Pekovski vajenec iz Znojma

Povest o učitelju častitljivega Božjega služabnika škofa Baraga
Med največje sinove našega naroda štejemo Slovenci velikega misijonarja škofa Friderika Baraga. Ponesel je slavo našega imena daleč po svetu in trdno upamo, da ga bomo nekoč častili na naših oltarjih. V letu ko se spominjamo 150-letnice njegove smrti je zelo primerno, da se spomnimo tudi življenjske zgodbe njegovega učitelja in vzgojitelja sv. Klemena Dvořaka, pri katerem se je Baraga učil, da postane duhovnik, in se navzel tistih kreposti, ki so bile za tedanji čas najbolj važne.
Ko je Baraga prišel študirat na Dunaj pravo (1816), so ga kmalu seznanili z »apostolom Dunaja« in za Barago se je začelo novo življenje, kot nam razodene opomba, ki si jo je zapisal v dnevnik: »Dne 25. julija popoldne sem opravil pri č. o. Hofbauerju dolgo spoved. Ta dan mi mora ostati v vednem spominu zaradi nedopovedljive milosti, katero mi je Bog tam podelil.« Baraga je tudi poslej hodil k o. Dvořaku k spovedi ter se mu je vsega zaupal. Ob večernih urah ga je z drugimi vseučiliščniki obiskoval na njegovem stanovanju, kjer mu je svetnik delil iz lastnega duhovnega bogastva, kakor tudi iz zakladnice svojega učitelja sv. Alfonza Ligvorija.
Življenjski roman Klemena Marije Dvořaka je umetniško napisal Wilhelm Hünermann. Zgodovinski okvir te povesti je točen, saj Klemen Dvořak ni izmišljena osebnost, kakor smo že videli, ampak svetnik, ki se je rodil 26. decembra 1751 v Tasovicah na južnem Moravskem, ki je po dolgih zapetljajih svojega mladega življenja v starosti 33 let le dosegel svoj cilj, ko je meseca marca leta 1785 napravil redovniške obljube in bil deset dni pozneje posvečen v duhovnika. Kot Slovan nam je sveti Klemen Dvořak še posebno blizu. Njegovega blagoslovljenega delovanja je bila najprej deležna slovanska Poljska, zlasti njeno glavno mesto Varšava. Od tam je moral na Dunaj, kjer je med neštetimi dobrimi deli podaril tudi nam Slovencem Friderika Barago. Umrl je na Dunaju 15. marca 1820. Leta 1876 ga je Pij IX. prištel med blažene, Pij X. pa ga je 20. maja 1909 razglasil za svetnika.

    Wilhelm Hünermann
    Pekovski vajenec iz Znojma
    224 strani, trda vezava, barvna priloga
    cena: 5,80 €, s kartico zvestobe: 5,22 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča:

Pekovski vajenec 3D

iz vsebine

V cerkvi Marije ob Stopnicah (Maria am Gestade) na Dunaju je dragocena rakev. V njej pričakuje vstajenja o. Klemen Dvořak.
Iz pekarine na Moravskem ga je poklical Gospod. Stopil je iz nje in pogledal v stisko, ki so jo skrivale kleti in jame Varšave in Dunaja, ter oznanil veselo oznanilo potrtim.
Bil je ubog kakor sv. Frančišek Asiški, umazan je bil njegov plašč, strgani njegovi čevlji - in vendar je mnoge obogatil. Jedel je to, kar ubogi - in vendar so njegove roke tisočkrat čudežno pomnožile kruh.
Bil je brez doma; iz vseh mest so ga izgnali - in vendar je mnogim vrnil dom. Kakor gobavca so ga gnali iz kraja v kraj, opljuvali in tepli - on pa se je smehljal in blagoslavljal.
Preprosto je bilo njegovo srce - in vendar je bil učitelj modrih in svetovalec knezov in kardinalov.
Vsak dan mu je bil desetkrat težak - a njegovo srce se ni utrudilo nikoli. Na kamnita tla in med trnje je sejal božje seme, ki je rodilo tisočeren sad.
Kdo je oče Dvořak?
Svet mož! Še več! Svetnik!
Bi radi kaj zvedeli o njem, ki čaka na vstajenje v marmorni skrinji?
Berite to povest! Berite jo počasi, stran za stranjo!
O, da bi bili po njej bolj veseli, ponosni in dobri!
Zato je bila napisana.
Bog z vami!

(...) Za Dvořakovega fantiča je bil ves božji svet vrisk in pesem in nepretrgano veselje. Na eno struno v dečkovi duši sta pa igrala samo ljubi Bog in Marija! In ta je donela v mladem srcu še vse drugače mogočno in blaženo kakor tista veselo razposajena. Kaj je bilo vse zemeljsko veselje v primeri s tiho, globoko srečo, kadar je smel klečati v svitu bleščečih oltarnih luči, tik za zlatim mašnikovim plaščem!
Če je smel biti čisto blizu, ko se je dvigalo kadilo k beli hostiji, če je smel sveti sij zlatega keliha z najsvetejšo božjo krvjo gledati prav od blizu. Tedaj je deček v rdečem oblačilcu klečal in se ni ganil in je sklepal roke vso mašo, četudi so ga kolena bolela in ga je zeblo v prste.
»Božji oproda si, Janezek, kadar klečiš pred oltarjem,« je rekel župnik. (...)

