Tebi, Slovenska krajina

Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči povojnih dogodkov.
Doslej najobsežnejša znanstvena publikacija o Jožefu Kleklu st. in njegovem prispevku k združitvi Prekmurja z matično domovino izpod peresa dr. Stanislava Zvera, župnika v Bogojini. V monografiji se pred nami zvrstijo dogodki, osebnosti in pričevanja iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, ki Klekla upravičeno označijo kot “velikana s Krajine”. Glavni namen knjige je predstaviti Kleklovo slovenstvo na podlagi medvojnih dokumentov. Nekatere akte, s katerimi se je v konfinaciji zagovarjal pred madžarskimi oblastmi, ker so ga tožili veleizdaje, so povojne komunistične oblasti zlorabljale in Klekla razglašale za narodnega odpadnika.

avtor o knjigi

V knjigi, Tebi, Slovenska krajina, s podnaslovom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, ki je moja nekoliko predelana doktorska disertacija, sama priključitev Prekmurja k matici ni osrednja tema, se je pa nemalokrat dotakne, saj sem hotel bralcu približati resnico o slovenstvu ene najmarkantnejših osebnosti prekmurske zgodovine. To so mu mnogi idejni nasprotniki po drugi svetovni vojni odrekali, in sicer na osnovi nekaterih dokumentov, ki so nastali med njegovo internacijo na Madžarskem. Gre za resnico o tem velikem rodoljubu, o globoko čutečem in zavednem Slovencu, duhovniku, pisatelju, pesniku, publicistu, politiku …, ki nosi prav gotovo tudi eno od vodilnih vlog pri priključitvi Prekmurja k matici. Knjiga na osnovi literature in dosegljivih virov obelodani dogodke in delo različnih oseb, ki so bile za slovenstvo, kot tudi tiste, ki so bili proti temu. Zaradi tega – morda je to nekoliko moteče – je knjiga dokumentirana z več kot 600 opombami. Urednik knjige mi je dejal, da gre praktično za dve knjigi. Samega pa me je pri pripravi te knjige ob obletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji vodila želja približati bralca resnici, da očitanje Kleklu, da je separatist, renegat, madžaron ipd., nima z zgodovinsko resnico nič skupnega, kar medvojni akti tudi potrjujejo. Hkrati pa knjiga predstavlja, ob doslej »nevidnih« dokumentih, vidnejše, z globoko ljubeznijo izpolnjeno poslanstvo, ki ga je Klekl (skupaj z drugimi katoliškimi duhovniki) opravil za slovenstvo in priključitev dežele med Muro in Rabo k matici. - več: ERJAVEC, Matej. dr. Stanislav Zver. (Gost meseca). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 08-11

iz vsebine:

Pričujoča knjiga govori o Jožefu Kleklu st. (1874–1948), duhovniku, »apostolu dobrega tiska«, pesniku, pisatelju, politiku (…). Torej o eni najmarkantnejših osebnosti Slovenske krajine (Prekmurja), o človeku, ki ima veliko (verjetno največ) zaslug za priključitev pokrajine k Sloveniji leta 1919. Madžarska oblast njegovega rodoljubja izpred prve svetovne vojne in po njej ob okupaciji Prekmurja 1941 ni »pozabila«, kar je Kekla stalo štiriletne internacije v Celldömölku na Ogrskem. Osnovni namen razprave je predstaviti Kleklovo slovenstvo na temelju medvojnih dokumentov, saj je nekatere tovrstne akte (zlasti Odgovor), s katerimi se je Klekl v konfinaciji zagovarjal pred madžarskimi oblastmi zaradi obtožbe veleizdaje, povojna komunistično-socialistična oblast zlorabljala za etiketiranje Klekla kot narodnega odpadnika (renegata). Razprava ima pet poglavij:

