Ob 120-letnici rojstva Srečka Kosovela

“Takrat prišel bo oteti me iz trpljenja beli Krist”

»Oče nam je dejal: Ponoči bo prišla štorklja in bo potrkala na okno in nam prinesla še enega majhnega črvička. Bili smo vsi srečni in prav živo se spominjam, kako sva šli z mlajšo sestro Karmelo v cerkev, ko smo ga nesli h krstu.« Tako je o rojstvu Srečka Kosovela v marčevski številki Ognjišča pred petdesetimi leti (1974) povedala njegova sestra Tončka Kosovel Ravbar. Ob 120-letnici rojstva posvečamo prilogo temu izjemnemu pesniku, ki je umrl star komaj 22 let ter za seboj pustil izjemno pesniško zapuščino.

Pesnikova sestra Tončka Kosovel Ravbar ima nekaj povezav tudi z revijo Ognjišče. Poročena je bila z Bojanom Ravbarjem, stricem istoimenskega duhovnika dr. Bojana Ravbarja, danes župnika v Strunjanu, ki je bil eden od ustanoviteljev revije Ognjišče. Sestra Tončka je v nadaljevanju pogovora opisala dogodke ob pesnikovem rojstvu: »Botra je bila iz Trsta, boter pa je bil očetov kolega, učitelj iz Štorij.« Ta je novorojencu tudi dal ime: »Oče mu je mislil dati ime Kvintiljan, ker je bil peti otrok (latinsko pomeni peti quintus), pa je rekel boter: Dajmo mu slovensko ime Srečko! Naj bo Srečko, da bo srečen! Ko je bil Srečko majhen, sva ga z nekaj let mlajšo sestro radi pestovali, najmlajša pa je bila še premajhna, da bi ga smela vzeti v naročje, samo pozibala ga je lahko in mu zapela kakšno pesem.« Takole so se zvrstili Kosovelovi otroci: »Najstarejši od vseh otrok je brat Stano, ki živi v Ljubljani, jaz sem najstarejša od deklet. V družini nas je bilo pet in imeli smo se zelo radi med sabo. Vsi smo bili rojeni v Sežani, kajti tam je bil oče v službi kot šolski voditelj in nadučitelj.«

KOSOVELOV ROD
»Pesnik Krasa« ni bil sin Kraševcev. Kosovelov oče Anton Kosovel (1860–1933) je bil doma iz Črnič na Vipavskem. Na učiteljišču v Kopru je maturiral leta 1881. Opravil je tudi poseben izpit iz nemškega jezika in kmetijstva. Pozneje je sina Srečka in nekatere dečke poučeval nemščino, učence v šoli pa umnega kmetijstva. Ukvarjal se je tudi z glasbo. Študiral je petje, klavir, pevovodstvo in kompozicijo. Kot učitelj je pozneje vodil zbore in otroško petje. Uglasbil je tudi mašo, da so jo peli otroci, ter več drugih skladb, ki pa so večinoma neznane.
Mama Katarina, roj. Stres (1862–1938), je bila rojena v Sužidu pri Kobaridu. V času njenega otroštva je v Kobaridu deloval pesnik in duhovnik Simon Gregorčič. Najbrž je s svojim duhovniškim in domoljubnim delom vplival na mlado Katarino.
Kosovelova hiša v Tomaju. - Strarši Srečka Kosovela (oče Anton, mati Katarina, roj. Stres). - Sestra Tončka z možem Bojanom Ravbarjem. - Srečko Kosovel s sestro Anico.

Iz Sežane se je družina kmalu preselila v Tomaj. »Ko je bil Srečko star približno poldrugo leto, je bil oče premeščen v Pliskovico, in sicer nekako kazensko. Oblasti namreč ni bilo po volji, da je oče v Sežani držal z delavci: bil je po prepričanju, ne po stranki, socialist. V Pliskovici smo ostali tri leta, potem pa smo prišli v Tomaj, kjer je oče ostal do konca in kjer je zgradil to domačijo. Srečko je bil takrat star že dobra štiri leta. Že prej se je kot majhen zagledal v kakšno lepo reč. V Tomaju smo stanovali v šoli in tam smo imeli v kuhinji lepo okno. Srečko je silno rad posedal na njem in gledal dol na gmajno. Bil je zelo ljubek otrok, prijazen, z vsakim je rad govoril. Vsi smo ga imeli radi, saj je vedno znal kaj veselega povedati. Nekateri pišejo o njem, da je bil ne vem kakšno eterično bitje. Kaj še! Čisto navaden človek je bil, kakršni smo vsi drugi. Ko je odrastel, je postal pesnik. Že kot otrok pa je imel čisto svoj, nekam bolj globok in osebni odnos do vsega. Še če je vzel v naročje muco, je to naredil drugače kot navadno napravijo otroci,« je opisala mladega Srečka sestra Tončka.

Srečko Kosovel – slovenski Tagore
»Kosovel mi je zelo blizu. In mi je vedno bil. Nekoliko pač zato, ker sem po materi tudi sam Kraševec, a še bolj – bi rekel – zaradi nečesa globljega.« Tako je leta 1976 v pogovoru za Ognjišče dejal Vladimir Truhlar, eden v svetu najbolj poznanih slovenskih teologov. Bil je redni profesor duhovne teologije (1956–1975) na papeški gregorijanski univerzi v Rimu. Bil je tudi sam pesnik in izdal več pesniških zbirk ter več teoloških knjig. Obenem je med slovenskimi teologi največ pisal o duhovnih silnicah v delih slovenskih pesnikov in pisateljev. Po smrti so te njegove spise zbrali v knjigo Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju. Nad njenim izidom je bila zelo nejevoljna takratna oblast.
Truhlar je v že omenjenem pogovoru dejal, da ga pri Kosovelu zanima predvsem to, o čemer »v našem kulturnem svetu nihče ne spregovori: namreč da je bil Kosovel tagorejevec, nekak učenec Rabindranatha Tagoreja – učenec, ki hoče svojemu mojstru slediti – a učenec je že zadosti zrel, da se zaveda: mojster je Indijec, jaz sem Slovenec; zato moram to, kar pri njem iščem in od njega prejemam, nekako posloveniti.«
Truhlar meni, da to, kar je Kosovela pri Tagoreju posebno zanimalo, niso bili spevi Darovanjke, za katere je prejel Nobelovo nagrado leta 1913, »marveč njegova miselna knjiga Sadhana. Pot k pravemu življenju«. To potem na kratko razloži takole: »Tagorejevo oznanilo v njej je to: človek mora živeti doživljajsko, izkustveno z absolutnim in iz tega zedinjenja graditi, ozdravljati, kar je v kulturi in življenju nasploh bolnega.«

OČETOVO VSESTRANSKO DELO V TOMAJU
V Tomaju so Kosovelovi najprej stanovali v šoli. Družina se je hitro vživela v nov kraj. »Oče Anton je svoje sposobnosti udejanjal na šolskem, kulturnem in gospodarskem življenju kraja. Domačini so mu hvaležno vračali z izrazi spoštovanja in … tudi z darovi, izbranimi kmetijskimi pridelki,« opisuje Kosovelovega očeta zgodovinarka Mira Cencič, rojena v Tomaju, v knjigi Kosovelovi v Tomaju, kjer je zbrala veliko gradiva o družini Kosovel.
Nadučitelj Kosovel je bil v prosvetnem društvu dejaven zlasti na glasbenem področju. Kot pevovodja je bil zelo uspešen in cenjen. Kosovelov oče je bil dober, a zelo strog učitelj. Tudi svojemu sinu Srečku ni prizanašal s strogostjo. »Bil je dosleden in pravičen vzgojitelj, toda zelo strog. Mladino je vsestransko vzgajal. … Tomajskim fantom je ostalo v spominu poslovilno naročilo nadučitelja Kosovela: Fantje, bodite možje in nikomur hlapci,« piše Mira Cencič.

