katoličani.Trideset let02
Svojevrstni kulturni spomenik obdobja po protireformaciji do začetka slovenskega narodnega preporoda sredi 18. stoletja je monumentalno Valvazorjevo delo. Slava vojvodine Kranjske, kjer je veliko pričevanj o jeziku naših prednikov. Je samo najznamenitejši del njegovega opusa. Avtorjeva usoda, obubožal je, je sporočilo, kako zahtevno in drago je bilo osebno kulturno delovanje. Naša zemljiška gospostva zaradi prevlade gozdne posesti v resnici niso bila donosna, kot si mnogi predstavljajo in so bili dolgovi zemljiških gospodov ena njihovih trajnih ekonomskih značilnosti.

VLOGA REDOVNIKOV
Do vključno Valentina Vodnika imajo za razvoj slovenske kulture, za njo je vse pomembnejši slovenski jezik, glavno zaslugo redovniki. Najprej so bili seveda benediktinci, katerih samostani so bili, z izjemo gornjegrajskega, od Štivana pri Trstu do Monoštra v Porabju na obrobju slovenskega etničnega ozemlja. Iz njih so izšli cistercijani, potem pa se moramo ustaviti pri vseh vejah frančiškanov, zlasti kapucinih. Ta izrazito pridigarski red, ki je imel svoje samostane ponavadi izven obzidja slovenskih mest in je na svoj način povezoval podeželje z mestom, je izjemno veliko prispeval h kulturnemu razvoju slovenskega jezika, zlasti njegovi standardizaciji. Vsi se spominjamo Janeza Svetokriškega (1647–1714), bili pa so še številni drugi, katerih rokopisne pridige odkrivajo v zadnjih desetletjih. Ker so bili redovniki mednarodno zelo povezani, smo se preko njih seznanjali tudi z dosežki evropske kulture. Njihovi gospodarski stiki so prispevali tudi k izboljšanju kmetijstva, živinoreje in prehrane. Še zlasti, ker je bilo zaradi njihovega načina prehrane, pogostih postov, zelo pomembno vrtnarstvo.
Mogočni meniški samostani kot so bili Stična, Kostanjevica, Bistra, Jurklošter in drugi so v naši kulturni zgodovini dejansko opravili vlogo mest v zahodni in zlasti južni Evropi. Bili so največji kulturni centri. Imeli so nastavke srednjega in višjega šolstva. Da o knjižnicah in drugem kulturnem bogastvu niti ne govorimo.Trideset let03
Kot začetnika slovenskega kulturnega preporoda, mogoče bi bil boljši izraz vzpon, je bosonogi avguštinec p. Marko Pohlin (1735–1801). Zavedal se je, da je temelj kulturnega napredka urejen in enoten jezik, zato se je posvetil slovnici. V tem so ga posnemali še nekateri Slovenci, ki so veliko pozornost namenjali tudi slovarskemu delu. Slovenska kultura je rasla na uveljavljanju slovenskega jezika v javnosti, zlasti vse pomembnejšemu meščanstvu. Tako on kot njegovi predhodniki, zlasti pa nasledniki na kulturnem področju, so vse to počeli iz ljubezni do naroda, ki so mu pripadali. Pri tem niso uživali nikakršnih državnih vzpodbud. Zato so toliko bolj pomembni bili meceni, ki so imeli sredstva in posluh za kulturo, manj pa talenta. Tak je bil baron Žiga Zois.

