Izvirni greh vzgoje in izobraževalnega sistema

Na predavanjih strokovni delavci in starši velikokrat zastavijo vprašanje, zakaj je do vsega tega sploh prišlo, kje so vzroki za tako problematično stanje na področju vzgoje in izobraževanja, zakaj je na tem področju takšna zmeda, zakaj se starši počutijo nemočne, zakaj starši in vzgojno-izobraževalni sistem niso kos otrokom ipd. Še posebej se to vprašanje zaostri ob zavedanju, da smo samo par desetletij nazaj imeli zgleden, v mnogih pogledih celo odličen vzgojno-izobraževalni sistem. Vzgoja takrat ni bila znanost, kot se skuša prikazati danes, in ni vsak teden izšel nov priročnik o čarobnih vzgojnih nasvetih in metodah, ampak je vzgoja bila nekaj spontanega, naravnega – del normalnega življenja. Otroci so imeli iskrice v očeh, v sebi so nosili radoživost in radovednost ter zdravo nagajivost, mladostniki pa so na življenje gledali z navdušenjem in ga jemali kot izziv, iskali so pristne in resnične odnose, hrepeneli so po prijateljstvih, novih doživetjih in izkušnjah, mladostniška ljubezen pa je dobivala biblične razsežnosti. Nedolgo nazaj mladi niso tožili nad anksioznostjo, depresijo, notranjo praznino, apatijo, nesmiselnostjo življenja, niso se samopoškodovali ipd. Kaj je torej šlo narobe?
Eden izmed ključnih vzrokov je prav gotovo ‘strokovne’ narave. Številni permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so zaradi pomanjkanja vpetosti v prakso, v konkretno delo z otroki in mladostniki, povzročili usoden razkorak med temeljnimi naravnimi razvojnimi značilnostmi (življenjem) otroka in med ‘strokovnimi’ teoretičnimi predpostavkami. Gre za ločitev, ko teorija ni več izvirala iz prakse/življenja, ampak ravno obratno. Pojavila se je velika težnja, da se povsem teoretična dognanja uveljavijo v praksi. V nasprotju s tem bi morala biti teorija v organski povezavi s prakso. V osnovi gre za strokovno antropološko zmoto. Predstavniki permisivne paradigme dojemajo otroka predvsem kot razumsko, kognitivno bitje, v ospredju so otrokove želje in potrebe. Najvidnejši predstavnik in utemeljitelj teorije permisivne vzgoje je Benjamin Spock, ki se je, kot je znano, opravičil svetovni javnosti ter priznal zmoto svojih teoretičnih prepričanj.
Čeprav so se že nekaj desetletij nazaj v svetu jasno kazale zmote in zablode permisivnega pristopa, tega v slovenskem prostoru takrat nismo znali pravilno razbrati in upoštevati. Kljub temu se je na pozitivističen način pospešeno in sistemsko promovirala ter gradila izobraževalna paradigma otroku prijazne šole in vzgoje po meri otroka. Predpise, navodila, smernice in zakone pa so pisali na podlagi teoretičnih pogledov in stališč, in ne na podlagi prakse ter konkretnega dela z otroki in mladostniki. Posledice so različne in večplastne in jih na tem mestu ni treba ponavljati. Podčrtati pa je treba bistveno: da vzgojno-izobraževalni sistem potrebuje celovito prenovo, nam je že dolgo jasno. Pod pritiski ‘strokovne’ permisivne paradigme in zaradi pretirane birokratizacije, kjer je prav vse treba določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov, sta posledično šola in vrtec izgubila strokovno avtonomijo in integriteto. Še več, na ta način se uničuje identiteta in dostojanstvo učiteljskega in vzgojiteljskega poslanstva. Covid situacija nam je to samo še bolj predočila in nas zelo neposredno soočila s tem dejstvom. Starši pa so ob poplavi vzgojne literature, različnih teorij, nasvetov, forumov, vedno novih knjig, ki obljubljajo čarobne rešitve za vse vzgojne tegobe in množico strokovnjakov, vedno bolj razočarani, zmedeni in negotovi glede svojih vzgojnih ravnanj. Ali je bilo v ozadju nepoznavanje znanstvenih dognanj in strokovnega razvoja v tujini ali zavestno ignoriranje le-teh ali kaj drugega, na tem mestu ni možno celovito analizirati.
Nihalo je iz ekstrema represivne vzgoje zanihalo v drug ekstrem – permisivnost. Čeprav je ta beseda tako klišejsko ‘zlajnana’, da jo je dejansko že banalno uporabljati, pa v praksi še vedno ni prišlo do kakršnegakoli vidnega premika. Poplava vzgojne literature, ki delne rešitve absolutizira ter generalizira, in množica strokovnjakov, ki staršem preko vseh mogočih medijev ponujajo lastne vzgojno-odrešenjske rešitve, problematiko zgolj poglabljajo. Morali se bomo nasloniti na resno znanost, ki otroka in posameznika upošteva v vseh njegovih razsežnostih, in temelje postaviti na bivanjski realnosti otrok in mladostnikov. Glavno besedo bodo morali prevzeti tisti, ki so vsakodnevno vpeti v prakso. Treba se bo premakniti od nasvetov in metod k človeku, k življenju. Drugače se bomo spet postavili zraven človeka, kot se postavljamo sedaj.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 11.