ZVONIM PA NAJBOLJŠE
Kako so se Kosovelovi udomačili v Tomaju, kaže zanimiva prigoda mladega Srečka. Bistri in umirjeni fantje so postali ministranti ali mašni strežniki. »Spomine, s kakšnim veseljem je Srečko opravljal to nalogo, je opisala nekdanja soseda Angela Žiberna. Ko ga je vprašala, kaj je novega, ji je z navdušenjem povedal: Sem prav vesel. Strežem pri maši, nisem še prvi, a prihodnje leto, upam, da bom. Ampak zvonim pa najlepše. Ko prideš drugo leto, me ne boš več poznala, ker bom imel tudi obleko od strežnika.«

PREGANJANJE KOSOVELOVIH
V skoraj idilično vaško življenje je zarezala najprej bližina soške fronte, nato pa italijanska okupacija po prvi svetovni vojni. Seveda je nadučitelj Kosovel kot zaveden Slovenec in kulturni delavec kmalu postal žrtev italijanskih okupacijskih oblasti. Leta 1924 je moral prepustiti vodstvo šole novemu šolskemu upravitelju in se umakniti iz šolskega stanovanja. Najprej je nadučiteljeva družina stanovala privatno, v letih 1924/25 pa so Kosovelovi gradili na koncu vasi na Fabjanovem zemljišču svojo hišo, ki je postala simbol Kosovelove družine. V lastno hišo so se preselili oktobra 1925, a tu je imel Srečko, takrat študent v Ljubljani, dom le za zadnje mesece življenja. Tudi drugi Kosovelovi otroci so študirali, in to vsi v takratni Jugoslaviji. To je družino še bolj zaznamovalo.

VSI SMO ŠTUDIRALI
Takole se spominja Tončka: »Vseh pet nas je študiralo. Oče je skrbel, da smo že v mladosti vsi vzljubili branje. Kot pedagog je tudi vedel, kakšno čtivo naj nam da. Ko smo prebrali, je hotel vedeti, kaj smo od tega pridobili. Lahko rečem, da smo imeli v domači hiši lepo kulturno vzgojo, imeli smo za tiste čase izredno lepo knjižnico, vsa zbrana dela slovenskih pisateljev. Oče je vedno govoril, da ne sme noben postati učitelj, pa se je zgodilo vse narobe. Brat Stano, najstarejši, je končal učiteljišče, a se je potem posvetil časnikarstvu. Napisal je prav lepe stvari in jih objavljal v raznih revijah. Sestra Karmela, pianistka, je tudi nekaj let poučevala na ljubljanskem konservatoriju, sestra Anica pa je bila dolga leta profesorica slovenščine po raznih krajih, nazadnje v Ljubljani.«
»Srečka je imel oče posebno rad, ker je najbolj odgovarjal njegovemu značaju. Poslal ga je na realko z namenom, da bi si izbral kakšen praktičen poklic. Pa ni nič pomagalo – ko je končal realko, je šel na univerzo študirat slavistiko in bi postal profesor, ko ne bi umrl. Vedno ko je prihajal Srečko domov, ga je bil oče zelo vesel in vsi smo se radi z njim pogovarjali, ker je bil zelo duhovit in dovtipen.«

ZAČETEK PESNIKOVANJA
Na vprašanje, kdaj je Srečko začel pesnikovati, je sestra Tončka odgovorila: »Že v zgodnji dobi. Objavljal je v raznih revijah, najprej rokopisnih dijaških listih. Nam svojih pesmi ni pokazal. Tudi brat Stano je pesnikoval, a bil je strašansko strog kritik. Prepričana sem, da mu Srečko prav zaradi tega svojih pesmi ni pokazal.«
Taka zasebnost je bila mogoča pri Kosovelovih: »Veste, mi nismo vsi čepeli v kuhinji, kot je bilo to po kmečkih hišah na Krasu, kajti mi smo imeli še kar lepo stanovanje v šoli. Tako smo lahko pisali v sobi, ne sicer vsak v svoji, vendar v sobi. In tako je Srečko lahko pisal, ko ga nismo videli. Jaz sem nekoliko starejša in sem šla od doma prej v šole, zato nisem bila prav veliko z njim. Ko sem doštudirala, pa sem šla v službo, da sem očetu pomagala študirati mlajša dva, sestro in Srečka.«

