Nesmrtni Mozart

(ob obletnici) Eno od zanimivih dejstev glede Woffganga Amadeusa Mozarta je to, kako pogosto ljudje navajajo religiozne pojme, ko hočejo opisati ali razložiti njegovo edinstveno genialnost. Nekaj primerov: švicarski teolog Karl Barth je rekel: »Ko se angeli v nebesih zberejo k opravljanju svoje službe pred Bogom, takrat igrajo Bacha, vendar sem prepričan, da igrajo Mozarta, ko so zbrani v družinskem krogu.« Ruski glasbenik Peteri. Čajkovski je šel dlje: »Ljubim Mozarta kot glasbenega Kristusa.« Podobno nemški glasbenik Richard Wagner: »Verujem v Boga, Mozarta in Beethovna.« Georg Solfi, dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu pa pravi: »Mozart te sili k veri v Boga, veliko bolj kot hoja v cerkev, ker je nemogoče, da bi tak fenomen prišel na svet slučajno.«

Zdi se, da je bilo res nekaj nadnaravnega glede njegove obdarjenosti. Drugi geniji so ustvarjali velike umetnine, vendar kateri od glasbenikov je komponiral, medtem ko se je zabaval v družbi? In to tako popolno glasbo, da se skladatelju ni zdelo potrebno, da bi zamenjal eno samo noto od začetka do konca. Na tak način je bil Mozart sposoben napisati uverturo k operi Don Giovanni na predvečer prve izvedbe v Pragi in nato prisiliti orkester, da je igral ‘a prima vista’, brez vsake vaje. Nekoč je izjavil: »V svoji glavi ne slišim vsakega parta posebej, enega za drugim, ampak slišim vse hkrati. Kakšen užitek je to, vam ne morem povedati!«

Vendar je bil Wolfgang A. Mozart kljub vsej obdarjenosti človek iz mesa in krvi, človek prikupljivih modrih oči in zvenečega smeha, Človek ponosa in delavnosti. »Bil je izrazito majhne postave, zelo suh in bled, z bogatimi lasmi, na katere je bil kar ponosen. Zelo rad je imel punč in ga pil v dolgih in pogostih požirkih. Ponosen je bil tudi na svojo igro biljarda. Veliko iger sva skupaj igrala, vendar sem bil vedno drugi najboljši.« Tako se spominja Michael Kelly, irski tenor, ki je pel na praizvedbi Figarove svatbe.

Mozartov družinski izvor pa sploh ni skrivnosten. Mozarti so bili rokodelci, katerih družina sega do 14. stoletja. Priimek so pisali na različne načine: Motzhard, Motzharth, Muzard, Mazar, Mosar. Od vseh skladateljevih prednikov najbolj izstopa njegov oče Leopold, ki je bil njegov 'manager’ in edini učitelj. Rodil se je kot sin knjigoveza v Augsburgu. Najprej se je odločil za duhovništvo, potem pa je presedlal h glasbi in postal violinist v orkestru salzburškega knezonadškofa. Čeprav je bil kar plodovit skladatelj 25 simfonij ter precej skladb cerkvene in komorne glasbe, je bilo njegovo veselje predvsem v poučevanju. Njegovo najboljše delo je zelo upoštevan priročnik za violiniste.

Ko je bil Leopold star 28 let, se je poročil s prikupno domačinko Anno Mario Pertl iz družine, ki je dala kar precej ljubiteljskih glasbenikov. Leopoldu je rodila sedem otrok, od katerih sta preživela otroštvo le dva. Prva je bila deklica, rojena 1751 z imenom Maria Anna, za domače Nannerl. Drugi pa sedmi otrok, fantek. Drugi dan po rojstvu, 28. januarja 1756, so ga krstili: ker je bil rojen na praznik sv. Janeza Krizostoma in ker je bilo Leopoldovemu očetu ime Johann, je bil otrok krščen kot Johannes Chrysostomus Wolfgangus Theophilus Mozart. Ime Wolfgang je dobil po materinem očetu, Theophilus pa po botru. To ime, ki po grško pomeni ‘ljubljen od Boga’, je Mozart pozneje polatinil v Amadeus. Za domače pa je bil Wolferl.

Ko je bila Nanneri stara šest let, jo je oče začel učiti klavir. Celo sestavil je majhno zbirko skladb za začetnike in jo imenoval Nannerlin album. Potem ko je eno leto poslušal Nannerlino vadenje, je tri leta stari brat splezal na stol in začel pritiskati akorde. Wolferl je odkril svoj poklic, z njim pa tudi Leopold in Nannerl. Leopold je počakal še celo leto, da je začel s poukom glasbe svojega štiriletnega sina. Sin pa je počakal še eno leto, preden je zapisal svojo prvo skladbo v Nannerlin album. Ludwig Kóchel, nemški botanik, ki je leta 1862 prvi objavil kronološki seznam Mozartovih del, je dal temu 16-taktnemu Menuetu v G-duru in še petim podobnim skladbam slovesno oznako: ‘K 1’.

Čez eno leto se je Leopold odpravil v München in na Dunaj, da bi pokazal svoja učenca svetu. Ne brez ponosa je s poti pisal svojemu prijatelju v Salzburg: »Ves svet govori o nas. Njeno veličastvo nas je sprejelo z izredno naklonjenostjo. Wolferl je skočil v njeno naročje, jo objel in vroče poljubil.« Žal Leopoldovo pismo ne omenja naslednjega dogodka, ki je še dolgo postal del tako imenovane Mozartove legende. Cesarica Marija Terezija je dovolila Mozartu, da se je igral z njenimi otroki. Ko je pri igri Mozart padel, ga je tolažila mlada princeska Marija Antonieta. V zahvalo je Mozart rekel bodoči francoski kraljici: »Ko bom velik, se bom poročil s teboj.«

Salzburški knezonadškof je bil širokogruden in razumevajoč, zato je dovoljeval svojemu ambicioznemu violinistu, da si je jemal neplačane dopuste. Tako je Leopold Mozart naslednjega leta začel novo turnejo, to pot po Zahodni Evropi.

Ko sta se leta 1766 vrnila v Salzburg, je bil Wolferl star deset let. Od teh je preživel tri in pol kot potujoči glasbenik brez prijateljev svoje starosti. Nikdar ni stopil v šolo. Leopolda so večkrat kritizirali zaradi njegove nenavadne vzgoje. Vendar se zdi, da so bili vsi štirje Mozarti eden z drugim zelo povezani, Wolfgang pa je ljubil takšno življenje. Če je bil Leopold nekoliko samodržca, ki je organiziral vsako stran Wolfgangovega življenja, pa je le bil ljubeči oče. Ni bil le Wolfgangov glasbeni učitelj, ampak ga je učil tudi branja in računanja. Vpeljal ga je v francoski, angleški in italijanski jezik, hkrati pa ga uvedel v svet. Leopold je jemal kot religiozno dolžnost nalogo, da razvije izjemne darove, ki jih je opazil na sinu. tej nalogi je podvrgel vse svoje življenje. Nekoč je dejal: »To je moja dolžnost pred vsemogočnim Bogom!«

‘Čudežni otrok’ v Italiji

Ko sta na veliki teden leta 1770 oče in sin prišla v Rim, sta šla v Sikstinsko kapelo, da bi slišala slavni Allegrijev Miserare iz leta 1630, ki ga je Vatikan tako cenil, da je prepovedal vsako izvajanje zunaj omenjene kapele. Mozart ga je slišal, prišel domov in ga napisal po spominu. Nato je Leopold rekel: »Zdaj ga imamo in ga bomo s seboj odnesli domov!«

Mozart je očaral Italijo, Italija pa njega. Pozneje je izjavil: »Nikoli nisem bil deležen tolike časti in nikoli nisem bil tako priljubljen.« Papež je imenoval 14letnega mladeniča za viteza zlate ostroge. Po več kot enoletnem bivanju v Italiji sta se Mozart in njegov oče vrnila v Salzburg. Njegovi življenji je prizadela in hkrati spremenila smrt širokogrudnega salzburškega knezonadškofa Sigismunda Schrattenbacha (nečak ljubljanskega nadškofa istega imena). Nasledil ga je Hieronim Colloredo, ki ni dovoljeval odhodov. Leopold je že dolgo upal, da bo nekoč postal kapelnik na salzburškem dvoru, vendar ga je Colloredo, sam kar dober violinist, spregledal. Nastavil pa je 16-letnega Wolfganga na nižji vlogi koncertnega mojstra za 150 guldnov letno. Čeprav je v štirih letih napisal kar deset maš, je kljub temu postajal vedno bolj nemiren in nezadovoljen.

