Z očetovskim srcem

»Z očetovskim srcem: tako je Jožef ljubil Jezusa, ki ga vsi štirje evangeliji imenujejo “Jožefov sin”. Matej in Luka, evangelista, ki sta osvetlila njegov lik, pripovedujeta malo, vendar dovolj, da razumemo, kakšen oče je bil in kakšno poslanstvo mu je zaupala Previdnost.« Tako se začenja apostolsko pismo papeža Frančiška Z očetovskim srcem (Patris corde), s katerim razglaša posebno Leto svetega Jožefa, ki se je pričelo 8. decembra 2020 in zaključilo 8. decembra 2021. K temu ga je spodbudilo dvoje: pred 150 leti (8. decembra 1870 je papež bl. Pij IX. razglasil svetega Jožefa za zavetnika Katoliške Cerkve; ob liku varuha nazareške družine, ki je svojo pomembno nalogo zvesto uresničeval ‘v senci’, pa papež Frančišek s tem pismom izreka zahvalo in priznanje vsem tistim, ki nas ‘skrito’ rešujejo v teh težkih časih pandemije koronavirusa. »Vsi lahko najdejo v svetem Jožefu človeka, ki je neopažen, človeka, ki živi z nami vsak dan s svojo obzirno dobroto, priprošnjika, oporo in vodnika v težavah.«

PAPEŽI IN SV. JOŽEF
Sledovi češčenja sv. Jožefa so vidni že pri prvih cerkvenih očetih, v javnem cerkvenem bogoslužju pa so njegov praznik začeli obhajati šele v 14. stoletju. Papež Gregor XV. je leta 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa (19. marca) obhaja kot zapovedan praznik. Na prošnjo mnogih škofov je papež bl. Pij IX. ob sklepu I. vatikanskega koncila, 8. decembra 1870, sv. Jožefa razglasil za varuha vesoljne Cerkve. Njegov naslednik Leon XIII. je napisal prvo okrožnico o sv. Jožefu; zapisal je, da ga je za vlogo varuha Cerkve izbral Bog sam in sicer s tem, ko ga je postavil za varuha nazareške družine, ki je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve. Papež Benedikt XV. je oktobra leta 1921 raztegnil praznik svete Družine na vso Cerkev. Papeža Pij IX. in Pij XI. sta sv. Jožefu posvetila mesec marec. Med II. vatikanskim koncilom (1962) je papež sv. Janez XXIII. uvrstil ime sv. Jožefa v prvo evharistično molitev, takoj za Marijinim. Papež Frančišek pa je leta 2013 uresničil željo papeža Benedikta XVI., da je ime sv. Jožefa v vseh evharističnih molitvah rimskega obreda. Papež Pij XII. je 1. maja 1955 italijanskim krščanskim delavcem, zbranim na Trgu sv. Petra dejal: »Sporočam vam svojo odločitev, da vpeljemo bogoslužni praznik sv. Jožefa Delavca, ki se bo praznoval 1. maja.« Papež sv. Pavel VI. je v svojih homilijah na praznik sv. Jožefa izpovedoval svoje občudovanje ponižne vdanosti sv. Jožefa svojemu poslanstvu. Papež sv. Janez Pavel II. je 15. avgusta 1989 izdal apostolsko spodbudo Odrešenikov varuh, v kateri je izčrpno opisal lik sv. Jožefa in njegovo poslanstvo v Kristusovem življenju in življenju Cerkve. Benedikt XVI. je v svojih nagovorih (v skladu s svojim značajem) postavljal v ospredje molk in ponižnost sv. Jožefa. Iz spoštovanja do sv. Jožefa si noben papež po izvolitvi ni izbral imena Jožef, veliko pa je bilo papežev s tem krstnim imenom.

SV. JOŽEF PAPEŽA FRANČIŠKA
Papež Frančišek je s svojim apostolskim pismom Z očetovskim srcem (Patris corde), ki ga je podpisal 8. decembra 2020, napovedal Leto svetega Jožefa. V pismu predstavlja sv. Jožefa pod sedmimi vidiki: Ljubljeni oče, Oče v nežnosti, Oče v poslušnosti, Oče v sprejemanju, Oče ustvarjalnega poguma, Oče, ki dela, Oče v senci.

LJUBLJENI OČE: Veličina sv. Jožefa obstaja v dejstvu, da je bil Marijin mož in Jezusov oče in kot tak se je postavil v službo celotnega odrešenjskega načrta. Zaradi te pomembne vloge je verno ljudstvo sv. Jožefa vedno ljubilo, o čemer pričajo njemu posvečene cerkve po vsem krščanskem svetu. Povsod so starši svojim otrokom pri krstu izbrali ime Jožef (pri nas žal vedno bolj izginja). V vsakem molitveniku najdemo molitve, s katerimi se mu priporočamo.