PESNIKOVA USODNA BOLEZEN
Tončka se takole spominja Srečkove bolezni: »Februarja leta 1926 je skupaj z drugimi prijatelji šel na literarni večer v Zagorje ob Savi. Ko so se zvečer vračali nazaj v Ljubljano, se je na železniški postaji vnela tako živahna debata, da je vlak odpeljal brez njih. Ker ni imel nobenega znanca, denarja pa tudi ne, da bi šel prenočit v kako gostilno, je ostal čez noč kar na postaji, bil je lahno oblečen in tako se je prehladil. S tisto vročino je potem še nekaj časa hodil okoli, da je njegovo stanje postajalo vedno slabše. Dobil je vnetje sinusov, potem se mu je zdravje nekoliko izboljšalo in je prišel domov na velikonočne počitnice. Doma je potem dva meseca bolehal. Nazadnje je dobil vnetje možganske mrene. Za to bolezen takrat niso imeli učinkovitega zdravila. Oče mu je priskrbel najboljše zdravnike iz Trsta, a mu niso mogli pomagati. Točno dva meseca je bil doma in potem je umrl.«

VELIČASTEN POGREB IN STRAH PRED NEREDI
Italijanske okupatorske oblasti so se bale neredov ob pogrebu. Tončka pravi: »Prišli so visokošolci iz Ljubljane in prinesli slovensko trobojnico, ki so jo po pogrebu vrgli na krsto. Italijani so bili zaradi tega strašno jezni, da so hoteli naslednji dan grob odkopati, da bi vzeli slovensko zastavo ven. Pa sem rekla tistim, ki so mi to povedali: Recite tistim, ki imajo te misli, da nimajo nobene pravice, kajti Srečko je bil jugoslovanski državljan!«
»Prav malo prej je zaprosil za jugoslovansko državljanstvo, da se je lahko potegoval za štipendijo. Ne vem, ali je tisto štipendijo dobil, gotovo pa je, da je dobil jugoslovansko državljanstvo. Našega očeta so preganjali, ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko. Pri oblasteh so ga tako očrnili fašistični vaški veljaki, da potem, ko je bil upokojen, celi dve leti ni dobil pokojnine.«
Srečkov pogreb je dokaj natančno opisala tudi Mira Cencič. Opis kaže, kako je ta dogodek zaznamoval Kosovelovo družino, Tomaj in okolico vse do kulturne prestolnice Ljubljana. Kosovelovo družino je »zadelo nekaj strašnega. Dobrega pol leta po vselitvi v lastni dom, ki so jim ga pomagali graditi tudi Tomajci, je dne 27. maja zaradi vnetja možganske mrene umrl najmlajši sin Srečko, ki je bil takrat študent v Ljubljani. To je Kosovelovo družino neizmerno potrlo.«
Tončka Kosovel, ko je leta 1974 spregovorila za Ognjišče. - Veliko gradiva je o Kosovelovi družini zbrala Mira Cencič v knjigi Kosovelovi v Tomaju. - Tomajski župnik Albin Kjuder. - Srečko Kosovel na mrtvaškem odru.
»Vest o smrti se je raznesla kot blisk in še tisti večer so pritekla domača kmečka dekleta in mu napravila mrtvaški oder. Spretno so mu spletla sedem velikih svežih vencev in nanesla belega cvetja za njegovo zadnjo pot. Vsa pot od doma do pokopališča je bila posuta s cvetjem in grob je bil ves ovit z belim papirjem ter je imel na dnu samo belo cvetje. Belo oblečena dekleta in dekletca so mu nosile šopke in vence. Štirje sošolci, kmečki fantje, so Srečku izkopali grob, ga odnesli iz domače hiše in ga položili k večnemu počitku, to so bili njegovi sošolci in prijatelji.«
Poljubil je zemljo, preden jo je vrgel v grob
Na pogreb so prihiteli ljudje z vsega Krasa in širše okolice, pa tudi študentje iz Ljubljane, prijatelji in najožji sodelavci. Od njega se je poslovilo več govornikov. Ko so ti »končali, so mu ljudje nametali cvetja skoraj do roba groba. Nato je prišla na vrsto zemljica, ki jo je Srečko tako ljubil, da jo je njegov prijatelj poljubil, preden jo je vrgel v grob.«
»Župnik Albin Kjuder je vodil petje na domu, v cerkvi in na pokopališču. Pokopal ga je domačin, duhovnik Henrik Šonc. Somaševal pa je tudi tomajski kaplan Alojz Žagar. Tako so njegove ostanke blagoslovili trije duhovniki, ki so Srečka imeli radi.«

POSLEDNJE OBHAJILO
Toda ne samo pogreb, tudi Srečkovo umiranje je bilo nekaj posebnega. Najprej je to bilo umiranje komaj dvaindvajsetletnega fanta, mladega pesniškega genija, sina ugledne družine. Kot mlad študent se je Srečko razgledoval po raznih miselnih tokovih in umetnostnih smereh. Tudi novih. Bil je odprt. Bil je, podobno kot oče, socialno čuteč. Bolele so ga krivice, ki so jih trpeli delavci in kmetje. Bolelo ga je zatiranje Slovencev pod Italijo. Še napol otrok je spoznal grozote vojne. Vse to je nosil v sebi, a v sebi je nosil tudi vero v Boga, ki se je na najplemenitejši način pokazala v umiranju mladega pesniškega genija.
Sestra Tončka je na vprašanje, ali je bil Srečko veren, odgovorila: »Seveda, pri nas smo bili vsi versko vzgojeni. S tedanjim tomajskim župnikom Kjudrom je Srečko veliko debatiral tudi o verskih vprašanjih, tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut, nekaj njegove lirike je prav religiozne.«

Poslednje moje obhajilo
»Ena najpomembnejših, temeljnih Kosovelovih pesmi ima naslov Poslednje obhajilo,« pravi Taras Kermauner. Piše, da je »Srečko Kosovel eden največjih slovenskih pesnikov«. V knjigi Poezija slovenskega zahoda namenja Kosovelovi poeziji, posebej religiozni, skoraj tretjino knjige. Žal pesmi Poslednje obhajilo ne najdemo skoraj v nobenih izbranih pesnikovih poezijah, ampak samo v njegovih Zbranih delih. Uredniki očitno niso premogli toliko poguma in poštenosti, da bi jo uvrstili v svoje izbore.
»Poslednje obhajilo je pesnikov testament, ne vem, ali je bilo napisano tik pred smrtjo, ni važno. Pesnik je doživljal svojo smrt, pričakoval jo je, z njo se je notranje ukvarjal, a videl v nji poveličanje.« Kermauner pravi, da je v istem času razmišljal o smrti pesnik Alojz Gradnik in da je obema rešilna pot Kristus. »A Gradnik je temačnejši; poudarek je na trpljenju, medtem ko je poudarek Poslednjega obhajila na svetlobi: na razsvetljenju teme, temnega obraza, na angelovem sijaju, na svetlem dihu stremljenj, na čistosti, na nedolžnosti diha: na belem Kristu.«
»Kosovelova religiozna pesem je odgovor na nihilizem in obup; pesnik je doživljal ne le veliki razpon med obema skrajnostma, ampak boj med njima; do konca se je v njegovih prsih obračunavalo med absolutno vero in spoznanjem nemoči, nezmožnosti, nihilizma. … Prav ta boj … daje pesnikovemu – človekovemu – prizadevanju še poseben pomen in težo.«