“STARA MAT’ SLOVENJA”
Slovenski narodni preporod od srede 18. stoletja dalje je sestavni del evropskega duhovnega gibanja, ki so ga sprožili prosvetljenstvo, pri nas zlasti evropska romantika z Herderjem na čelu in domači vzroki, tudi z uvedbo nemščine kot uradnega jezika. Zakaj ravno ta, ki ga dejansko govori manjšina prebivalstva, je bilo ne glede na dejstvo, da je bil jezik izobražencev, za mnoge provokativno dejstvo. Med največje dosežke tega obdobja uvrščamo prvo slovensko katoliško ‘Japljevo’ Sveto pismo (1784–1802) in Kopitarjevo znanstveno slovnico (1809/10). za nas je izjemno pomembno, da se 1810 leta pojavi tudi prvi slovenski zapis Slovenije. Mnogi za razmah slovenstva pripisujejo zasluge Ilirskim provincam (1809–1813). Tega ni mogoče zanikati, toda dejstvo je, da je bila prav zaradi njih ustanovljena prva slovenska visokošolska profesura slovenskega jezika v Gradcu, v avstrijskem cesarstvu, ne v Ljubljani, kjer se je moral Valentin Vodnik boriti proti uvedbi neslovenskega ilirskega jezika.Trideset let04
Pojem Slovenja, starejša oblika zapisa Slovenija je, kljub dejstvu, da se je v slovenskem tisku pojavil šele 1844 v pesmi Koseskega vzplamtel kot plamen. Pojavljal se je zlasti v zasebni korespondenci in nekaterih literarnih delih, ki so izšla kasneje. Opozorimo naj samo na pesem Valentina Vodnika Ilirija zveličana iz let 1816/17, ker Iliriji zoperstavlja ‘staro mat Slovenjo’.
Po obračunu Prešerna, Bleiweisa in Slomška z ilirizmom, ki bi slovenski jezik umaknil iz izobraženih krogov, se je vse bolj začel oblikovati slovenski narodni program. Takšni napori so bili močnejši zlasti na obrobju slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem, Štajerskem, koroškem Tržaškem in Goriškem. Imena kot Urban Jarnik, Anton Martin Slomšek, Matija Majer-Ziljski, dr. Jožef Muršec na čelu številnih slovenskih Štajercev, so ključna. Izjemno pomembni so bili tudi slovenski študentje na univerzah na Dunaju in v Gradcu. Med njimi so se oblikovale tudi temeljne točke slovenskega političnega programa, ki je zahteval združitev vseh Slovencev v eni državni upravni enoti Sloveniji, kjer bo slovenski uradni jezik. Možnost njegove razglasitve je bila dana šele v marčni revoluciji 1848, kjer niso pričakovali samo demokratizacije, parlamentarne monarhije, ampak tudi odpravo fevdalizma in njegovih ustanov. Pod te sodijo dežele Koroška, Štajerska,. Kranjska, Goriška, Istra in Tržaško, kjer so večinoma kot manjšina, živeli naši predniki. Slovenci so to množično podprli, tudi z peticijskim gibanjem. Ker dežel revolucija ni odpravila, v Avstriji obstoje še danes, ta zahteva ni mogla biti uresničena. Fevdalizem je bil odpravljen. Slovenci so bili poslej v državi priznani kot enoten narod, imeli so vseslovenske učbenike, slovenski jezik je bil kot predmet uveden v sicer nemške gimnazije.
Slovenske narodno-politične zah­te­ve so v naslednjih letih doživele še bolj množične javne potrditve, zlasti v čitalniškem in taborskem gibanju (1868–1871). Prvi resni udarec je ta ideja dobila z priključitvijo Beneške Slovenije Italiji 1866. leta. Ker ni nič kazalo, da bi prišlo do novih domačih in mednarodnih razmer, ki bi omogočile združeno Slovenijo, so slovenski politiki začeli iskati rešitev v jugoslovanskem okviru. Zahtevali so, da po letu 1867 nastala Avstro-Ogrska dobi še tretjo državno enoto Jugoslavijo, ki bi obsegala Slovence, Hrvate in vojvodinske Srbe, tiste, ki so živeli v cesarstvu. Znotraj takšne Jugoslavije naj bi bila uresničena slovenska ozemeljska enotnost.
Prva svetovna vojna je ponudila možnosti za reševanje slovenskega narodnega vprašanja. Žal ge je že 1915 spodkopal ‘tajni’Londonski pakt, ki je Primorsko obljubil Italiji, če stopi v vojno na protiavstrijski antantni strani. Čeprav so Slovenci, v prvi vrsti Slovenke, z preko 300 000 podpisi majniške deklaracije v letih 1917 in 1918 podprli jugoslovansko obliko reševanja združene Slovenije, je konec I. svetovne vojne prinesel najbolj tragično obliko. Slovenija je bila ob primorske dežele, velik del Kranjske, Notranjske, večino Koroške, katere prebivalci niso marali Jugoslavije, skoraj po tisočletju pa so se znova povezovali z čudežnimi Prekmurci, ki so se vedno imenovali Slovence. Ker pa nesreča nikoli ne pride sama, je tudi Jugoslavija s srbsko kraljevsko rodbino Karadjordevićev na čelu pokazala malo ali nič posluha za specifične slovenske potrebe. Tako z Vidovdansko ustavo kot kraljevo diktaturo 1929. leta obstoj Slovenije ni bil dovoljen. Zlasti v zadnjem obdobju je bil uradno obstoj Slovencev zamolčan. Prešeren je bil največji pesnik Dravske banovine, ne pa Slovencev. Trideset let05Ne glede na vse, pa so si Slovenci 1919 izborili slovensko univerzo in potem še vrsto inštitucij na čelu z Narodno in univerzitetno knjižnico. Slovenski jezik ni bil prepovedan, imel pa je, zlasti v armadi, slabši položaj kot v nekdanji habsburški monarhiji. V njenih okvirih ni bilo možnosti za združeno Slovenijo. Kljub temu pa so imeli Slovenci na nekaterih področjih več avtonomije. Na Jugoslavijo je mnoge dodatno vezal tudi izjemno težak položaj Slovencev v Italiji, zlasti pod fašizmom in na Koroškem, ki je 1938. leta padla pod nacistični škorenj. Oba oblastnika sta hotela Slovence izničiti.