OČE V NEŽNOSTI: V nazareški družini je Jožef iz dneva v dan in iz leta v leto z očetovsko ljubeznijo spremljal rast Jezusa otroka, dečka, mladeniča. Hranil ga je, učil ga je hoditi, potem ga je uvajal v svoje poklicno delo tesarja. Jezus je v Jožefu videl nežnost Boga, tisto nežnost, po kateri se Božji načrti uresničujejo tudi po človeški slabosti.

OČE V POSLUŠNOSTI: Od Boga poslani angel je Jožefa štirikrat nagovoril v spanju, ko je šlo za pomembne odločitve, in Jožef ga je vselej brez oklevanja poslušal. Prvič, ko je videl, da je njegova zaročenka Marija noseča, pa si tega ni znal razložiti (Mt 1,19), drugič, ko je bil opomnjen, naj z Marijo in Jezusom pred Herodom zbeži v Egipt (Mt 2,13), tretjič, naj se po Herodovi smrti vrne v domovino (Mt 2,19), in četrtič, naj se z družino naseli v Nazaretu (Mt 2,23). Poslušen je bil Mojzesovi postavi, ko z Marijo osem dni starega Jezusa daroval v templju.

OČE V SPREJEMANJU: Jožef brez oklevanja sprejme k sebi Marijo, ko ga angel pouči o njenem materinstvu. Kakor je Bog govoril Jožefu: »Ne boj se k sebi vzeti Marije« (Mt 1,20), se zdi, da govori tudi nam. »Tolikokrat se v našem življenju dogaja, česar ne razumemo in se upiramo, Jožef pa se odpove svojim načrtom in sprejme, kar se mu dogaja, čeprav se mu zdi skrivnostno.« Sprejemanje Jožefa nas vabi, da sprejemamo druge brez zadržkov, take, kakršni so, s posebno ljubeznijo pa tiste, ki so slabotni, kajti Bog izbira, kar je slabotnega. Papež si predstavlja, da je Jezus prejel spodbudo za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu ob Jožefu.

OČE USTVARJALNEGA POGUMA: Ustvarjalni pogum pride na dan, ko naletimo na težave. Pred težavami lahko obtičimo, se umaknemo, ali pa poiščemo možne rešitve. Papež si živo predstavlja, kako je Jožef po prihodu v Betlehem, ko niso našli prenočišča, uredil hlev, v katerem so našli zavetje, da je bil kolikor toliko primeren za veliki dogodek rojstva Božjega Sina. Dalje piše, kako se je moral Jožef znajti kot begunec v Egiptu, da je našel delo in je tako mogel poskrbeti za Marijo in Jezusa. Papež piše: »Ta otrok, ki ga Jožef varuje, bo rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40), zato sv. Jožefa kličemo na pomoč kot varuha revnih, potrebnih, beguncev.«

OČE, KI DELA: Ko je Jezus kot oznanjevalec Božjega kraljestva nastopil v domačem Nazaretu in so se njegovi rojaki čudili njegovi modrosti, so se spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). Jožef je bil po poklicu tesar – lahko mizar ali stavbni tesar. Pri Judih tedanjega časa so otroci začeli versko in poklicno vzgojo pri svojem očetu, zato sklepamo, da se je Jezus pri Jožefu učil poklica tesarja. Več o njegovi mladosti govorijo apokrifni spisi (Jakobov protoevangelij, Zgodba tesarja Jožefa), ki jih katoliška Cerkev ni sprejela – tudi zato, da se ne bi širilo napačno češčenje sv. Jožefa. V Jožefovi delavnici se je Jezus naučil ceniti vrednost, dostojanstvo in veselje nad tem, kaj pomeni jesti kruh, sad lastnega dela. Družina, ki je brez dela, je bolj izpostavljena. »Kako bi mogli govoriti o človeškem dostojanstvu, ne da bi si prizadevali, da bi vsakdo in vsi imeli možnost za primerno preživljanje?« Oseba, ki opravlja kakršno koli delo, sodeluje s samim Bogom, postane na neki način stvarnik sveta, ki nas obdaja.

OČE V SENCI: Poljski pisatelj Jan Dobraczynski je napisal roman o sv. Jožefu z naslovom ‘Očetova senca’ in v njem pokaže, da je sv. Jožef za učlovečenega Božjega Sina senca nebeškega Očeta. »Oče se ne rodi,« piše papež. »Oče se postane. In ne postane se le zato, ker se spravi otroka na svet, ampak ker se odgovorno sprejme skrb zanj … Vsak otrok prinaša s seboj neko skrivnost, nekaj novega, ki se lahko razodene le s pomočjo očeta, ki spoštuje njegovo svobodo.« Svoje pismo papež Frančišek zaključuje z molitvijo iz nekega starega francoskega molitvenika, s katero vsako jutro že štirideset let sv. Jožefu izroča svoj dan in svoje delo.

Pozdravljen, varuh Odrešenika / in ženin Device Marije. / Tebi je Bog zaupal svojega Sina, / vate je Marija položila svoje zaupanje, / ob tebi je Kristus postal mož. // O blaženi Jožef, izkaži se očeta tudi nam / in vodi nas na poti življenja. / Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum / in varuj nas vsakega zla.

ČEŠČENJE IN ZAVETNIŠTVO
Namen Leta svetega Jožefa je, da bi tega Božjega moža, ki mu je bilo zaupano veliko poslanstvo v načrtu odrešenja, posnemali z zvestobo v malem. Njegovo veličino je Cerkev odkrivala postopoma. Bogoslužni spomin sv. Jožefa so prvi obhajali razni redovniki: benediktinci (1030), sledili so serviti (1324), za njimi frančiškani (1399). Leta 1726 je bilo ime sv. Jožefa uvrščeno v Litanije vseh svetnikov. Za razmah češčenja sv. Jožefa je zaslužen papež bl. Pij IX. (1846–1878). Leta 1847 je raztegnil na vso Cerkev praznik Varstva sv. Jožefa, ki so ga v Rimu obhajali že od leta 1478 in sicer na tretjo nedeljo po veliki noči; kasneje je bil prestavljen na tretjo sredo po veliki noči, leta 1955 ga je zamenjal praznik Jožefa Delavca, ki ga je Pij XII. postavil na 1. maj. Najbolj pa je sv. Jožefa počastil s slovesno razglasitvijo za varuha vesoljne Cerkve 8. decembra 1870, na praznik Brezmadežne. Papež Leon XIII. (1878–1903) je leta 1889 predpisal molitev K tebi, o sveti Jožef, ki se moli zlasti v oktobru po rožnem vencu, pa tudi pri osebni pobožnosti. Prve litanije sv. Jožefa so bile objavljene leta 1597 v Rimu, v sedanji obliki imajo 26 vzklikov, ki naštevajo njegove odlike in ‘službe’.
Glavna je ta, da je od leta 1870 zavetnik vesoljne Cerkve, je pa tudi zavetnik številnih dežel (tudi slovenske), raznih bratovščin, redovnih skupnosti. Kot tesar je vzornik in zavetnik delavcev, posebej tistih, ki imajo opravka z lesom. Kot ‘glavar’ svete Družine je zavetnik krščanskih družin, zakonskih parov, otrok, mladine, devištva, vzgojiteljev. Kot begunec je zavetnik popotnikov, migrantov. Po starem izročilu je sv. Jožef umrl pred Jezusovim javnim nastopom in je bil skupaj z Marijo ob njem v njegovi smrtni uri, zato se mu priporočamo za srečno zadnjo uro. Zaradi svoje tesne povezanosti z Jezusom in Marijo na zemlji je naš mogočni priprošnjik v nebeški slavi.

SVETOLETNI ODPUSTKI
V Letu svetega Jožefa (do 8. decembra 2021) je z raznimi oblikami češčenja in pobožnosti njemu v čast mogoče doseči popolni odpustek pod običajnimi pogoji (zakramentalna spoved, sveto obhajilo in molitev po namenu svetega očeta). Prejme ga lahko, kdor svoje vsakdanje delo priporoči varstvu sv. Jožefa, in vsak, ki mu v molitvi priporoča brezposelne, da bi našli primerno delo. Prejmejo ga verniki, ki zmolijo litanije sv. Jožefa s prošnjo za preganjane kristjane. Popolni odpustek morejo doseči verniki, ki zmolijo katero koli od Cerkve odobreno molitev v čast sv. Jožefu, na primer K tebi, o sveti Jožef, zlasti ob posebnih dnevih: 19. marca, 1. maja, 19. vsak mesec in vsako sredo, ki je po starem izročilu njemu posvečen dan. Papež želi, da bi v tem času svetovne zdravstvene krize na priprošnjo sv. Jožefa popolni odpustek prejeli ostareli, bolniki, umirajoči in vsi, ki so zaprti med štiri stene, če se s pobožno mislijo obrnejo k sv. Jožefu in Bogu zaupno izročijo svoje bolečine in svoje trpljenje. Zaradi njegove vloge v sveti nazareški družini častimo sv. Jožefa kot varuha družin, zato papež za prejem popolnega odpustka v tem letu toplo priporoča molitev rožnega venca v družinah in med zaročenci, da se ustvari ozračje ljubezni in molitve, ki je vladalo v sveti Družini.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49.