Leopold se je odločil, da bi moral Wolfgang iskati srečo v Parizu, ki je bil tedaj kulturna metropola Evrope. Mozartu ni ugajalo ne mestno življenje ne njegova nabuhla glasba, vendar je pristal na potovanje, in sicer v materinem spremstvu. Ko sta z materjo dospela v Mannheim, se je Mozart prvič v življenju globoko zaljubil. Njegova izvoljenka je bila 16-letna Aloysia Weber, prikupna in nadebudna sopranistka. Bila je ena od štirih hčera neuspešnega pevca, ki je zaokrožal družinske dohodke z najemanjem sob. 21-letni Mozart je začel pisati arije za Aloysio in jo učil, kako jih mora peti. Menil je, da ima Aloysia ljubek in čist glas. Namesto da bi šel v Pariz, je hotel spremiti Webrovo družino na turneji po Italiji.

Ko je Leopold zvedel za sinovo željo, je bil besen. Sinu je odločno napisal: »V Pariz in to takoj!« Tako se je kot je mislil začasno poslovil od Webrovih in spremil mater v Pariz. Tam je preživel kar šest mesecev in ni dobil boljše zaposlitve kot službo organista v Versaillesu, ki jo je kljub očetovemu nagovarjanju odklonil. Vse njegovo pariško bivanje je bilo zaznamovano z materino boleznijo. Dne 3. julija 1778 je očetu pisal, da je mati zelo bolna in da je v božjih rokah. Šele 9. julija mu je ponovno pisal in priznal, da je 3. julija mati umrla. Pisal mu je: »Zadosti sem trpel in jokal, toda kaj je pomagalo? Tako sem poskusil potolažiti sam sebe. Prosim, da tako storite tudi vi, moj dragi oče!«

V tem času je Mozart napisal nekaj precej konvencionalnih skladb, med drugim tudi Simfonijo št. 31, imenovano tudi ‘Pariška’. Nekoliko bolj odražata njegovo duševno stanje dve sonati, in sicer klavirska sonata v A-duru in violinska sonata v E-duru. Potem ko je v Parizu pokopal mater, se je vrnil v Nemčijo. Ustavil se je, da poišče Webrove na njihovem novem stanovanju v Münchnu, kjer je Aloysia dosegla kar precejšen uspeh kot operna pevka. Takoj mu je dala vedeti, da ji njegovo dvorjenje nič ne pomeni. Ko so jo čez nekaj let vprašali, kako je mogla odkloniti največjega glasbenega genija svojega časa, je odgovorila: »Nisem vedela. Bil je tako majhen človek.«

Na očetovo prigovarjanje je nadškof Colloredo ponovno sprejel Wolfganga v službo kot dvornega in stolnega organista. Tako je Mozart ponovno pisal cerkveno glasbo, med drugimi tudi znamenito Mašo kronanja. Vendar sta bili največji deli tega obdobja opera Idomene/ in Koncertantna simfonija za violino in violo, namenjeni drugim gospodarjem. Nadškof Colloredo je imel Mozarta za neposlušnega služabnika, ta pa mu je tudi primerno vračal. Nekoč sta se prerekala o nepomembni zadevi z Dunaja. Mozart pripoveduje, kako mu je nadškof zavpil: »Tam so vrata! Nočem ničesar več imeti s takšno barabo!« Mozart pa mu ni ostal dolžan in odvrnil: »Jaz pa z vami ne!« Nadškofovi služabniki so petkrat zavrnili Mozartovo prošnjo za odpust iz službe. Končno je nadškofov komornik odstavko sprejel in prikazal značilen primer razmerja med umetniki in njihovimi gospodarji. Z brco v zadnjico je Mozarta pognal skozi vrata!