(...) »Prišel je tvoj čas, Janez,« je rekel mojster Dobš, »da te odpustim kot pridnega in poštenega pekovskega pomočnika. Odpravi se v častitljivo samostansko pekarno, iz starega testamenta v novi testament, iz Egipta v Obljubljeno deželo. Pa bi te rad obdržal v pekarni!«
Nato je šel Dvořak v Tasovice k svoji materi, ji prinesel za odpustek križec iz večnega Rima, si izprosil od matere doma in od ljube Matere božje v cerkvi blagoslova, pobral vse svoje stvari in se preselil k belim menihom in k belim pekovskim pomočnikom brata Martina.
Od zgodnjega jutra do pozne noči je sedaj stal Janez ob nečkah in ob peči. Pogosto je bil truden do onemoglosti. Nato pa se je spomnil, kako mu je pokojni župnik nekoč doma ob težki uri rekel:
»Janez, kadar bo ljubezen na vsem svetu večja kakor greh, tedaj bo konec stiske na naši zemlji.«
In nato se je spet dvignil in dalje pekel kruh za lačne in stiskane na tem svetu. (...)

(...) V katedrali v Alatri ležijo tisto uro pred oltarnimi stopnicami v snežnobeli albi diakoni, ki čakajo na sveto mašniško posvečenje. Med njimi sta dva redemptorista: Klemen Marija Dvořak in Tadej Hübl. Ko ju škof pokliče po imenu, odločno in veselo zakličeta svoj »adsum - tu sem«. Iz Klemenovega glasu zveni tolika sreča, ki prihaja iz globine srca, da se škof začuden ozre na skoro petintridesetletnega novoposvečenca in ceremonijar nejevoljen strese z glavo. Toda ljubi Bog, če človek že tako dolgo posluša božji glas in sme zdaj končno izgovoriti svoj »adsum«, potem je pač težko vso srečo utesniti v tih, skromen odgovor.
Adsum! Gospod, tu sem! Mar ni Dvořak glasu, s katerim ga je sedaj škof poklical, poslušal že vse življenje? Da, tako ga je Bog klical, do kamor seže njegov spomin. Ta glas je slišal v vsaki dobri, pobožni besedi, ki mu jo je govorila mati doma ali stari župnik v Tasovicah. Ta glas je slišal, kadar je v vroči molitvi klečal pred tabernakljem, prav ta glas mu je zvenel pri delu, na tihih in samotnih potovanjih marsikatero prečuto noč. Najglasneje pa ga je klical iz stiske in revščine trpečih bratov in sestra.

(...) Dvořakova setev je šla počasi, a vztrajno v klasje. Dunajčani, od preprostega voznika do univerzitetnega profesorja, so čutili novo pomlad, ki je polagoma premagala ledeno zimo jožefinizma. Reveži so začutili, da je na svetu še usmiljena ljubezen; mladina se je otresla meščanske verske mlačnosti in spet visoko dvignila križ. Okoli Dvořaka so se zbirali spreobrnjenci in njih število je stalno raslo.
Evangeljska ljubezen je uresničevala človečanske ideje. Pater iz samostana sv. Uršule je vsemu rodu izžareval pravega verskega duha. Svobodomisleci so obupavali; dunajska loža je patru prisegla pogin. Tudi nekateri duhovniki so z nezaupanjem spremljali delo ravnatelja uršulink.
Njegove pridige jim niso bile pogodu. Kje je ostal čisti razum, ki ga je oznanjal hladni čas. Dvořak je govoril preprosto in s toplo besedo, govoril je o usmiljenju božjem in o odpustkih, o večnosti in sodbi, pa tudi o zaupanju v božjo pomoč in v priprošnjo svetnikov. »Ne, to je pa že preveč,« je dejal kanonik Gruber, Dvořakov največji nasprotnik, ki je z vsemi sredstvi hotel onemogočati patrov vpliv. (...)

(...) Tačas pa je svetniški pater obnavljal na Dunaju kraljestvo božje ljubezni. Bil je oče vsem, ki jih je težilo gorje sveta na duši ali na telesu in kdor je bil žalosten, je odhajal od njega potolažen in kdor je bil lačen, je odšel nasičen... In kakor nekoč sveti Lovrenc pred sodnikom, tako je Dvořak kazal na svoje siromake in na otroke, rekoč: »Glejte, to je moje bogastvo!« In vedno znova je ponavljal, kjer je bila stiska največja: »Zaupajte v Boga; tudi takrat, ko ne vidite več rešitve, saj je neskončno dober in vsemogočen.«
Trume mladih ljudi so se zgrinjale okoli njega in vsakemu je vedel dober nasvet. Med njimi je bil tudi študent, ki se je posvetil pravu: »Oče,« mu je dejal, »kaj naj storim? Ali nisem zgrešil svojega poklica? Bog me kliče v svojo službo, jaz pa tratim čas s pustimi paragrafi. Toliko duš čaka na nas!«
»Prijatelj, zaupajte se Bogu. Prepričani bodite, da bo ukrenil z vami tisto, kar je za vas najbolje. Vztrajajte pri svojem delu, dokler vas Bog ne pokliče na drugo mesto. In mnogo molite ter obiskujte Jezusa v najsvetejšem Zakramentu.« (...)

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Naloge življenja, ki čakajo nate, ne čakajo v prvi vrsti na tvojo sposobnost, ampak na to, da se jim predaš.

(Elisabeth Lukas)
Sreda, 19. Junij 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh