Jaz, Frančišek

Italijanski duhovni pisatelj Carlo Caretto († 1988) je knjigo Jaz, Frančišek napisal v pripovedno-razmišljujočem slogu: kot da Frančišek sam govori o sebi. Bralcu tako približa svetnikovo dušo, njegov pogled na svet, njegovo življenjsko usmerjenost. Ob posameznih dogodkih svetnikovega življenju pisatelj skuša današnjemu svetu posredovati Frančiškovo, to je, evangeljsko sporočilo, predvsem glede tistih vprašanj, ki se danes pojavljajo z vso silovitostjo, kot so oboroževalna tekma, onesnaževanje okolja, potrošništvo, nasilje, objestnost. Frančiška predstavi kot preroka miru in nenasilja, kot oznanjevalca in pričevalca neustavljive moči ljubezni. Vabljivo!

Presenečenje 13. marca 2013! Za naslednika papeža Benedikta XVI. je v konklavu izvoljen argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio, prvi papež iz Latinske Amerike, prvi papež iz jezuitskega reda. In kar še bolj preseneti: novi papež si izbere ime Frančišek, ime svetnika, ki je v visokem srednjem veku prenavljal Cerkev v duhu evangeljskega uboštva, pristne preprostosti in prisrčnega zaupanja v Gospoda.
»“Ne pozabi na reveže!” mi je rekel na koncu volitev prijatelj kardinal. Ta beseda se mi je vtisnila v srce: reveži, reveži. Takoj nato sem v zvezi z reveži pomislil na Frančiška Asiškega … Frančišek je človek miru. In tako je v moje srce prišlo ime: Frančišek Asiški. Zame človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. Saj tudi mi danes nimamo zadosti dobrega odnosa do stvarstva. Mar ne? Je človek, ki nam bo navdihnil tega duha miru, človek ubožec … Ah, kako bi želel Cerkev ubogo in za reveže!« (papež Frančišek si izbere ime)

Ta svetnik, Frančišek Asiški, nas spomni na okoliščine svojega 13. stoletja, ko je Cerkev preživljala hude preskušnje, obenem pa nas z vsem svojim bitjem uvaja v naš čas, v soočenju z vprašanji naših dni. Predvsem nas vabi k prizadevanju, da bi svoje življenje uskladili z duhom Kristusovega veselega oznanila.

Kako se je sin bogatega asiškega trgovca mogel tako močno približati Gospodu? Tako, da je prisluhnil govorici božjih znamenj v slehernem ustvarjenem bitju. V mladostnih iskanjih je Boga iskreno spraševal: »Gospod, kaj naj storim?« Bog mu je odgovoril po evangeliju. Kristusovo veselo oznanilo je Frančišek sprejel kot besedo, s katero Bog nagovarja njega osebno, vzel jo je za svoje življenjsko vodilo, sam in kasneje s svojimi brati jo je hotel “preprosto in brez razlag” uresničevati.

Če se vprašamo, zakaj je Frančišek Asiški “svetnik za vse čase”, zakaj je tako blizu sodobnemu človeku, ki išče novih poti k Bogu, zakaj je njegov duh tako močno navzoč v sodobni Cerkvi, ki želi živeti evangeljsko ter s pristnostjo prvih krščanskih stoletij posredovati svetu Kristusovo oznanilo, bo odgovor samo tale: večno prepričljiva in privlačna je njegova dosledna zvestoba evangeliju.

Besede, ki so položene v Frančiškova usta, ne govore toliko o dogodkih iz njegovega življenja, pač bolj razkrivajo njegove poglede na večno odprta vprašanja: kakšen naj bo človekov odnos do Boga, do sočloveka, do narave, kaj mora storiti, da bo zavladal mir v njegovem srcu in v svetu … Zato ni čudno, da predvsem mladi, ki podajajo po stopinjah sv. Frančiška, radi segajo po tej knjigi.

