Dragoceno darilo zgodb

Zgodbe za dušo 9 - ponatis
Deveta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo ima sedem poglavij: Nasmejte se, Zadovoljstvo v življenju, Ne sodi prehitro, Iskreno pred Gospodom, Ti si v tem kruhu, Po žrtvi v svetlobo vstajenja, Kako se pogovarjati s človekom in z Bogom? Krajše zgodbe so kot darilo, ki ga je mlademu kalifu prinesel modrec. Mladeniču je namreč pripovedoval zgodbe o arabskih junakih in ga tako naredil za modrega, poštenega in pravičnega človeka. Naj tudi nas razveselijo in poučijo zgodbe iz te knjige, je ob tretji izdaji devete knjige zgodb zapisal njihov zbiratelj Božo Rustja.

iz vsebine

Kaj pa se skriva za naslovi poglavij, kaj se nam utrne, če preberemo, eno, dve, tri ... zgodbe in se pogledamo v ogledalo?
Zgodbe v knjigi Dragoceno darilo zgodb na začetku pripovedujejo o tem, kaj je potrebno za zadovoljstvo v življenju? ... Zlata sredina med prenagljenim delovanjem in predolgim odlašanjem ... hvaležnost za vse, kar Bog stori za nas - težko je pomagati ljudem, ki so nehvaležni in sebični ter znajo samo sprejemati, ničesar pa ne dajo. ... Ni dovolj novo oblačilo, nova zunanjost. Če želimo spremeniti zunanjo podobo našega življenja, moramo najprej spremeniti notranje drže. Sprememba pomeni, da stare navade zamenjamo z novimi. ... Prevečkrat tudi pozabljamo, da se bo naše življenje končalo. Zato ljudem, ki jih imamo radi in za katere nam ni vseeno, povejmo, da nam veliko pomenijo in so nam dragoceni. Povejmo jim to, preden bo prepozno. Kaj pa z otroki, ki nočejo več uogati, nočejo k  maši, na zanima jih duhovno? Preprosto povedano: Ko mu ne moreš več govoriti o Bogu in veri, moli zanj! Doživel sem že tudi to, da se je kdo vrnil v cerkev po tridesetih, štiridesetih letih ali več in dejal, da se je lahko vrnil, ker se je spomnil na to, kaj so ga učili starši, ko je bil še otrok. Bog ve, kdaj bo obrodilo dobro seme, ki smo ga sejali, in kdaj bodo uslišane naše molitve.

V drugem poglavju se z zgodbami učimo, kako pristopati k svojemu bližnjemu ... In nauk zgodb? - Če kdo stori kaj narobe, je naša dolžnost, da ga na to opozorimo. Posebej je to dolžnost ljudi, ki imajo kakšno odgovorno službo. Ljudje neradi opozarjamo druge na njihove napake, temveč »zaradi ljubega miru« raje molčimo. Ni lahko opominjati druge. Če se človeku približamo na oster način, lahko vse skupaj samo še poslabšamo, če pa se mu približamo prijazno, spoštljivo in ljubeznivo, bomo mogoče omehčali njegovo srce, mu pomagali, da bo uvidel svoje napake in jih popravil. ... “Zmenit’ se je treba,” rečejo včasih ljudje. “Pogovor veliko reši,” bi lahko dodali. Koliko nesporazumov nastopi takrat, ko se ne pogovorimo, ko si stvari ne povemo, ampak trmasto molčimo. Raje ko da kuhamo zamero, se pogovorimo, raje koga kaj vprašajmo. Morda si s tem rešimo kožo.

Zgodbe, ki prihajajo k nam kot darilo nam tudi pomagajo, da si lahko odgovorimo na številna življenjska vprašanja: Kako naj se obnašamo pred Gospodom? Kako naj se pogovarjamo s človekom, kako Bogom? Sem hvaležen, vztrajen, ne neham iskati, poznam jezik, s katerim lahko slavim Boga, se ne izgovarjam ...sem iskrem pred Gospodom, črpam iz molitve moč za svoja dejanja, sem iskreno pred Gospodom, spoznavam Božjo besedo? Zgodbe spregovorijo tudi o kruhu sreče, o evharistiji, ki daje skupnosti moč in je neizmerni čudež ...

Zgodbe nas učijo graditi mostove, povejo nam, kako pomembna je molitev za duhovnika, kako duhovnika ne smemo soditi, obsojati .... Kaj pa postni čas? Kaj naj naredimo, da bo postni čas rodoviten. Bog nas vedno išče in se ne naveliča, moliti moramo, da bomo spoznali znamenja in odprli, ko potrka ...


Beseda je lahko:
most, ki združuje,
ključ, ki odpira,
balzam, ki blaži,
luč v temi,
mavrica upanja,
pozornost, ki umirja,
roka, ki pomaga vstati.

Beseda pa je lahko tudi:
zid, ki ločuje,
ključ, ki zaklepa,
kis, ki razjeda kakor strup,
veter, ki gasi plamene,
klofuta, ki ponižuje,
kamen, ki ubija.

Nauči nas, Gospod,
da bomo razumeli nekoristnost naših besed
in veliko potrebo po tvoji besedi.
Kajti samo ta je:
drevo, ki na vsaki veji rodi dober sad,
skala, izpod katere vedno izvira voda,
luč, ki vodi naše korake,
telo, ki rojeva vero,
hrana, ki nas krepi na poti.

In končno mi daj razumeti pomen tega,
kar si nekoč dejal množici:
»Blagor tistim, ki mojo besedo poslušajo
in jo izpolnjujejo.«

predstavitve pripravlja Marko Čuk