Dunaj ‘obljubljena dežela’

Misel na samostojno življenje na Dunaju je Mozarta navduševala. Očetu je pisal: »Moja sreča se šele začenja!« In drugič: »Dunaj je zanesljivo dežela klavirja!« Najbolj zanimivo pa je bilo za 25-letnega Mozarta dejstvo, da se je ponovno srečal z družino Weber. Nekoliko naivno je pisal očetu, da je stara gospa Weber zelo dobra in ga je sprejela v svojo hišo, kjer mu je dala prostorno sobo. Aloysia je imela 19-letno neporočeno sestro z imenom Konstanca. Mozart pa je bil tako osamljen. Očetu jo je opisal: »Sicer ni grda, vendar pa še daleč ni lepa. Vsa njena lepota je v dveh črnih očeh in čedni postavi.«

Leopold je kmalu zvedel za vznemirjajoče novice, da je Konstanca postala Mozartova ljubica in da jo misli poročiti. Mozart je to zanikal in zaskrbljenemu očetu zapisal: »Nisem zaljubljen vanjo. Ko mi čas dopušča, greva ven, vendar se moje misli ukvarjajo s povsem drugačnimi zadevami. Bog mi ni dal mojega talenta, da bi se navezal na ženo in zapravil svojo mladost v norčijah.« Drugačne zadeve so bile njegove skladbe, predvsem opera Beg iz Seraja (1782), ki je postal njegov prvi veliki operni uspeh. Vendar je Konstancina zaskrbljena družina prisilila Mozarta, da je podpisal listino, s katero se zaveže, da se bo v treh letih poročil s Konstanco ali pa bo moral plačati letno odškodnino 300 guldnov. Vendar piše Mozart očetu, da je Konstanca dokument raztrgala. Nakar mu je oče odgovoril: »Dragi Mozart, ne potrebujem nobene pisane besede, verjamem, kar mi ti poveš.«

Le teden prej je Mozart prvič prosil očeta dovoljenje za poroko oziroma je priznal, da ima takšne načrte. Nekoliko naivno mu piše: »Glas narave se oglaša v meni tako močno kot pri drugih, morda celo glasneje kot pri močnejših postavah. Preprosto ne morem živeti tako, kot živi večina mladih v današnjih dneh. Prvič imam globoko versko prepričanje; drugič imam prevelik občutek časti, da bi zapeljal nedolžno mladenko; tretjič preveč se bojim bolezni in skrbim za svoje zdravje, da nisem nikoli imel takšnih razmerij z nobeno žensko.«

Sicer pa pravi, da potrebuje nekoga, ki bo skrbel za njegovo imovino, za njegovo perilo in obleko in tako naprej. Po njegovem mnenju ima Konstanca dovolj zdrave pameti, da bo mogla spolniti svoje dolžnosti kot žena in mati. Ker se je Mozart bal, da bi njena družina razdrla zaroko, se je 4. avgusta 1782 poročil s Konstanco. Naslednji dan je prišla očetova godrnjajoča privolitev.

Od tega trenutka dalje se je Mozart vseh devet let, ki jih je še preživel na Dunaju, popolnoma posvetil glasbi. Mozartovo življenje in njegova glasba sta postala eno. Njegova glasba je bila njegovo življenje. Nikoli več ni šel na daljše potovanje Izven države, nikoli več se ni zaljubil. Preprosto: sedel je in delal, komponiral in izvajal. Ob tem je očetu pisal: »Moram pisati z največjo naglico, kakor da je že ppl šestih, jaz pa sem povabil ljudi na koncert ob šestih. Sicer pa imam , toliko dela, da večkrat ne vem, ali stojim na glavi ali na petah. Vse dopoldne sem poučeval do dveh, ko smo kosili. Tako je večer edini čas, ki mi ostane za komponiranje. In še takrat se ne morem zanesti, ker me večkrat povabijo, da jim izvajam koncerte.«

O teh koncertih je Mozart menil: »Ti koncerti so zlata sredina med preveč težkim in preveč lahkim. So pa zelo briljantni, ugajajo ušesom, ne da bi postali vsakdanji. Iz nekaterih odlomkov bo lahko samo dober glasbenik razbral vso njihovo umetelnost. Vendar so ti odlomki tako napisani, da bo z njimi užival tudi nepoznavalec, čeprav ne bo vedel zakaj.« Na tako preprost način Mozart opiše izredno dejstvo, da je med leti 1782 in 1786 napisal kar 15 klavirskih koncertov, ki jih je tudi sani izvajal.

