11. Sadovi Svetega Duha (1)

VS 2015 11a

V prejšnjem Ognjišču (10/2015) smo že omenili, da nam sv. Pavel v pismu Galačanom zelo nazorno pove, kaj so sadovi Duha, in kako se kažejo v življenju tistih, ki hodijo v Svetem Duhu (prim. Gal 5, 22). Bog nam po Svetem Duhu daje darove, mi pa smo povabljeni, da te talente v sebi odkrivamo, jih v sebi udomačimo in koristno uporabimo Sadovi nastanejo, ko darovom dodamo svojo ‘sestavino’; ko jih sprejmemo in jim damo prostor ter z njimi sodelujemo, takrat postanejo v nas sadovi Svetega Duha. Prva med njimi je LJUBEZEN, in zadnjič smo omenili čudoviti Pavlov slavospev ljubezni (1 Kor 13,4-7). Danes pa spregovorimo še o veselju, miru, potrpežljivosti in dobrohotnosti.

VESELJE
Veselje je najbolj prepoznavno znamenje božjega kraljestva, ki prihaja. Že Jezusov prvi prihod je spremljalo veliko veselje: »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,13).
Kristjan že dolgo pozna resnico, ki jo je danes potrdila tudi medicina in znanost: smejati se ni samo nekaj, kar je značilno za otroke, to ni nikakršna otročarija; smeh dobro dene ljudem vseh starosti in je zdravilo za telo in duha.
Tudi Bog se smeje (Ps 2,4) in Sveto pismo je polno veselja: samo Nova zaveza ga omenja 250 krat. Ameriški teolog Harvey Cox je zapisal: »Smeh je eden od načinov, s katerim lahko pokažemo, da smo kristjani, smemo ga primerjati znamenju križa, ki je najbolj prepoznavno znamenje kristjanov.«

Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje. (papež Frančišek)

Hoditi v Duhu torej pomeni tudi biti polni radosti, prekipevati od veselja, ne samo biti dobri, ampak tudi prijetni, simpatični … Če je človek podoba in slava Boga, se to toliko bolj pokaže takrat, ko o kristjanu kdo reče: Kako prijeten, simpatičen je ta človek! Morda je to največja možna pohvala tako za človeka kot tudi za Boga, njegovega Stvarnika. In veliko pomoč za razumevanje življenja nudijo starši, ki se dajo voditi Svetemu Duhu in si prizadevajo za veselje v družini. »Če iz srca jemljemo in drugim dajemo, se vrača v podvojeni meri. Razdajaj veselje, če hočeš biti vesel. Razdajaj srečo, če hočeš biti srečen,« je zapisal Franc Sodja.
Sveti Duh ni cmerav, dolgočasen, nezanimiv, … sitnež, ki stalno samo stoka … Ne, Sveti Duh ne prenaša zamorjenosti! Mistikinji prejšnjega stoletja Madeleine Delbrel je bila navdihnjena molitev, ki bi jo morali večkrat premišljevati vsi, ki se pripravljajo za pot v Svetem Duhu: »Gospod, daj, da to naše življenje ne bo podobno šahovski igri, pri kateri je vse vnaprej preračunano; tudi ne tekmi, na kateri se je treba strogo držati pravil; življenje naj ne bo podobno matematičnemu problemu, s katerim si razbijamo glavo; marveč naj bo to praznovanje brez konca – na katerem se obnavlja srečanje s teboj. Kot ples, med rokami tvoje milosti, v vesoljni glasbi ljubezni …«

MIR
Medtem ko je graditeljem babilonskega stolpa zmešal jezike (1 Mz 11,1-9), so ob njegovem prihodu na Binkošti (Apd 2,1-11) vsi razumeli tisto, kar so govorili apostoli, ko so oznanjali “velika Božja dela” (Apd 2,11).
Sveti Duh združuje, je graditelj edinosti, miru in sloge. »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha« (1 Kor 12,13). Kdor hodi v Duhu, si prizadeva za edinost in želi mir. Z drugimi besedami: misli na mir, govori besede miru in zna najti način, kako tudi v praksi nekaj narediti za mir.
Misli miru. Vse se rojeva v glavi posameznika, tudi mir. Orožje samo ne ubija; človek je tisti, ki se odloči, da ga bo uporabil za ubijanje, on je tisti, ki hoče ubijati. Ko bodo ljudje razoroženi v glavah, bodo razoroženi tudi v srcu, tudi v rokah.

Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu (sv. Janez XXIII.)

Besede miru. Pisateljica Simone de Beauvoir je zapisala, da obstajajo besede, ki imajo podobno ubijalsko moč kot plinske celice. Nekatere od teh so pravi projektili: ‘Norec’, ‘Butec’, ‘Nimaš pojma’ … Na drugi strani pa so tudi besede, ki pomirjajo, božajo: ‘Smem’, ‘Hvala’, ‘Oprosti’, ki jih je papež Frančišek svetoval kot ključ, s katerim odpiramo vrata do sreče in miru v družini.
In na koncu še dejanja miru. Najbolj preprosto in pristno dejanje miru je nasmeh, sledi mu spoštovanje, sprejemanje drugih, dejavno služenje in odpuščanje. Nekega dne je prišla k sv. Frančišku Saleškemu neka malo bolj živčna ženska in ga vprašala: »Kaj bi lahko storila za mir na svetu?« Sveti škof iz Ženeve ji je mirno odgovoril: »Začnite s tem, da nekoliko bolj tiho zapirate vrata!« Tudi dobra vzgoja je pot miru: tudi tako hodimo v Duhu.VS 2015 11b

POTRPEŽLJIVOST
Včasih rečemo ‘sveta potrpežljivost’ (to pomeni, da potrpežljivost iz nas dela svetnike). Mi smo tisti, ki moramo znati povezati potrpežljivost s Svetim Duhom. Padre Mariano, slavni televizijski pridigar (1906–1972), je takole govoril o potrpežljivosti: »Ne vem, če je bilo kdaj kakšni svetnici ime Potrpežljivost, bila bi pa zelo potrebna. Nekoč mi je neka zelo razgledana oseba rekla, da so za naše življenje zelo pomembne tri stvari: ščepec znanosti, žlica modrosti in sod potrpežljivosti. Da bi živeli – je nadaljeval oče Mariano – in dovolili tudi drugim, da bi živeli v miru. Če nimamo svetnice, ki bi se imenovala Potrpežljivost, pa je gotovo potrpežljivost tista, ki nas vse dela svetnike …«

Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh. (papež Frančišek)

Hoditi v Duhu pomeni oborožiti se s potrpežljivostjo, ker je potrpežljivost božja iznajdba. Bog biva (J), toda je potrpežljiv tudi v svojem delovanju, nič se mu ne mudi tega razlagati. Kako resničen je pregovor, da “božji mlini meljejo počasi”. Oborožiti se s potrpežljivostjo je tudi ena od številnih hčera modrosti. Trenutek potrpežljivosti nas obvaruje pred veliko zablodo; trenutek nepotrpežljivosti pa nam lahko uniči življenje … Biti moramo potrpežljivi sami s seboj, prav tako kot je Bog neskončno potrpežljiv z nami. Sv. Frančišek Asiški je dejal, da »Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.« Naš pregovor pravi, da je “potrpljenje božja mast, gorje pa tistemu, ki se z njo maže … da potrpežljivost odpre železne duri.

Potrpežljivost je oblika krščanskega poguma in srčnosti. Lažje se je boriti proti zlu in premagovati zlo, kakor prenašati hudo. (Tomaš Špidlik)

Vsekakor drži, da je dejavna potrpežljivost (še enkrat poudarimo, da to ni neodločnost) krepost velikih duš: krepost duš ki hodijo v Svetem Duhu. Ko nam nimamo potrpežljivosti in bližnjega ne znamo sprejeti z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi in napakami, tedaj začnejo razpadati družine, združenja, skupnosti …