BELI KRIST
Ko bo razbit že moj obraz
in moja roka brez moči
in moje srce brez krvi –
in nad menoj triumf pravice
bo razprostrl krvavi ščit,
ko bom že skoro ubit

in ležal bom pred vami sam,
obkrožil usta bo smehljaj,
ko da bi angelov sijaj
razsvetlil moj teman obraz,
in srce moje trudno, ubito
umrlo rado bi, da se spočije,
kot je Njegov ukaz,

tedaj bo svetli duh stremljenj,
ki srce mi jih je rodilo,
ponižanj, porazov in trpljenj
poslednje moje obhajilo,
da sem boril se v duhu čist
in kot borilec moram umreti;
in takrat prišel bo oteti
me iz trpljenja beli Krist.

Mira Cencič v svoji knjigi navede besede takratnega tomajskega župnika Albina Kjudra. Tudi nanj je Srečkovo umirjeno umiranje in njegova vera, s katero je tako mlad prejel zakramente, naredilo izreden vtis. O Srečku je župnik Kjuder v župnijski kroniki napisal naslednje: »Po telesu je bil šibak in nežen, priznan pesniški talent. Sodijo, da bi, če bi živel dalj časa, bržkone prekosil vse naše slovenske pesnike. Čeprav ni dokončal niti 23 let življenja, je njegovih pesmi za dve debeli knjigi. Ko je bil doma na počitnicah ali na zdravljenju, je pogosto prihajal k piscu teh vrstic in se z njim dolge ure pogovarjal. Obolel je na vnetju možganske mrene. Ko ga je domači župnik previdel, mu je dal vse tri zakramente, se je počutil srečnega in čisto vdanega v Božje sklepe. Njegova smrt je bila za družino silen udarec. Pogreb je bil veličasten.«
Tako je zapisal v kroniko. V osebnih pogovorih je župnik še natančneje opisal Srečkove zadnje ure. Ko so ga leta 1962 (28 let po smrti!) obiskali trije pravkar posvečeni duhovniki – Kjuder je bil takrat apostolski administrator dela tržaške škofije, ki je pripadel Sloveniji – jim je še natančneje opisal svoj obisk pri Srečku. Bojan Ravbar, eden od treh duhovnikov, se Kjudrovih besed pri obisku takole spominja: »Tik pred koncem maja 1926. Srečkova mama je s plahim korakom prišla v farovž. Komaj 22-letnemu Srečku se iztekajo dnevi. Prosila je, da ga obišče: Potrebuje Boga. Ste mu kaj rekli? je vprašal župnik. Ne, se je slišal plahi in zaskrbljeni glas. Nakar je izkušeni mož svetoval, naj najprej sama spregovori s sinom, saj če mami odkloni prošnjo, bo lažje spremenil besedo. Meni bi za gotovo težje.« Ravbar v tej Kjudrovi potezi zaznava modrost izkušenega župnika. Naj mama prva predlaga sinu zakramente. In tako je bilo. Srečko je sprejel njen predlog. Ravbar nadaljuje: »Naslednji dan je bil župnik pri Kosovelovih. Srečko je vse izročil Božjemu usmiljenju. Bi še obhajilo? ga vpraša župnik. Jutri … Za to se moram pripraviti, se je glasil odgovor. In ta jutri je prišel. Srečko je bil srečen!« Tako Ravbar. Njegove besede še bolj natančno opišejo tisto, kar je v skopih besedah za kroniko napisal župnik Kjuder in kar je povedala sestra Tončka. Poleg tega se ta konec Srečkovega življenja odlično sklada s pesmijo Poslednje obhajilo, ki jo skupaj z nekaj mislimi literarnega kritika Tarasa Kermaunerja objavljamo posebej. Tako kraški poet v pesmih ni samo napovedal svoje smrti, ampak tudi to, da ob slovesu s tega sveta ne bo sam, ampak bo prišel k njemu beli Krist. To je bilo res njegovo »poslednje obhajilo«, na katerega se je tako vneto pripravil in ki mu je prineslo tolažbo v zadnji uri.