Misli iz knjige lahko sprejmemo kot izziv naši povprečnosti, kot spodbudo k razmišljanju, predvsem pa kot vodilo za življenje.

iz vsebine

(...) Ko sem živel na zemlji, si nikoli ne bi mislil, da boste Assisi spremenili v tako ljubeznivo in urejeno mesto.
Kako čudovite so njegove bazilike!
Res ste bili pridni, bratje!
Jaz, Frančišek, imam dovolj dober okus, da občudujem skladnost, prijetnost in stavbarsko lepoto vaših samostanov.
Lahko bi vam poočital nekatere stvari, ki niso po mojem okusu, pa tega ne bom storil.
Tudi jaz sem od takrat bolj zrel in danes ne bi podiral samostanov, kot sem delal takrat.
Osem stoletij je minilo od takrat in tudi uboštvo se lahko izraža na različne načine. Sicer pa veste, da sem bil sanjač, ki so ga kmalu zamenjali z bratom Elijem, ki ni bil tak sanjač.
Da, lahko bi vas grajal, pa se mi ne zdi primerno. Pravim vam le: ne pretiravajte. Neki bančni uslužbenec, neki tretjerednik, mož brez dlake na jeziku, mi je pripovedoval, da so vaši računi na banki kar precejšnji …
Predpostavljam, da to ni res, tudi zato ne, ker ga kot uslužbenca veže uradna tajnost.
Toda …
Prosim vas samo eno.
Če imate denar, ga dobro uporabite, posebno za uboge, ki smo jih vsi skupaj tako radi imeli.
Če pridem jaz – in pridem – ob praznovanju osemstoletnice svojega rojstva v Assisi kot romar, mi ne zapirajte vrat pred nosom, ne recite, da nimate prostora.
Sprejmite me pod streho kot ubogega, pustite, da bom delal, toda sprejmite me.
Grdo je, če ravno vi zapirate vrata pred nosom ubogim, ki vam ne morejo plačati.
Ali se vam ne zdi?
Pa še ena stvar je.
Ko me boste kot gosta sprejeli, pustite, da bom z vami molil. Zjutraj in zvečer.
Zjutraj bomo skupaj molili hvalnice in rad bi, da mi ne bi bilo treba vmes poslušati pripombe: »Ta freska, gospodje, je iz petnajstega stoletja …«
In če se bomo zvečer spet zbrali s turisti, ki pri­hajajo, da bi molili in peli večernice, vas prosim, da ohranite molk.
To je pomembna stvar in nekaterim ljudem je zelo pri srcu.
Glejte: če tisti, ki prihajajo, ne najdejo duhovno zrelega okolja, bodo odšli in bodo o vas slabo govorili in rekli bodo, da ste cerkev spremenili v muzej, vi sami pa ste postali puhli turistični vodniki.
To pa ni dobro, se vam ne zdi?
Le zakaj me tako gledate? Mar niste zadovoljni?
Ste morda pričakovali bolj trdo pridigo?
Enkrat sem jo že izrekel, pred osmimi stoletji. Zdaj se zadovoljim z bolj skromnimi besedami.
Sicer pa sem se v teh stoletjih tudi jaz naučil nečesa, kar bi vam rad povedal.
Glede vprašanja uboštva je težko presojati.
Obstajajo zunanja znamenja, kot je siromašna obleka, skromna hiša, lesena miza, okrušena skodelica, trda postelja, platnena bisaga. Obstaja pa tudi drugačna resničnost, ki je popolnoma notranja in nevidna.
Danes tej resničnosti dajem prednost in bolje vidim vso njeno globino, tudi zato, ker je postala širša, bolj vesoljna.
Ubog ni samo tisti, ki ne more plačati najemnine, ubog je tudi tisti, ki je bolan, ki ima raka.
Ubog ni samo tisti, ki živi v pustem predmestju, ubog je tudi tisti, ki jemlje mamila, ki ni ljubljen, ki je odrinjen na rob, ki je sam.