POT V SAMOSLOVENSTVO
Samoslovenstvo je manj znana beseda. Pomeni tako notranjo in mednarodno politiko, ki ob spoštovanju načela, da ne storiš nekomu nekaj, česar ne želiš, da drug stori tebi, zasleduješ v prvi vrsti slovenske potrebe in interese. To počnejo vsi mednarodno zreli narodi. Predstavlja slovo od časov, ko smo bili Slovenci najbolj vdani Avstrijci, neomajni Jugoslovani, na slovenstvo pa smo pozabili. Do nje se je prvi prikopal koroški Slovenec in duhovnik iz Kanalske doline dr. Lambert Ehrlich, ki je kot jugoslovanski strokovnjak in specialist za pravice Slovencev sodeloval na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni. Videl je, da narod brez lastne države nima v mednarodni politiki nobenega vpliva, nihče ga ne upošteva, pa čeprav so vse pravice na njegovi strani.
Do spoznanja, da brez lastne države ni narodne prihodnosti, so se po drugih poteh prikopali tudi mnogi drugi. Znan je zlasti pesnik Božo Vodušek. Zaradi preganjanja Slovencev v Italiji so mnogi Primorci poudarjali pravico do samoodločbe in odcepitve. Ta misel je v kraljevini Jugoslaviji dobila vzpodbudo zlasti po 6. januarski diktaturi 1929 in se izražala 1932. v nemirih, imenovanih Šenčurski dogodki, ko so množice vzklikale: “Hočemo samostojno državo, hočemo republiko, živela samostojna Slovenija” in podobno. Izobraženci so ta val navdušenja podprli s tiskanjem prve znanstvene geografije Slovenije Antona Melika in zgodovine Milka Kosa. Ustanovili so tudi akademijo znanosti, ki se ni smela imenovati slovenska. Nekateri posamezniki, ti so vedno začetniki množičnih gibanj, so zahtevali, da Slovenci popularizirajo slovensko osamosvojitveno misel v tujini. Zato si je še posebno prizadeval p. Kazimir Zakrajšek v ZDA. Podobno so mislili tudi nekateri na Koroškem in celo v daljni Argentini, kjer so bili takrat predvsem slovenski Primorci. V domovini je širil to idejo zlasti Ehrlich, ki je o tem celo javno govoril na višarskem srečanju 1933. leta.
Trideset let06Razpad Jugoslavije, zlasti nastanek NDH, je utrjeval prepričanje, da jo je za vselej konec. To je odkrito razglašal tudi Ehrlich, ki pa je za mednarodno konferenco po končani II. svetovni vojni, na takih, ne pa med njimi se vedno ‘rišejo’ nove meje, naj bi določili tako stanje, ki bo ne glede na ponujeno varianto, vzpostavilo samostojno, mednarodno priznano slovensko državo. Predvsem zato in tudi neprikritega protikomunizma ga je VOS maja 1942 v Ljubljani ubil. Revolucionarni in proti revolucionarni tabor, ključno je vodstvo ne posamezni člani, njegove ideje niso sprejeli. Eni so se borili za obnovo stare Jugoslavije, eni za novo pod komunističnim vodstvom. Izid vojne je znan. Pri tem naj posebno opozorimo, da so tudi komunisti zelo poudarjali narodno naravo vseh organov, od krajevnih odborov do narodne vlade v Ajdovščini. To izpostavljamo zato, ker njim narod pomeni ljudstvo, samo tisti del naroda, ki mu je pripravljen slediti in ga podpreti pri prevzemu oblasti. Komunistično vodstvo je vedno za ljudsko, ne narodno državo. Je internacionalistično, zato mu narodna država ni vrednota. Ne samo dejanski, že samo možni njihovi nasprotniki, so končali v več sto prikritih grobiščih med in po vojni.
