Si svoboden in odgovoren?

Mnogokrat slišim, kako se posamezniki navzven in javno izrekajo o človekovih pravicah in svobodi posameznika, vendar ko pride do konkretnih dejanj, ti isti posamezniki popolnoma pogorijo. Zavzemajo se za svobodo, a v isti sapi kršijo svobodo sočloveku, kar je ena od večjih hipokrizij današnje družbe. Smo verni res svobodni v izražanju svoje vere, znotraj družbe, ki se opredeljuje, da ima vsak možnost do svobodne izbire in izražanja svoje vere, če pa lahko zgolj z nekim dejanjem vere prileti na tebe ploha očitkov, poniževanj in nerazumevanj? Je mlad človek svoboden v izpovedovanju svoje vere, če se boji, da bo izločen iz kroga svojih prijateljev, ker baje ni normalno biti veren?

Očitno je treba v naš besednjak ponovno sprejeti besedo spoštovanje. Dopustiti, da je nekdo ob meni takšen, kot je, da ni strahu, da se bom zato moral jaz spremeniti oz. bo meni nekaj bistvenega odvzeto zaradi drugačnosti drugega. Spoštovanje pomeni, da tudi sam spoštujem drugega in ne samo čakam, kdaj bo nekdo spoštoval mene. Mogoče je spoštovanje tista beseda, ki bi si jo otrok najprej naučil od svojih staršev, ki bi jo mladostnik zaznaval iz odnosa s svojimi učitelji in bi jo kot odrasel živel na svojem delovnem mestu. Spoštovanje pomeni sobivanje, ki ne ruši, ampak bogati.

Na mnogih krajih so danes kristjani preganjani zaradi svoje vere. Prav je, da krepimo zavest povezanosti z njimi, kot sestrami in brati, in jim po svojih zmožnostih stojimo ob strani. Ni res, da smo tako brez moči in da ne moremo ničesar storiti, primanjkuje nam le nekaj izvirnosti. Mogoče se moramo tudi izviti iz primeža samopomilovanja in smiljenja. Praznovanje Milanskega edikta ni samo veselje ob visoki obletnici, ampak tudi priložnost, da prebudim samega sebe in zaživim iz vere. Moderno in lepo rečeno: vera je moja osebna stvar, vendar lahko zares zaživi le v povezavi z drugimi in za druge.