V tem obdobju se je seznanil s Franzem Josephom Haydnom. čeprav je bil Haydn kar 24 let starejši od Mozarta, sta takoj pripoznala drug drugemu njegovo genialnost in sta kaj kmalu postala prijatelja. Haydn, ki velja za očeta godalnega kvarteta, je ravno v tistem času izdal zbirko šestih, ki jih imenujejo Ruski kvarteti, katere je zložil na povsem nov način tako, da je vsako od štirih glasbil bolj neodvisno drugo od drugega. Ti so med leti 1782 in 1785 navdihnili Mozartu šest godalnih kvartetov, ki jih je posvetil Haydnu, “od katerega sem se naučil, kako je treba pisati kvartete”. Ko je Haydn slišal zadnje tri od teh kvartetov, je rekel Leopoldu Mozartu: »Pred Bogom in kot pošten človek Vam moram povedati, da je Vaš sin največji skladatelj, kar jih poznam osebno ali po imenu.«

Kmalu nato je ljubosumni nadškof Colloredo zagrozil Leopoldu Mozartu, da mu bo priškrtnil pri plači, če se takoj ne vrne v Salzburg. Oba Mozarta, ki sta bila nekoč tako tesno povezana, sta se zdaj drug drugemu odtujila in se nista nikoli več videla.

Poleg Haydna je v tem času v Mozartovem življenju nastopila nova oseba, Italijan po imenu Lorenzo da Ponte, ki je bil genialen kot libretist in kot intrigant. Da Ponte je predlagal, da bi sodelovala pri novi operi, pri čemer je Mozart imel pomisleke glede cenzure. Da Ponte mu je zagotovil, da bo to njegova zadeva. Mozartu je bilo kar všeč, da se je lotil uglasbitve pohujšljivo antiaristokratske francoske komedije, ki je bila ravno takrat na Dunaju prepovedana. Da Ponte je obljubil, da bo libreto tako omilil, da bo dobil odobritev od novega, liberalno usmerjenega cesarja Jožefa II. Pozneje se je da Ponte spominjal: »Kolikor hitro sem pisal besede, tako hitro jih je Mozart uglasbil.« Tako je leta 1786 nastala Figarova svatba. Čeprav je bil na Dunaju aplavz kar spoštljiv, pa so v Pragi naravnost ponoreli nad Figarom. Mozart je potoval v Prago, da bi sam dirigiral opero. Iz tega mesta piše prijatelju, da v Pragi ne govorijo o ničemer drugem, kot o Figaru: »Ničesar ne igrajo, pojejo ali žvižgajo razen Figara.« Praške oblasti so ga prosile za novo opero. Mozart in da Ponte sta se obvezala, da bosta do naslednjega leta pripravila opero Don Giovanni.

Sicer pa je Mozart ljubil lahkoživo življenje. Igral je, se zabaval in si sposojal denar. Sprejemal je več naročil, kot jih je mogel spolniti, čeprav je večino naročil na neki način le izdelal. Tudi Konstanca je uživala v tem brezskrbnem življenju. Rodila je Mozartu šest otrok, od katerih sta le dva preživela otroštvo. Njeno zdravje je začelo pešati. Mozart si je sposodil še več denarja in delal naprej.

Ko je spomladi leta 1787 Leopold resno zbolel, mu je Mozart brez ovinkov pisal, da pričakuje najhuje: »Ker je smrt edini cilj našega življenja, sem v zadnjih nekaj letih spletel take odnose z najboljšim in najzvestejšim prijateljem človeštva, da me njegova podoba sploh ne plaši več, temveč me tolaži in hrabri!« Ko je maja tistega leta Leopold umrl, je Mozart očetovo smrt vzel kot prehodno nesrečo. V tem smislu je pisal sestri Nannerl: »Lahko si predstavljaš, da je najina izguba enako velika in kako sem bil žalosten, ko sem zvedel za nenadno smrt najinega ljubljenega očeta.« Vendar je takoj dodal, da ne more priti v Salzburg na pogreb.