I. ZGODOVINSKO OZADJE MEDVOJNIH IN POVOJNIH OBTOŽB
V drugi polovici 19. stoletja se je na Madžarskem pojavil v odnosu do mnogih manjšin šovinostičen nacionalistični duh, okrepljen z liberalizmom, ki je moč črpal iz protestantizma in francoske revolucije ter je grozeče pretil tudi identiteti ogrskih Slovencev. Prekmurskemu ljudstvu, ki je govorilo in čutilo slovensko, je stala ob strani velika večina katoliških duhovnikov pod vodstvom dr. Franca Ivanocyja (1857– 1913): Najvplivnejši Ivanocyjev sodelavec je postal ravno Klekl, zato ni čudno, če je madžarska oblast ozadje in »snov« za medvojne obtožbe iskala že pri »njegovih koreninah«, se pravi: v njegovi narodno zavedni družini, v njegovih študentskih stikih z rojaki onstran Mure, v »slovenskem krožku« prekmurskih bogoslovcev v sombotelskem bogoslovju kot tudi v njegovem kaplanovanju pri Ivanocyju na Tišini (1897–1902). Seveda se je val madžarskih obtožb na račun Kleklovega slovenstva prav tako napajal iz njegovega publicističnega dela (Marijin list, Novine) pred prvo svetovno vojno, s katerim je rojake narodnostno budil in osveščal. Tako so ogrske »zamere« tipale celo v Kleklovem odhodu v pokoj sovražno dejanje z utemeljitvijo, da je Klekl to storil z namenom, da bi vse življenjske sile lažje in odločneje usmeril v pripravo in v samo odcepitev pokrajine od Madžarske. Po letu 1919, torej po priključitvi Prekmurja k Sloveniji, pa madžarska oblast videva v Kleklovem publicističnem, političnem, gospodarskem in duhovniškem delu utrjevanje slovenske narodne zavesti. Povojne obtožbe pripadnikov komunistične oblasti pa koreninijo že v Kleklovem bičanju boljševistične strahovlade iz leta 1919, pred katero si je s pobegom čez Muro moral reševati golo življenje, in se razrastejo posebej na račun tridesetih let, ko se tudi v Prekmurju pojavi komunizem, katerega akterji prihajajo iz vrst študirajoče mladine, ter se začne idejni boj med Kleklom oziroma katoliško orientiranimi Zavedničarji in levičarji, organiziranimi v Klub prekmurskih akademikov in ob glasilih Novi čas in Ljudska pravica. Ker Klekl v svojih publikacijah ostro nastopi proti nosilcem marksistične ideologije (M. Kranjec, Janez Titan …) oziroma proti vzpostavljanju revolucionarnega sistema, ki je ogrožal krščanske, moralne in s tem (po Kleklovem prepričanju) tudi narodne vrednote, mu povojni »zmagovalci« tega nikoli niso pozabili.

II. KLEKLOVA ZVESTOBA SLOVENSTVU TUDI V NAJBOLJ KRIZNEM OBDOBJU (1941–1945)
V drugem poglavju, ki je skupaj s tretjim središče naše razprave, je ob značilnostih madžarske okupacije (težila je k čim hitrejši vzpostavitvi splošnega stanja pred letom 1919) in ob – s protimadžarskimi protesti izraženem – domoljubju prekmurskih katoliških študentov prikazana Kleklova aretacija in konfinacija, iz katere v prid Kleklovemu slovenstvu spregovori vrsta dokumentov, in sicer skozi »Kleklov proces «, ter jih potrdi Odločba madžarskega kraljevega tožilstva v Györu z dne 21. maja 1944 in Kleklov Odgovor na obtožbo skupaj s Kleklovim dolgotrajnim, toda uspešnim prizadevanjem za izid knjižice Kaszap Števan v gajici. Prikaz Kleklovega rodoljubja v medvojnih letih in najtežjih razmerah pa poglavje nadaljuje s predstavitvijo korespondence med Kleklom in dr. Vilmosom Némethyjem, kraljevim notarjem iz Kisspeste, in ga sklene ob prekmurskih bogoslovcih, ki v sombotelskem bogoslovju kljub madžarskemu raznarodovalnemu pritisku ostanejo zvesti »očetnjavi«.

