Jurij Vodovnik

* 22. april 1791, Skomarje , † 17. december 1858, Skomarje

Vodovnik Jurij1"Jez sim Vodovnik Juri, / per Skomro sem doma / v reztrgani kočuri; / štir okenca ima." Tako se začenja znamenita avtobiografija v verzih Jurija Vodovnika, pohorskega bukovnika, ljudskega pevca in igrca, ki se je rodil pred 210 leti na Skomarju. V svojih pesmih, ki jim je sam zložil tudi napev, je segel poslušalcem do srca, tako da so številne od njih postale ljudska last in jih še skoro 150 let po njegovi smrti pojo ne le na Pohorju.

"Sem biv položen v zibiko, / rojen na ta svet"

Tudi Vodovnikov "lastni življenjepis" spada med ljudsko blago. Znanih je 32 inačic z različnim številom kitic, zapisanih ne samo na Pohorju, ampak tudi po dobršnem delu slovenske dežele. V Cvetniku slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja, ki sta ga uredila Alfonz Gspan in Anton Slodnjak (Ljubljana 1978), obsega Pesem od Jurija Vodovnika štirinajst kitic, vsaka ima osem "poskočnih" verzov. V prvih šestih kiticah Vodovnik pripoveduje o svojem rojstvu in o svojih starših. Janez Arlič, ki je v Slomškovih Drobtinicah leta 1862 objavil Vodovnikov življenjepis, pove: "Bil je Juri rojen v fari sv. Lamberta v Skomarski vasi 22. malega travna 1791 v leseni hiši Tomažičevi." Njegov oče Miha je bil tesar, kolar in coklar. Cokle iz javorovega lesa, ki so jih izdelovali doma, je nosilo mlado in staro; po njih je Vodovnik Skomarje šaljivo imenoval Cokelburg. Njegova mati Helena, roj. Ostružnik, je bila "vsa pobožna, bogoslužna ženska" Svojega živahnega Jurija je naučila "Bogu služiti, starejšim pa pokoren biti". Oče ga je naučil brati in pisati, hodil pa je tudi v domačo zasilno šolo pri župniku, ki ga je vzel za mežnarja. Ko mu je bilo devetnajst let, se je šel učit tkalstva. Jurij je imel odličen spomin: vsako pridigo, ki jo je slišal, si je zapomnil. Domačo zgodovino je dobro poznal, pri mrličih in ob drugih priložnostih je rad pripovedoval zlasti o dogodkih iz turških vojn.

"Sem platno no sukno tkav, / zaslužen dnar za vince dav"

Vodovnik Jurij2Življenjepisec v Drobtinicah ve povedati, da se je Jurij poleg tkalskega poklica naučil tudi nogavice in rokavice plesti. "Ker pa tkavsko delo rado pljučne bolezni, kašelj in naduho napravi, je Juri pogosto med letom za nekoliko tednov od tkanja prenehal in se v toplejše kraje (v dolino) podal, se tam zopet okreval... Ker ni imel zaradi bolehnosti trdnega spanja, pa je včasih marsikatero sveto pesem, posebno od Matere božje svetega roženkranca, zapel, in je tako daval luč svetih del pred ljudmi svetiti... Kadar je domu pripotoval, je domačim farmanom rad pripovedoval, s kakim veseljem je bil povsod sprejet, posebno če je na teritvo, domlatke ali na klobasijo povabljen bil - moral je urno veselo, tudi vmes smešno popevko jim zložiti. Bilo je gotovo dosti smeha, pa obljubim, da brez greha, kajti se je Jurjevo srce le pri pošteni dobri volji razveselevalo." Ljudje, ki so ga poznali "siromačeka", so mu radi "dali vinčeka", ki je poživljal njegov navdih. Pravi, da mu je bilo lepo do 39. leta, ko se je oženil. Vzel je vdovo Marijo Kušar iz Vitanja. "S to ženitvijo si je Juri za vse svoje žive še ostale dni težek križ naložil, ki mu ga ni bilo potreba. Priženil je Juri z vdovo pastorka in pastorko in povrh kakor za nameček na vse križe in težave je Bog njegov zakon oblagodaril z dvema otrokoma, katera pa je nebeški Vrtnar v kratkih letih v vrt nebeškega veselja presadil. Da bi svojemu žalostnemu srcu mile tolažbe hladilo dobil, se je mnogokrat na bližnje in daljne božje poti podal."

"Zdaj pesmi kampaniram / na moje stare dni"

Vodovnik Jurij3Pesem od Jurija Vodovnika, ki je bila napisana 26. marca 1846, je bila prvič objavljena v Novicah leta 1854. Urednik Janez Bleiweis je izpustil 11. in 12. kitico, v katerih se Vodovnik "hvali", da se za njegove pesmi zanima celo "visoko časti vredni Slomšek gospod Anton", ta čas opat v Celju. Poslal mu jo je duhovnik Jožef Zbašnik, tudi sam pesnik, s pripisom: "Juri Vodovnik zdaj po Pohorji berači, nosi koš brez dna, v znamenje, da noče več milošnje kakor tolikšne, ki mu je za vsakdanji živež potrebna. Kamor pride, ga povsod radi imajo, posebno na kolinah in ženitvah." V svoji avtobiografiji Vodovnik pravi, da je dal iz sebe že veliko pesmi, "narmajn pa jih per Skomerjih" (nihče ni prerok v domačem kraju!). Marjetka Golež, ki je temeljito raziskovala Vodovnikovo delo, ugotavlja: "Vodovnik slika kmečko življenje, ljudi, njihove značaje, delovanje, mišljenje, čustvovanje. Motive zajema iz vsakdanjosti, iz lastnega videnja sveta in dogodkov. Kot popotnik hodi okrog, riše svojo pot, pokrajino, dogodke in ljudi, ki jih srečuje... Vodovnik je presenetljiv v ustvarjanju vzdušja in dramatičnih situacij. Ob vsaki pesmi razmišlja in jo navadno zaključi z naukom ali pa se z zadnjo kitico podpiše."

"Bog ve, kdo bo za mene deske in pogreb preskrbel, ker sem tako ubožen, da ničesar ne gleštam, razen svojega siromaštva," je dejal, ko je iskal deske za mrtvaško trugo svoje žene, ki je umrla 14. decembra 1858. Čez tri dni - 17. decembra - je šel za njo tudi on. "Takega moža v Skomri ni bilo in ga tudi ne bo!" so govorili ljudje, ko so slišali za njegovo smrt.

(obletnica meseca 04_2001)

Marec 2024

Marec 2024

priloga

Srečko Kosovel

gostja meseca

dr. Metka Zorc

tema meseca

Vojne napovedi in  pravi mir

 

Več ...

Februar 2024

Februar 2024

priloga

Samopodoba

gost meseca

Jure Franko, prvi prejemnik zimske olimpijske medalje

tema meseca

Bo leto 2024 tudi zame leto molitve?

 

Več ...

December 2023

December 2023

gost meseca

Dr. Jožef Magdič

priloga

800 let Frančiškovih jaslic

moj pogled

Manca Košir

 

Več ...

November 2023

November 2023

tema meseca

Skoraj izumrlo kajenje se na žalost vrača

moj pogled

Matej Mohorič

priloga

Sto let Goriške Mohorjeve družbe

 

Več ...

Zajemi vsak dan

Vsakdo naj spreminja svet v svojem neposrednem okolju. Naj deli z drugimi, kar ima. Naj bo dober, naj goji prijateljstvo in razumevanje okoli sebe.

(Miha Žužek)
Sreda, 28. Februar 2024
Na vrh