Requiem piše zase

Kljub temu, da je bilo vse Mozartovo življenje plodovito, pa je največ napisal v zadnjem letu življenja, leta 1791. Med drugim je napisal prelepi Klavirski koncert št. 27 in nič manj lepi Klarinetni koncert hkrati z drugimi nenavadnimi skladbami kot je Fantazija za mehanične orgle. Za kronanje Leopolda II. kot češkega kralja je zložil opero La Clemenza di Tito v pičlih 18 dneh. Nato je prišla Čarobna piščal. Poleg tega je sprejel še anonimno naročilo za Requiem, za katerega mu je zmanjkalo časa.

Pri 35 letih se je Mozart počutil ostarelega, izčrpanega in nekoliko duševno bolnega. Konstanca je pozneje povedala, da je bil prepričan, da ga je nekdo zastrupil z nekim arzenskim preparatom, ki so ga imenovali ‘acqua toffana’. Mislil je celo, da ga je zastrupil naročnik Requiema. Prepričan je bil, da piše Requiem zase. Mozartove čudne misli so se okrepile nekaj let po njegovi smrti, ko je Antonio Salieri, ljubosumni tekmec na cesarskem dvoru, zblaznel in se obtožil delne odgovornosti pri Mozartovi smrti.

Tako je nastala slikovita legenda, ki je bila dopolnjena s poročilom, da je bil Mozart med nevihto pokopan v skupen grob. Vendar znanstveniki zanikujejo take romantične pripovedke. Mozarta ni zastrupil ne Salieri ne kdo drug, čeprav je vzrok njegove smrti še vedno vprašljiv. Prvi simptomi kažejo na infekcijo v grlu zaradi prehlada, ki ga je ujel med strahotno jesensko nevihto, ko je šel dirigirat novo kantato za framazonsko ložo. Kot mnoge osebnosti razsvetljenstva, je bil Mozart namreč goreč framazon, čeprav prepričan katoličan. Dva dni pozneje, 20. novembra 1791, je obležal z vročino. Poznejše raziskave govorijo o ledvični oslabelosti, pljučnici in možganski kapi. Danes je splošno mnenje, da je Mozart umrl za revmatično vročino, ki jo je imel že v mladosti in se začne z infekcijo. Obležal je in ostal dva tedna v postelji s precejšnjimi bolečinami. Po tedanji navadi so mu zdravniki puščali kri, kar je zadevo še poslabšalo.

Ko je Konstancina mlajša sestra prišla na pomoč, ji je Mozart rekel: »Draga Sophie, kako sem vesel, da si prišla. Nocoj moraš ostati pri nas, da me boš videla umreti.« Ko je Sophie vljudno protestirala, je dodal: »Na jeziku imam že okus smrti.« Dva od njegovih učencev, Franc Xaver Sussmayr in Joseph Eybler, sta tudi prišla k njegovi smrtni postelji. Naročal jima je, kako morata končati Requiem, da bo Konstanca mogla dobiti honorar. Prepeli so nekatere odlomke, pri katerih je Mozart pel alt, dokler niso prišli do Lacrimosa, ko je planil v jok.

Sophie je tekla po zdravnika in duhovnika. Zdravnik mu je predpisal mrzle obkladke na razbeljeno čelo. To je povzročilo, da je padel v nezavest, iz katere se ni več vrnil. Sophie se je pozneje spominjala: »Njegovo zadnje dejanje je bilo zabrundati nekaj taktov bodenskega parta iz Requiema. Še danes ga slišim.« Mozart je umrl ob enih zjutraj 5. decembra 1791.

Med Mozartovim pogrebom ni divjala nevihta; nasprotno, vreme je bilo nenavadno milo. Golo telo so zavili v platneno vrečo in ga položili v grob za pet mrličev. To je bil uradno potrjen način sanitarnega pogreba v dobi razsvetljenstva.

Ostaja pa skrivnost, zakaj ni šla Konstanca za pogrebom in zakaj ni naročila nagrobnega spomenika. Dosegla je, da je bil Requiem dokončan in ga je izročila tistemu, ki ga je naročil, da bi ga izvajal kot lastno delo.

Škulj E., Priloga, v: Ognjišče (1991) 12, str. 31.