III. SLOVENSTVO V OMENJENIH DOKUMETIH
Nemajhen del jeseni svojega življenja je Klekl preživel ločen od svoje Slovenske krajine, ki jo je skupaj z njenimi prebivalci tako ljubil. Vendar je bil ločen samo fizično, telesno. Duhovno živi, dela in trpi za prekmurskega slovenskega človeka in za živelj na levem murskem bregu, in to kar štiri leta kot bolniški duhovnik v težkih pogojih in razmerah (v vlažni sobici med tifusarji). Duhovna povezanost s Prekmurjem pa izstopa tudi iz njegovih aktov, navedenih v drugem poglavju. »Analitični« pogled vanje nam v tem tretjem poglavju predstavi Klekla kot globoko slovensko čutečo osebnost s prav vzvišeno ljubeznijo do maternega jezika (tudi v doslednem navajanju krajev in izrazov »Szloven« namesto »Vend«) in z osebnimi izpovedmi ljubezni do »malega slovenskega naroda « (Odgovor). Seveda pa na drugi strani madžarski dokumenti izzvenijo v enoglasne obtožbe, da je Klekl delal za odcepitev Prekmurja od Madžarske. Sklepna vsebina poglavja potrjuje »Kleklovo resnico«, ki jo je izpel v pesmi »Kaj je Müra šepetala« ob priključitvi Slovenske krajine matici, kjer pravi:
»(…) ne me Večni záto stvoro,
da bi val moj brate ločo,
jaz vezalje sem za nje,
ki kre strani mi živé.«

IV. POVOJNA OBTOŽEVANJA KLEKLA IN KOT PROTIUTEŽ SPOMINI NJEGOVIH SODOBNIKOV
Četrto poglavje na temelju dosegljivih dokumentov (precej jih je bilo verjetno uničenih) dokaj nazorno prikaže resnico o povojnem »tretiranju « Klekla stani »revolucionarno naprednih« privržencev oziroma oblasti. Klekla sicer ni doletela enaka usoda kot vrsto njegovih somišljenikov in duhovnikov (npr. I. Jeriča), ki so bili zaprti vrsto let, zato pa je postal deležen »revolucionarnega revanšizma«: izseliti se je moral iz svojega stanovanja (v Našem domu) v Črensovcih, ni bil vpisan v volilni register, in kar je najhujše, kmalu po vrnitvi iz konfinacije ga je začel »rdeči« tisk napadati, žaliti in omalovaževati pristnost njegovega SLOVENSTVA. »Napredni« tisk je torej osporaval temu, za kar so ga obtoževali Madžari. Zato kot protiutež komunistični krivici poglavje nudi še spomine na Klekla iz ust njegovih sodobnikov: arhitekta J. Plečnika, pisatelja F. K. Meška, škofa J. Smeja in drugih, ter Kleklovo osebno pričevanje o svojih slovenskih koreninah.

V. ALI JE RES UMESTEN NAZIV ZA KLEKLA: VELIKAN S KRAJNE?
Peto poglavje skuša prikazati Kleklovo veličino pod tremi vidiki:
1. kot duhovnika
2. kot apostola tiska
3. kot narodnjaka
Kot duhovnika ga avtor predstavi pod prizmo njegove ljubezni do evharistije, kar je nedvomno vsestransko odsevalo iz negovega dela in življenja, in skoz ljubezen do bližnjega, katere višek pa je predstavljen v njegovem pristnem odpuščanju nasprotnikom in sovražnikom. Škof Smej pravi, da bi tudi pisalna miza morala biti žrtvenik, oltar. Za Klekla je to res bila, saj izza nje stopa pred nas res kot velikan. Publikacije: Kalendar Srca Jezušovoga, Marijin list, Novine; Marijikin ograček, molitvenik Hodi k Oltarskomi Svestvi (…) niso zgolj izraz njegove zasidranosti v Bogu in bogatega duhovnega življenja ter pastoralne odgovornosti, ampak tudi globokega rodoljubja, ljubezni do domače besede
in prekmurskega človeka, ki je bila mnogokrat spremljana in podprta z žrtvijo. Kot takega, darujočega se, nam ga poglavje približa tudi ob krajši predstavitvi molitvenika Hodi k Oltarskomi Svestvi, Marijikinem ogračeku in navedbi brošur in knjižic, ki jih je napisal, prevedel ali priredil.
Predstavitev Klekla kot velikega narodnjaka pa poglavje prepusti »velikim slovenskim rodoljubom«: Matiji Slaviču, Ivanu Jeriču, Jožef Smeju in Ivanu Škafarju, katerih zapisi se zlijejo v sozvočje misli prej navedene pesmi I. Horvata:
»Eno želel si; da ne bi se vdali,
mi tudi svobodni naj smo gospodar (…)«

pripravlja Marko Čuk