Misli Ivana Cankarja

+ Med štirinajstimi podobami, ki so se vrstile po mrzlih stenah v mraku in tišini ter se prijazno in odkritosrčno pogovarjale z menoj, kadar sem bil z njimi sam, je bila mojemu srcu najbližja četrta postaja, tista, kjer sreča Jezus svojo žalostno Mater . . . Tudi ona, Mati božja, je imela čisto otroški obraz. Ta ozki, beli obraz je pričaj brez solz in brez besed: »Čigava bolečina je večja od moje?«

+ Kako je mogoče, da ne bi bilo Boga, če se človek od prve do poslednje ure vojskuje z njim? ... Resnično in glasno mora nekje živeti vse tisto, kar nerazumljivo šepeče na dnu srca, kar šiloma orosi oči ob smrtni uri, kar kliče dušo k vam, nebeške zvezde!

+ Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo; smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje

+ Srečna je pot, če je ljubezen vodnik . .. Treba je samo prijazne besede in prijaznega pogleda in ozdravljena je vsaka bolezen in vsaka žalost je pri kraju.

+ Poglej se v ogledalo, pa povesiš oči! Zatajil si lepoto in resnico v svojem srcu, zato ker si bil preslab in prebojazljiv, da bi po strmem potu dosegel to lepoto in resnico! Ostal si v dolini, ker si nisi upal na goro, pa se v svoji tenkonogi strahopetnosti posmehuješ mladim popotnikom.

+ Šele ob žaru ljubezni zagleda človek vse mnogoštevilne črne pege na svoji duši. Nobena ne ostane skrita, nobena ni pozabljena, niti ena se ne da za zmerom izbrisati. Spovednik odpušča grehe in daje odvezo, srce samo pa ne odpusti nikoli in ničesar.

+ Tako bogata je ljubezen, tako prepolna, da bolestno in nemirno išče struge, kamor bi se izlila. Zahvale neče ne odgovora – odprtih rok išče, da bi jih oblagodarila, odprtih src, da bi jih napolnila s svetlobo.

+ Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno.

+ Resnice krščanskega nauka spoznava človek, kadar je prepozno. Ko sem bil še otrok, nisem razumel, kaj so 'nestorjena dobra dela'. Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori. Iz živalske sebičnosti se je rodila strahopetnost

+ O povej, kako bi rasle / rože brez svetlobe sončne? / O povej, kako brez nade / moglo bi srce živeti?

Ječa je šele strašna, kadar je v srcu hrepenenje; lepa je noč človeku, ki ve, da vzide sonce.

+ Delo samo po sebi je veličastno, kakor je veličastno vse, v čemer počiva vsa človeška duša.

+ V božjem ogledalu je laž z zobmi šklepetaje slekla ukradeno oblačilo resnice in gleda sama svojo nagoto.

+ Lepota je kakor Bog: povsod in nikjer je ni utelešene, v popolnosti izražene, tako da bi hrepeneli in slutnji ne bi bilo več prostora.

+ To je bil dan, ko se je rodil Človek, in vsa srca so se odprla njemu v hvalo in ljubezen, vsa srca so zahrepenela k njemu. Napotila so se k njemu tisočera užaljena, ranjena srca. Vsi ubogi, zaničevani, zavrženi so se napotili, brezkončna procesija je bila... šli so in mu nesli srca naproti.

+ Spoznanje nehvaležnosti me je bolelo do krvi ... Kajti greh mi je bil pokazal lepoto, ki sem jo žalil, dobrotnost, ki je nisem ljubil.

+ V mojem srcu je materina podoba – lepota in blagost, kakor je nikoli in nikjer nisem videl, in ki jo bodo živo ugledale šele moje umirajoče oči ...

+ Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ zmerom s seboj in ga ne posodi nikomur.

+ Preko gore trpljenja drži cesta v večno radost, preko gore smrti drži cesta v življenje... Teman je stal križ na Golgoti, kajti za njim je plamenela vsa daljava v zarji paradiža.

+ Svet je lep in dovršen, ne pozna nesoglasja, ne pozna nesreče. Ali ljudje, ki imajo nezdravo kri, opazijo pege celo na soncu, opazijo trnje na roži.

+ Odpustljiv je greh, ki ga je mogoče povedati z besedo, izbrisati ga s pokoro. Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu, kakor spomin brez besede in brez oblike.

+ Bog je kakor popotnik: željan je dobre besede in jo povrne!

+ Bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal in ostane pač do konca dni skrit oltar, pred katerim darujemo čiste misli ob veselih in žalostnih urah.

+ V neznatnosti se pojavi duša, v polizgovorjeni, brezpomembni besedi, v pogledu, nikamor uprtim, v kretnji brez cilja.

Luč je in Bog je, radost in življenje! / Svetlejši iz noči zasije dan, / življenje mlado vre iz starih ran / in iz trohnobe se rodi vstajenje.

+ Ti si šla - Bog s tabo! - a luč je ostala, / sveto hrepenenje, ki si mi ga dala, / gori zdaj v meni vse dni in noči, / gori zdaj v meni sredi vseh bridkosti / in iz moje samotne, grenke mladosti / se svetijo tiho tvoje oči.

+ Bratje, jaz sem gledal raj! / In če ugasne luč na vekomaj / in če se vse noči razgrnejo / in če se zvezde vse utrnejo, / ostane v mojem srcu njen sijaj.

+ Ni je noči tako temne, da bi tam kje v daljavi ne trepetala ponižna rdeča luč, tolažba srcu; ni ga kraja tako pustega, da bi se med kamenjem ne skrivala zelena jasica.