Še ena stvar je, ki me zelo moti in ki v našem času nismo nanjo niti pomislili, vi pa danes to počenjate.
Znate se poigravati z uboštvom.
Med mladimi je postala prava moda, da se zanemarjeno oblačijo, da si radi natikajo zguljene delovne hlače, čeprav imajo dejansko raje uglajeno okolje.
Dalje so nekateri, ki imajo radi stare posode in starinsko pohištvo kot starinarske redkosti.
No, pa težko je presojati.
In jaz ne maram soditi.
Rečem vam le: postavite se naravnost pred Boga in pustite, naj vas On presoja.
In imejte pred očmi eno stvar: na večer svojega življenja ne boste sojeni po vašem uboštvu, ampak po vaši ljubezni.
To vam še posebej omenjam zaradi tega, ker je tudi znotraj Cerkve uboštvo postalo področje, kjer revež sovraži bogatega, delavec svojega delodajalca.
To ni več blagor in tudi ni več evangelij.
Niti zavedate se ne, s kakšno lahkoto človek začne s polnimi pljuči vdihavati duha časa, ki gotovo ni duh evangelija.
Med krščanskim sindikalistom in sindikalistom drugačnega nazora skoraj ni več nobene razlike.
To je žalostno, zelo žalostno. Kot da je ugasnil preroški duh.
Nikoli ne pozabite, da je ljubezen Bog sam, uboštvo pa je samo obleka.
Ne obešajte se torej na obleko, če niste več sposobni gledati, prenašati, ljubiti človeka, ki jo nosi,
četudi je grešnik,
četudi je laik,
četudi je, recimo, monsinjor ali kanonik.
Na misel mi prihaja še nekaj – oprostite, če nadlegujem.
Vi živite v čudnem okolju, polnem nasprotij, dvojnosti.
Bolj ko ste bogati, več govorite o uboštvu; bolj ko postajate malomeščanski, raje se poigravate z govorjenjem o Cerkvi ubogih; več ko govorite o občestvenosti, bolj živite osamljeni in vedno več je zakonskih razvez.
Med besedami in dejanji je vedno vmes morje (kot pravi italijanski pregovor – op. prev.), pri vas je vmes kar ocean! Ocean vašega besedičenja in v njem se utapljate na vseh področjih.
Vidite, zakaj mi srce ne da, da bi vas trdo prijel – prav zaradi tega, ker vi znate biti bolj trdi kot sem jaz.
Dovolj je, da vas človek posluša na vaših sestankih.
Strašno, kako ste trdi, neizprosni, zahtevni!
Škoda le, da je ta trdota in ta zahtevnost vedno usmerjena proti ‘drugim’. Nikoli proti vam samim.
Skratka, lahko bi rekli, da je v vas prava strast za spreobračanje drugih.
Jaz, Frančišek, vam pravim: prizadevajte si za lastno spreobrnjenje in videli boste, da boste vse bolje razumeli.
Predvsem boste razumeli eno stvar: prazno je upanje, da je mogoče spremeniti frančiškane, kapucine, minorite … in prav tako jezuite, salezijance …
To je nemogoča stvar!
Mogoče pa je spreobrniti človeka, posebno če si ta človek ti, ki me zdaj poslušaš.
Zgodovina ima svoje zakonitosti in nobena ustanova ne uide obrabi, ki jo prinese čas, pa naj bo njen ustanovitelj še tako velik in svet.
Samo gol človek, čimbolj ko je mogoče gol, more ubežati obrabi časa, če je sposoben postaviti se pred goloto evangelija in jo osvojiti.
Otroci moji – tako pravim vam, ki me kličete oče Frančišek – ne verjemite v prenovo vaših redov, verjemite v svojo osebno prenovo.
Bratje moji – tako pravim vam, ki me kličete brat Frančišek – bodite sveti in svet okoli vas se vam bo zdel posvečen. (...)

pripravlja in izbira Marko Čuk