Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala

Gregor nas z Zgodbami iz velike knjige in iz malega predala nagovarja s preprosto in življenjsko govorico ... kot preroki - v prilikah in prispodobah iz davnine ... prihodnjemu rodu ... izvirno in navdihujoče ... potiho - kot Božje šepetanje (stara zaveza) in vzhičeno in glasno, s petjem in ... grmenjem ...

Velikemu pripovedniku iskreno čestitam za izviren pristop in sveže misli, za ustvarjalno in hkrati stvarno obdelavo izbranih besedil, zlasti pa za brezkončno bogastvo duhovnega sveta, ki ga nosi v sebi in iz njega velikodušno nataka vsakemu, ki pride mimo. Kakor prerok Izaija: “O vsi žejni, pridite k vodi! In vi, ki nimate denarja, pridite, kupite žito in jejte! Pridite, kupite žito brez denarja in brez plačila vino in mleko!” (Iz 55,1). (škof Jurij Bizjak)

Sveto pismo, ki je za mnoge knjiga knjig, za nekatere izmišljena, za druge pa resničnejša od resničnega življenja, se začne z besedami: »V začetku je Bog …« In nekoč, pred davnimi časi, je v deželi za devetimi gorami in devetimi vodami živel oče, ki je svojemu sinu vsak večer pripovedoval zgodbe. In njegova prva zgodba se je prav tako začela z besedami: »V začetku je Bog …« Tej prvi zgodbi v knjigi sledi še sedemindvajset (27) drugih - zelo so povezane z drevesi - Bog Oče je logar... najprej je bilo seveda treba vse ustvariti ... že tedaj smo bili vsi v Božji zamisli ... tu je drevo življenja, Adam in Eva ... Kajn, Abel ... pa zgodba o potopu, o Noetu (podiranje dreves) smrti in življenju - novemu začetku (sajenje dreves) - Abrahamova zgodba, obljuba neštevilnega potomstva ... Izak ... začetek Mojzesove poti, rešitev čez Rdeče morje ... zgodba o zlati kravi ... hiša, krona, prestol, zlato ... bogastvo - Salomon ... ne prinaša sreče in rešitve - ta se skriva v Božjem srcu ... prihaja On, ki je Upanje. ki je Bog. Moj Bog. Moje upanje. Moj Odrešenik. Moj sin … Slišiš angele, ki pojejo v višavi? Pojejo in plahutajo s krili … kot liščki … v začetku. Pojejo ubrano. Večglasno. Ni ga med njimi brez posluha. Dobrodošel, Odrešenik. Dobrodošel, moj sin … Dobrodošel, Jezus!

V drugem (novozaveznem) delu pa je dvaindvajset (22) nenavadnih zgodb, ki jih je zapisal neznani evangelist: o mali deklici (Mariji), nenavadnem tesarju (Jožefu), o sanjah, o življenju, ki bo premagalo smrt ...  nenavadnem rojstvu, nenavadni zvezdi in treh modrih, o krstu (umivanju s Svetim Duhom) v Jordanu, o grmenju, ...evangelistu Janezu, o deklici Taliti, Lazarju iz Betanije ... o Petru, ki ni znal plavati (?), pa o blagrih, ki so nova Postava (samo z eno zapovedjo in še eno, ki je tej enaka ... tudi zgodba o mlajšem bratu je tu, o tistem, ki hoče po poti velikih, a se vrača k očetu, ... pa bogati mladenič, ki mu bogastvo ne osrečuje ... prav tako ne pomaga veliko Zaheju ... o sekanju češnje, razbojniku Dizmi in umiranju Jezusa na križu, o prihodu angela in peklenščka in o neki smrti ... On pa prinaša novo življenje, ki že klije ... odmreti je treba staremu in zaživeti na novo ... v zgodbi o Magdaleni in nenavadnem vrtnarju, o Tomažu, ki je videl jato golobov ... učenca Jezusa spoznata po lomljenju kruha ... Jezus prihaja med svoje prijatelje .... Jezus prihaja med nas

Kaj pa zgodba o ilustratorju? Brat Luka Modic sam spregovori o svojem likovnem povezovanju poetike in skrivnostnosti pripovedi: od naslovne zavese pred Najsvetejšim, ki razkriva, kaj se skriva zadaj: kerubina, ki igra na kitaro in prepeva, sedeč na skrinji zaveze, tam je tudi predal, iz katerega so vzeti osnutki za vsebino knjige ... do domačega praga na koncu ... do zlatih domačih vrat. Luka, po mnenju bralca, z ilustracijami zelo dobro sledi zgodbam ....ob marsičem na ilustraciji (drobnem napisu, simbolu ... vinjeti) sem se moral po prebrani zgodbi ... ustaviti, da bi v zgodbi (kot odmev) še enkrat poiskal povezavo (in vse ima neko zvezo - nič ni brezveze) ... nove (prave) poudarke, ki sem jih morda med branjem "preslišal" ali odrival

iz vsebine

ZGODBA O MLEKU IN MEDU
Abrahamovi potomci so po puščavi blodili štirideset let.
Po pripetljaju z zlatim teletom in viharjem je bil Bog namreč tako utrujen, da je za nekaj trenutkov zaprl oči. A kar je pri Bogu kratek hip, je na zemlji lahko cela večnost! Bog je zakinkal, ljudje pa so skrenili s prave poti … na stranpoti …  na kriva pota … Vrteli so se v krogu … nekajkrat prišli spet na začetek in začenjali znova. Bili so tudi taki, ki so se želeli vrniti nazaj, tja, od koder so prišli, med kamnite bogove … pa tudi tja niso poznali poti!
Ljudje so tako šli za nosom in za Mojzesom štirideset let in niso vedeli, kam gredo in kaj jih čaka.
A ko se je pozno popoldne Bog prebudil, se pretegnil in si pomel oči, je rekel: "No, saj ste že tu. Glejte, za onim hribčkom je obljubljena dežela!"
Ljudje so pohiteli na vrh hriba in pogledali na drugo stran.
Zagledali so bujne zelene pašnike, prek katerih se je razlivala reka, zagledali so polja, vinograde, gozdove … in v daljavi gore, ki jih je pokrival sneg … Potem ko so štirideset let okrog sebe gledali samo pesek in pesek in pesek, je bil
to brez dvoma čudovit razgled.
Pa vendar je nekdo rekel: »No … saj je lepo, nič ne rečem … ampak… kje pa sta mleko in med?«
»Točno,« je rekel drugi. »Mar ni Bog rekel, da se bosta v obljubljeni deželi cedila mleko in med?«
»Mojzes, ali si prepričan, da si nas pripeljal prav?«
A še preden je Mojzes lahko odgovoril, je zahajajoče sonce z zadnjimi svojimi žarki poljubilo gore in jih obarvalo z zlato in rumeno, da se je zazdelo, kot da niso več prekrite s snegom, ampak da se z vrhov cedi najslajši med …
Le hip zatem je na drugi strani vzšla luna in v njeni bledi

ZGODBA O NENAVADNEM POGREBU
Jakob je zvedel, da je ponoči umrl Lazar, bogat trgovec iz Betanije.
Poznal ga je sicer le bežno, a z njegovima sestrama Marto in Marijo je včasih hodil skupaj v šolo. V šestem razredu je bil nekaj časa celo malo zaljubljen v Marto.
»Spodobi se, da grem in voščim sožalje!« je rekel. Kupil si je nov črn plašč, črne čevlje in črno kravato. Ko je zagledal svoj odsev v čebru vode, si je bil neznansko všeč.
»Kar škoda me je za na pogreb!«
A v Betaniji ga je namesto pogreba pričakala veselica: Lazar, ki bi moral ležati v grobu, je z razposajenimi pogrebci plesal na mizi, pri kateri je na častnem mestu sedel tesarjev sin, ob njem pa Marija, ki je kar srkala vsako
njegovo besedo. Jakob je poiskal Marto. Našel jo je v kuhinji med lonci.
»Kaj se dogaja? Mar Lazar ni umrl?«
»Je. Pa ga je tesarjev sin poklical iz groba. In namesto sedmine imamo zdaj celo ohcet. A pomiješ krožnike, prosim?! Za vse sem sama. Marija pa spet igra gospo!« je godla Marta med mešanjem omake.
Jakob je bil sicer vesel za Lazarja, žal pa mu je bilo, da se Marta ni kaj dosti zmenila zanj in da ne ona ne nihče drug ni opazil njegove lepe nove obleke.
Za nameček jo je moral pokriti s predpasnikom, da bi je ne umazal.
Ko je torej slišal, da imajo v Nainu tudi pogreb, da je umrl neki mlad fant, je odvrgel predpasnik in pohitel tja … da se pokaže. Pa je naletel na vesel sprevod in na mladeniča, ki je za sabo vlekel prazna nosila.
»A sem zamudil pogreb?!« je, ves zadihan, vprašal Jakob.
»Sploh ga ni bilo!« je ves srečen odgovarjal fant. »Tesarjev sin me je prijel za roko in me zbudil. Živ sem!«
»No, lepa reč!« je bil slabe volje Jakob. »Hočem reči: lepo! Res, lepa reč!« je še dodal, ko je videl, da ga ljudje čudno gledajo.
Na poti domov je pred neko hišo stalo veliko ljudi. Bili so žalostni in mnogi so jokali.
»Kaj se dogaja?«
»To je hiša načelnika shodnice. Hči mu je umrla,« so mu povedali.
»Pa bom le doživel pogreb!« se je Jakob pomešal med ljudi, tedaj pa je iz hiše prišel tesarjev sin in rekel:
"Deklica ni mrtva! Le spala je!"
Ko je Jakob med vriskanjem množice ves poklapan odhajal, ga je dohitel tesarjev sin. Razigrano ga je udaril po rami in mu rekel:
"Jakob, pojdi z mano, pa boš doživel pogreb, kot ga svet še ni videl!"

Čez nekaj mesecev je v jasni zvezdni noči stal na Oljski gori ob tesarjevem sinu, ko so prišli vojaki. Tesarjev sin se je obrnil k njemu in rekel:
"Jakob, glej, pogrebci so prišli pome! Pripravi se!"
Jakob pa se je prestrašil. Segli so po njem, pa se jim je izmaknil. Zgrabili so ga za obleko, pa se jim je iztrgal in nag pobegnil. Vojakom pa pustil svojo lepo črno obleko in kravato. Čevlje pa je obdržal.

 pripravlja Marko Čuk