Kovačnica

Kovačnica je zadnje objavljeno delo sv. Jožefmarija Escrivá de Balaguerja (ki je umrl leta 1975). Bl. Álvaro del Portillo je o njej zapisal, da je to “ognjena knjiga, katere branje lahko mnoge duše privede v kalilnico božje ljubezni in jih vžge v hrepenenju po svetosti in apostolatu, kajti to je bila želja msgr. Escrivája”. (več o svetniku na spletni strani Ognjišča)
Knjiga je zgrajena podobno kot prejšnji (Pot in Brazda) in vsebuje 1055 točk za meditacijo, razdeljenih v trinajst poglavij. Mnoge izmed teh misli, ki jih je ustanovitelj Opus Dei zapisal v tridesetih letih prejšnjega stoletja, so avtobiografskega značaja, četudi so običajno podane v tretji osebi. Rdeča nit knjige je postopno upodobljenje človeka po Jezusu Kristusu, kar predstavlja bistvo krščanskega življenja. Vsak posameznik si mora prizadevati, da bi odgovoril na milost: da bi spoznaval in ljubil Gospoda, gojil ista čustva kot On. Tako bi znova uresničil njegovo življenje v svojem vsakodnevnem ravnanju do te mere, da bi mogel vzklikniti z apostolom: "Ne živim več jaz, temveč v meni živi Kristus. To je program svetosti, ki ga Gospod predlaga vsem, brez izjeme. To pa ne pomeni, da smo obsojeni na neki togi kalup notranjega življenja - brez svobode - ne ... vsaka duša lahko hodi po svoji poti ob spodbudah Svetega Duha. Te točke za premišljevanje so prej prijateljski namigi, očetovski nasveti nekomu, ki se je odločil resno vzeti svojo krščansko poklicanost.

»Le kako ne bi vzel tvoje duše – iz čistega zlata – da jo postavim v kovačnico ter jo obdelujem z ognjem in kladivom, dokler iz te zlate rude ne napravim bleščeče dragocenosti, ki bo izročena mojemu Bogu?« (razlaga naslova)

o vsebini:

Prvo poglavje (Preblisk) govori o poklicanosti: ob Božjem namigu, da smo njegovi otroci, da smo vredni krvi njegovega edinorojenega Sina ... nas prevzame svetloba.
Odgovor na božji poklic zahteva stalen boj. v katerem ne bo manjkalo porazov in na človeka lahko preži nevarnost malodušja. Toda iz ponižnega zaupanja v Božjo vsemogočnost lahko rečemo: mi zmoremo!
S ponižnostjo in vztrajnostjo oslička ob črpalnem kolesu je namreč tesno povezana pokorščina. Kajti ubogati človeka, ki v imenu Boga vodi našo dušo in usmerja apostolat, pomeni odpreti se božji milosti, pustiti, da deluje Sveti Duh; to je ponižnost. Torej pokorščina Bogu samemu.
Bralca nenehno spominja, da je za pobožanstvenje človeškega potrebno globoko notranje življenje: v nasprotnem primeru bi tvegali, da počlovečimo, kar je božje (...)
Kristjan pridobi veliko srce, kot Kristusovo, v katerem je prostor za vse.
Ker želji po Bogu ne more biti zadoščeno na tem svetu, nastopi hrepenenje po dokončni zedinjenosti v večnosti. To je tema zadnjega poglavja Kovačnice.

Če ti in jaz, dragi bralec, vstopiva v to kovačnico božje ljubezni, ti lahko zagotovim, da bosta najini duši postali boljši, da se bosta nekoliko znebili odvečnosti, ki jih nosita s sabo. Msgr. Escrivá nas bo z varnim korakom vodil po poteh notranjega življenja kot nekdo, ki pozna pokrajino do potankosti, ker jo je sam mnogokrat prehodil. Če se resnično odpravimo po tej stezi, tako da začnemo in znova začnemo, kolikorkrat bo potrebno (prim. št. 384), bomo tudi mi prispeli na konec svojega popotovanja mirni in veseli, z gotovostjo, da nas bodo sprejele roke našega nebeškega Očeta.
Ne pozabi, da nas varuje presveta Devica Marija; k njej se obračamo ob zaključku teh vrstic z besedami iz Kovačnice, da bi branje in premišljevanje te knjige po božji milosti v nas doseglo cilj, s katerim se je msgr. Escrivá lotil pisanja teh misli: Mati! Daj, da iščem tvojega Sina; da najdem tvojega Sina; da ljubim tvojega Sina ... z vsem svojim bitjem! (št. 157). (Álvaro del Portillo)

nekaj misli iz knjige:

Dobro pomisli: na svetu je mnogo moških in žensk, a med njimi ni nikogar, ki ga Učitelj ne bi poklical. Kliče jih h krščanskemu življenju, k življenju svetosti, k življenju izvoljenosti (št. 13).

Ljubezen doseže vse. Brez ljubezni ni mogoče storiti ničesar. Ljubezen torej! To je skrivnost tvojega življenja ... Ljubi! Tŕpi z veseljem. Utrdi svojo dušo. Okrêpi svojo voljo. Zagotôvi svojo izročitev božji volji in s tem bo prišla učinkovitost.

Žívi krščansko življenje z naravnostjo! Vztrajam: s svojim vedênjem predstavi ljudem Kristusa, tako kot sliko odseva normalno ogledalo, ki ne skazi, ki ne naredi karikature. — Če si normalen kot tisto ogledalo, boš odseval Kristusovo življenje in ga pokazal drugim.

V življenju kristjana mora biti “vse” za Boga: tudi osebne šibkosti, ko jih popravimo! Gospod jih razume in odpušča.

Če ni težav, potem stvari nimajo človeške privlačnosti ... niti nadnaravne. — Le kaj boš lahko obesil na žebelj, če ni nobenega upora, ko ga zabijaš v steno?

Pusti se voditi Bogu. Peljal te bo po “svoji poti” in se pri tem posluževal neštevilnih zaprek ..., morda pa celo tvojega lenarjenja, da bi bilo vidno, da tvojo nalogo uresničuje On.

Dober boš samo, če znaš videti dobre stvari in kreposti drugih. — Zatorej, kadar moraš koga popraviti, stori to z ljubeznijo, v primernem trenutku, brez poniževanja ... in z željo, da bi se ti sam učil in se izboljšal v tem, kar popravljaš.

Svetnik je za mnoge ljudi in za njihov način življenja “neprijeten”. Toda to ne pomeni, da mora biti neznosen. — Njegova gorečnost nikoli ne sme biti grenka; pri opominjanju nikoli ne sme raniti; njegov zgled nikoli ne sme biti ošabna moralna klofuta v obraz bližnjega.

Svetujem ti, da ne iščeš lastne hvale, niti tiste, ki si jo zaslužiš: bolje je, da ostaneš neopažen in da tisto, kar je najlepšega in najplemenitejšega v našem življenju, ostane skrito ... Kako velika reč je to, da postanemo majhni! »Deo omnis gloria!« — Vsa slava Bogu.

pripravlja: Marko Čuk