Slovenska osamosvojitvena misel je desetletja po II. svetovni vojni tlela v ozkih krogih posameznikov, zlasti Ehrlichovih duhovnih dedičev. Naraščanje nezadovoljstva v Jugoslaviji zaradi težkih gospodarskih razmer, celo v lastni državi si moral boljše in redkejše blago kupovati za devize, tuj denar, zlasti pa dejstvo, da je moralo po II. svetovni vojni zaradi pomanjkanja boljše plačanih služb okoli 100.000 Slovencev na ‘začasno’ delo v tujini, je bilo najboljše gojišče samoslovenske misli. “Če bi imeli sposobnejše in odgovornejše voditelje, bi tudi mi lahko ostali v krogu svojih najbližjih.” To mišljenje so zlasti izražale mnoge ‘narodnozabavne’ pesmi, ki so bile vse kaj drugega kot to. Trideset let07Med njimi je bil tudi Jože Pučnik, s katerim so zaradi kritike gospodarskih in socialnih razmer pred tem surovo obračunali. Potrebna je bila samo še mednarodna in domača iskra in Jugoslavija se je začela sesuvati. Mednarodni zlom komunizma in srbsko poseganje v narodne in jezikovne pravice Slovencev so ob pravih in odgovornih ljudeh med nami, med njimi je politično aktiven edino še Janez Janša, izpeljali največji slovenski dosežek v zgodovini: samostojno državo. Dejstvo, da je tako zahtevo podprlo kar 95% udeležencev osamosvojitvenega plebiscita 23. decembra 1990, je prva čutila po moči četrta armada v Evropi, ki je v vojni za Slovenijo doživela tak poraz, da se nikoli ni od njega opomogla.
Slovenski narod je bil v zgodovini mnogokrat na robu narodne smrti. Analiza njegove preteklosti nam nedvoumno pove, da so bili tega bolj kot tujci, krivi sami naši predniki. Slovenska država ni rezultat stoletnih sanj, ampak nesebičnega dela številnih posameznikov, ki so se čutili odgovorne za slovenski jezik in slovensko kulturo ter slovenske rojake kot celoto. Na njih, ne pa državo, se je nasadila slovenska narodna zavest in iz njih je izšla slovenska država. Trideset let08To nam narekuje, ne samo, da svojo državo kot nosilko slovenske narodne, ne državne identitete ljubimo in spoštujemo, ampak, da jo poznamo, se zanjo žrtvujemo. Ne smemo se spraševati, kaj je ona storila za nas, ampak kaj smo storili mi. Pokojna levičar Jože Pučnik in desničar Ivan Oman, oba sta bila najprej demokrata, dokazujeta, da je tako sodelovanje možno in nujno.

GRANDA, Stane. Trideset let samoumevnosti. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 50-57.



Zajemi vsak dan

Ljubezen in edinost veljata več kot zunanji obredi. Združenost v milosti in ljubezni je edina vrednota, ki ostane.

(Tomaš Špidlík)
Ponedeljek, 18. Januar 2021
Na vrh