DOBROHOTNOST (BLÁGOST)
Znani italijanski razlagalec Svetega pisma Gianfranco Ravasi je zapisal, da je blágost, o kateri tu govori sv. Pavel, “dobrohotnost, ki odpušča”. Hoditi v Duhu, zato pomeni tudi sprejemati in odpuščati.
Sprejemati je ena največjih moči Boga (ali morda Bog ne živi tako, da odpušča), ki jo svet tako zelo potrebuje.
V začetku našega tisočletja lahko odpuščanje postane ena najbolj revolucionarnih idej, ki so si jo kdaj koli ljudje izmisliti, da bi preživeli. Francoski mislec Philippe Lacoue-Labarthe zatrjuje: »Nekaj mi pravi, da je odpuščanje najbolj ponižna beseda, nekaj najtežjega, nekaj, česar si Zahod ni nikoli upal izgovoriti in ki se jo moramo naučiti izgovarjati, sicer se utopimo.« Bog si je človeško družbo zamislil kot skupnost bratov in sester, ki naj živijo v ljubezni in slogi, ki naj si v stiskah med seboj pomagajo, v nesporazumih naj se prenašajo, krivice naj odpuščajo. Ko otrokom govorimo o Jezusu, moramo najprej pokazati na njegovo dobroto, usmiljenost in odpuščanje, to so lastnosti srca … Odpuščanje v svojem življenju uresničuje, kdor začne odpuščati najprej najbližjim doma: ženi, možu, otroku, sestri, bratu.

Kako težko je odpuščati, človek opazi šele tedaj, kadar mora to storiti sam. In koliko ljubezni je treba za to, da to stori. Pa koliko lahko s tem doseže! (Jörg Zink)

Kdor se pusti učiti Svetemu Duhu, pozna besedo odpuščanje. To se zdi težak jarem, vendar gre za velik dar: Kdor lahko odpusti, dejansko uresničuje Božjo voljo. »On, ki nas je učil prositi za naše dolge, nam je obljubil očetovsko usmiljenje in odpuščanje,« pravi sv. Ciprijan.
»Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati,« nas spodbuja papež Frančišek.

    Kliči v meni, Sveti Duh

    Kliči v meni,
    Sveti Duh,
    Boga in njegovo pravičnost.

    Moli v meni,
    Sveti Duh,
    za veselje in gotovost.

    Kliči v meni,
    Sveti Duh,
    po svobodi in življenju.

    Jokaj v meni,
    Sveti Duh,
    od bolečine in žalosti.

    Toži v meni,
    Sveti Duh,
    čez ločitev in smrt.

    Poj v meni,
    Sveti Duh,
    pesem osvobojenja.

    Raduj se v meni,
    Sveti Duh,
    v deželi živih.

    Anton Rotzetter 

 

še nekaj misli na pot

Resnični mir ni sad zgolj človeških prizadevanj, ampak je vedno tudi sad našega sodelovanja z Bogom. (Stanislav Zore)

Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi. (sv. Janez Bosko)

Mir na svetu je odvisen od prvenstva Duha! Mirna prihodnost človeštva je odvisna od ljubezni. (sv. Janez Pavel II.)

Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje. (Alojz Rebula)

Ne vlada vselej svet pokoj / sred tihega zidu; / če ne prineseš ga s seboj, / ne najdeš tu miru. (Simon Gregorčič)

Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta. (Pregovori)

Bog me ne spodbuja, naj bom popoln, temveč potrpežljiv, naj bom strpen in skušam razumeti slabotnost pri drugih, še zlasti pa pri sebi. (John Powell)

Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi. (Benedikt XVI.)

Odpuščanje poznamo samo tedaj, ko smo se naučili odpuščati. Ljubezen, ki jo občutimo, poznamo le, če smo jo izkazali drugim. (Louis Evely)

In Ti si tako dober, saj z menoj / si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj, / Gospod, podaril si mi odpuščanje! (France Balantič)

V krotkosti in ponižnosti srca obstoji milost sprejemljivosti, govorjenja, ravnanja, milost potrpežljivega prenašanja, sočustvovanja, molčanja in opogumljanja. (sv. Janez XXIII.)

Če bi Bog ne odpuščal, bi bila nebesa prazna. (berberski pregovor)

 pripravlja Marko Čuk

- rubrika Veroučne strani je vsak mesec v Ognjišču na straneh 110-111

Zajemi vsak dan

Ko grem čez žitna polja, / vidim, kako se vse zlati. / Tisoč misli v meni se zbudi: / jasnina otroških oči, / srce, ki Tebe si želi.

(Anka Kogelnik)
Ponedeljek, 21. Oktober 2019
Na vrh