Srečko Kosovel
Rodil se je 18. marca 1904 v Sežani, umrl 27. maja 1926 v Tomaju. Oče Anton je bil narodno zaveden učitelj, doma iz Črnič na Vipavskem, mati Katarina Stres iz Sužida na Kobariškem. V družini je bilo pet otrok. Srečko je bil najmlajši in je že kot enajstleten otrok doživel strahote prve svetovne vojne, saj je fronta potekala nedaleč od Tomaja. Leta 1916 je odšel v Ljubljano na realno gimnazijo z nemškim učnim jezikom. Maturiral je 1922. Že takrat je bil literarno dejaven in se v nasprotju z očetovimi željami vpisal na filozofsko fakulteto. Tu je študiral slavistiko, romanistiko in umetnostno zgodovino. V 8. semestru je težko zbolel, po okrevanju je odpotoval domov, bolezen se je ponovila in tako je zaradi meningitisa umrl.
V gimnaziji je deloval v literarnem krožku, ki je izdajal dijaški list Kres. Od tod je prešel v literarni krožek Preporod, sam pa je ustanovil »organizacijo srednješolcev iz zasedenega ozemlja«. 1922 je ustanovil Lepo Vido, 1924 pa krožek Ivan Cankar. S svojo skupino prijateljev je tedaj prevzel tudi revijo Mladina. Poleg tega je sodeloval s posameznimi objavami tudi pri drugih revijah.
Pogosto je javno nastopal s predavanji (tudi med delavci), na literarnih večerih, objavljal tudi glose, eseje, poleg poezije pa pisal še prozo in dramske osnutke, pomembni pa so njegovi dnevniki in korespondenca. Nekaj literarnih del je namenil otrokom in mladini. Ob koncu življenja je pripravil zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena. Šele posthumno so prijatelji izdali njegove pesmi v zbirki Pesmi (Ljubljana 1927, uredil A. Gspan), kasneje pa še Izbrane pesmi (Ljubljana 1931, uredil A. Ocvirk). Tako se je šele po smrti uveljavil kot klasik slovenske poezije in postal eden njenih najpomembnejših vrhov, čeprav smo šele sredi sedemdesetih let spoznali vse dimenzije njegovega ustvarjanja. Njegova pesniška ostalina je namreč ostala dolgo neobjavljena in so jo hranili različni ljudje.
Poznavalci njegovega dela pravijo, da je imel Kosovel »med sodobniki najtesnejše stike in širok razgled po sodobnih literarnih tokovih tedanje Evrope. Imel je informacije iz Sovjetske zveze (prijatelj Ivo Grahor je bil tam), iz Švice in Nemčije (A. Černigoj, sestra Karmela) ter drugod. Zavzeto je spremljal tudi druge literarne pojave (Tagore, Krleža itd.). Tako v njegovih pesmih ni nič provincialnega, vendar vsak verz priča tesno povezanost z zgodovinsko resnico ter z upornostjo svojega naroda. Najradikalnejše pesniške modernistične stvaritve (konstrukcije, lepljenke ...) je vedno napolnil z živo lirsko izpovedjo, tako da praktično nikjer ne zasledimo zgolj formalističnih hlastanj za modernističnimi prijemi. Vsebinsko so njegove pesmi izredno bogate« (Zoltan Jan).
Njegovo pesniško delo je doživelo številne in obsežne študije, njegova poezija pa je prevedena v več tujih jezikov. Mnogo njegovih pesmi je uglasbenih in njegovo podobo so likovno ovekovečili številni umetniki.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 3 (2024), 42-49.