Žalovanje

Moč in upanje ob izgubi ljubljenega človeka
Prej ali slej moramo vsi skozi proces žalovanja, in dokler ga sami ne izkusimo, ga ne moremo popolnoma razumeti. Vendar ima potek žalovanja nekatere splošne značilnosti in dobro je če vemo, kaj nas čaka.
Pričujoča knjižica je pomagala že tisočim na poti skozi posamezna obdobja žalovanja in v prizadevanju, da bi se naučili znova živeti. Zajema iz posebne tolažbe in iz virov moči, ki jih lahko daje krščanska vera, in kaže pot do ozdravljenja in upanja.

    David Winteri
    ŽALOVANJE
    56 strani, 11 x 18 cm, mehka vezava z zavihki
    barvne fotografije
    cena: 3,90 €, s kartico zvestobe: 3,51 €

    * * *
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Zalovanje 3D

iz vsebine:

Sprejemanje smrti
Številni dejavniki vplivajo na to, kako vsak izmed nas doživlja bolečino ob izgubi in kako jo preboleva.
Eden izmed dejavnikov so pričakovanja in navade ob smrti v skupnosti, v kateri živimo.
V pripovedi o Lazarjevi smrti v enajstem poglavju Janezovega evangelija beremo, da so mnogi Judje prišli k Mariji in Marti in ju tolažili.
Tudi danes imamo določene navade, kako sočustvujemo z žalujočimi.
Ena izmed njih je ta, da žalujočega obiščemo na njegovem domu. To je mnogo bolje, kakor da pošljemo vizitko s sožaljem, čeprav je tudi to primerno. Stisk roke ali objem in kakšna preprosta beseda pomenijo mnogo več kot nekaj, kar pošljemo od daleč.
Ko stojimo skupaj pred resničnostjo smrti in ko je pred preizkušnjo naše upanje za prihodnost, lahko v žalovanju drug drugega podpiramo.
Drug dejavnik, ki pogojuje naše doživljanje izgube, je naš odnos do smrti. Če mislimo, da je smrt napaka, ki se ne bi smela zgoditi, lahko postane naša bolečina nestvarna.
Doumeti moramo, da smrt doleti vsakega človeka. Smrt ni napaka. Pride, ker smo del življenja na zemlji, ki je urejeno tako, da se telo stara in umre.

Ljudje smo tudi omejena bitja. Imamo svoje meje. Človek vozi po cesti, ne opazi vlaka in se smrtno ponesreči. Zelo dolgo se lahko mučimo z vprašanjem: »Ali je bila to Božja volja?«
Lahko se odločimo za prepričanje, da Bog dopušča posledice človekove končnosti in omejenosti in jih ne zadržuje s čudežnimi posegi.
Z resničnostjo smrti se lahko soočimo na način, ki nam pri tem pomaga.
V današnjem času skušamo omiliti resničnost smrti s tem, da izbiramo bolj blage izraze (‘odšel je’, ‘zaspal je’) in take načine pokopavanja, s katerimi skušamo zastreti pravi pomen smrti.
Če namreč prej ali pri pogrebu vidimo pokojnega, to pogosto pomaga, da se začne proces zdravljenja.
Naše gledanje na smrt se mora zgledovati po Jezusovem gledanju in mora vključevati spoznanje, da notranja oseba ne umre, temveč gre po svoje večno plačilo.
Telo človeka, ki smo ga ljubili, je zdaj mrtvo in izguba nas boli in žalosti. Toda, če je ta človek zaupal svojo prihodnost Bogu, potem vemo, da je pri njem. Žalujemo zaradi svoje izgube, vendar se veselimo, da je naš ljubljeni našel mir. Žalostni smo, toda ne tako kot tisti, ki nimajo nikakršnega upanja. Mi imamo trdno upanje, ki ga je Jezus dal svojim prijateljem v Betaniji.
Tretji dejavnik, od katerega je odvisno, kako bomo prebolevali izgubo, je globina našega odnosa s človekom, ki je umrl. Če smo bili nanj močno navezani, bo izkušnja mnogo težja, tako kot je bila za Marijo in Marto. Če mu nismo bili tako blizu, bo žalovanje manj boleče.

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Na bližnjega lahko gledamo ravnodušno. Potem gledanega zazebe; čuti se ponižanega. Na drugega lahko gledamo z dobrohotnostjo, z dobroto. To ga opogumi.

(Romano Guardini)
Četrtek, 12. December 2019
Na vrh