Sodobna vzgoja – vzgoja za agresivno vedenje otrok

kristovic kolumna 2021Predstavniki permisivne paradigme na področju vzgoje in izobraževanja otroka dojemajo predvsem kot razumsko, racionalno bitje, kjer so v ospredju otrokove želje in potrebe. Otroka se ne sme v ničemer omejevati, vse se mu mora dati na izbiro, starši oz. svet odraslih so nekakšni dežurni izpolnjevalci otrokovih želja in potreb. Velik napor gre v to smer, da otrok ne sme doživeti nobenega napora ali negativne izkušnje – v tem primeru takoj intervenirajo starši in uredijo otrokove težave (odgovornosti). Da mame niso 24-urni servis, ki je vedno na voljo in na razpolago – tej temi na vsaki šoli za starše namenimo veliko časa in pozornosti.
Napačna vzgoja se kaže tudi v izgubi življenjskega smisla otrok in mladostnikov, v izgubi navdušenja, v zdolgočasenosti, v občutkih notranje praznine, v tem, da velikokrat ne vedo, kaj naj bi naredili iz sebe in kakšno vsebino naj bi dali svojemu življenju. Velikokrat se zatekajo v nasilje in samodestruktivno vedenje, da se vsaj nekoliko počutijo žive, da vsaj v nečem vidijo ‘smisel’, da vsaj nekomu pripadajo ter da jih vsaj nekdo vidi in jim nameni pozornost. Notranja praznina in otopelost je tako huda, da jo na neki način regulirajo s fizično bolečino. Gre za nekakšno psihološko pomiritev preko samozadajanja fizične bolečine. Fizična bolečina vedno omili duševno bolečino oziroma bolečino srca. V tem je tudi glavni razlog, zakaj je danes med mladimi toliko samopoškodbenega vedenja. Gre za zavestno povzročanje bolečine sebi in agresivno poškodovanje lastnega telesa (npr. zabadanje ostrih predmetov v roke, stegna, rezanje, praskanje s predmeti, povzročanje opeklin z ognjem ali z ogorki cigaret, puljenje las ipd.).
Namesto pretiranega zaščitništva bi otrokom morali pustiti in dovoliti, da naloge, ki jih zmorejo, opravijo sami. Namesto da se otroke “zavija v vato”, bi jih morali učiti in vzgajati v odgovorne in samostojne posameznike, ki so zmožni sprejeti posledice svojih dejanj ali nedejanj. V luči vzgoje, ki se dojema kot priprava otroka na življenje, se bo treba znebiti notranje potrebe po nenehni ustrežljivosti, dogovarjanju, pogovarjanju in prepričevanju. Otroci so postali kljubovalni ravno zaradi tega, ker čutijo, da odrasli sami v sebi niso dovolj gotovi, da bi od njih nekaj zahtevali preprosto zato, ker je tako prav. S permisivno logiko “vse za otroka” smo jih oropali dragocenih in nujnih izkušenj za življenje, preko katerih bi si zgradili zdravo samopodobo, samozavest in samospoštovanje. Ker jih ne vzgajamo za samostojnost in odgovornost, ki sta temeljni področji za uspešno, osmišljeno in zadovoljno življenje, smo jih oropali tudi delovnih navad, vztrajnosti in discipline. Logična posledica je agresivno vedenje – do samega sebe ali drugih. Agresivno vedenje pa je pravzaprav vedno izraz nemoči.
Ker niso kos različnim življenjskim situacijam ali trenutnim neuspehom (do določenega trenutka so vse te ‘neuspehe’ korigirali starši s pretiranim hvaljenjem ali pa so uredili, da je bil njihov otrok ‘uspešen’), na neki način psihološko kapitulirajo. Za pristen uspeh se je vedno treba potruditi in v to vložiti določeno mero napora in časa. Ker jih starši tega niso naučili, tega preprosto ne znajo in ne zmorejo. Ker jih starši niso naučili obvladovanja svojega vedenja in čustev ter soočanja z določenimi NE-ji in neuspehi, ki so sestavni del odraščanja in življenja, je njihova reakcija velikokrat poskus izsiljevanja – ko so še majhni, to skušajo z izsiljevalskim jokom, kasneje z verbalnim nasiljem, neprimernim vedenjem, žaljivim in nespoštljivim odnosom do staršev, vzgojiteljev, učiteljev … Vse to praviloma po različnih stopnjah vodi v agresivno vedenje – do sebe ali do drugega. Lahko je fizično ali psihično nasilje. Pri mladostnikih gre v primeru nekega trenutnega neuspeha za poskus izsiljevanja, za izraz nemoči ali občutek prizadetosti lastnega ega, kar se izrazi v agresivnem vedenju do drugega. Na primer: Starši so ta otroški ego leta glorificirali in negovali, sedaj pa v šoli doživi določen neuspeh, kar je v radikalnem nasprotju s tem, za kar so ga starši celo otroštvo vzgajali in mu dajali vedeti, da je nekaj posebnega, da je najboljši ipd. Ta prizadeti ego je zato poln nemoči, jeze, prizadetosti, podivjanih čustev in patološke užaljenosti, ki vse prepogosto izbruhne v agresivno vedenje do druge osebe. Permisivna vzgoja je zaradi tega ‘najboljši’ porok za agresivno vedenje otrok in mladostnikov. Eden izmed ključnih izzivov vzgoje je ravno to, da otroke opremimo in ustrezno osebnostno okrepimo, da se bodo z neuspehi soočali pogumno in dostojanstveno.

S. Kristovič, Na začetku, Ognjišče 2 (2022), 11.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh