28. februar

LETA 1683 ROJEN RENE-ANTOINE DE REAMUR

FRANCOSKI FIZIK IN NARAVOSLOVEC († 1757)

Termometer ali toplomer je naprava, s katero merimo temperature. Navadno je to zaprta steklena cevka, v kateri je živo srebro ali obarvan alkohol, nad njim je vakuum. Celzijev ima skalo 0-100 stopinj. Francoski fizik in naravoslovec Rene Reamur je izdelal po njem imenovani termometer, katerega skala med lediščem in vreliščem vode je razdeljena na 80 delcev.

LETA 1683 UMRL JOŽEF RABATTA

DVANAJSTI LJUBLJANSKI ŠKOF, GROF (* 1620)

Izhaja iz furlanske plemiške rodovine, ki se je priselila iz Toskane. Oče Anton je bil gospod kanalski, od 1622 baron dornberški, od 1634 grof. Mlad je stopil v red malteških vitezov, bil na vojni s Turki, potoval po evropskih državah in se ustalil na Dunaju (poveljnik telesne straže, vzgojitelj ...) toda leta 1664 se je odločil, da postane duhovnik in še isto leto ga je cesar Leopold I imenoval za ljubljanskega knezoškofa, papež Aleksander VII. pa je njegovo imenovanje potrdil 23. junija 1664. Rabatta je zahteval dosledno spoštovanje odlokov tridentinskega koncila, vodenje statusa animarum in temeljito pripravo dušnih pastirjev na pridigo in katehezo. Zavzel se je za slovensko pridigo pri ljubljanskih avguštincih in podpiral bratovščine, zlasti Bratovščino svetega Rešnjega telesa. To je posebej poudaril tudi v svojih poročilih v Rim. Čeprav je na letnih sinodah in pogostih vizitacijskih potovanjih odločno nastopal proti ostankom protestantizma, je svojim duhovnikom dovolil uporabo slovenskega prevoda Dalmatinove biblije. Leta 1665 je naročil Schönlebnu naj pripravi drugo izdajo slovenskega lekcionarja. V času vladanja škofa Rabatta so bile mnoge cerkve v ljubljanski škofiji barokizirane. Dokončal je letno rezidenco v Goričanah in leta 1674 prenovil ljubljansko stolnico. Bil je zbiralec geografskih kart in knjig. Leta 1679 je objavil nasvete za dušno pastirstvo in napisal pravila, kako ravnati v času kuge. Pokopan je v Scarlichijevi grobnici v ljubljanski stolnici.

LETA 1823 ROJEN JOŽEF JERIČ

DUHOVNIK; ČEBELAR, ČASNIKAR († 1888)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil posvečen 1847. V letih 1859-73 je bil župnik v Dobovcu, kjer se je ukvarjal z umnim kmetovanjem, zlasti s čebelarstvom. Zatem je bival v Ljubljani bil med soustanovitelji in 1876-83 predsednik Čebelarskega društva na Kranjskem, urednik Slovenske Čebele, 1882-87 oz. 1888 je urejal in izdajal Slovenca in ga 1883 razširil v dnevnik, bil med pobudniki Katoliške bukvarne (1879), Katoliške tiskarne (1883) in Katoliškega tiskovnega društva (1887).

LETA 1823 ROJEN ERNEST RENAN

FRANCOSKI FILOZOF, PISATELJ, JEZIKOSLOVEC († 1892)

Doma v Bretaniji, v otroštvu izgubil očeta, mati in sestra sta ga vzgajali in mu omogočili odlično izobrazbo v semenišču. Toda leta 1945 je Renan zapustil Cerkev, diplomiral iz filozofije, dve leti potoval po Italiji, doktoriral in 1862 izdal roman Jezusovo življenje, ki je mnogim omajal vero v resničnost evangelija, saj je Renan v knjigi evangelij podal pozitivistično, kot roman. Jezusa je predstavil kot enkratno in neponovljivo zgodovinsko osebo, genialnega človeka, velikana duha, preroka, človeka z najvišjo zavestjo Boga ... Renan je tudi trdil, da ne obstaja nikakršen nadnaravni svet, kar naj bi po njegovem dokazovala znanost ... toda prav dogodki tistega časa so Renanove trditve najbolj zanikali. »Sredi te scientistične evforije so se namnožile manifestacije prav tega "neobstoječega" nadnaravnega sveta - od dogodkov (Lurd, Fatima, Medžugorje) do oseb (Mirjam Bauardy, Terezija Neumann, Marta Robin, pater Pij), je zapisal pisatelj Alojz Rebula. Istega leta, ko je izšla knjiga Jezusovo življenje, so bila namreč potrjena prikazanja v Lurdu ... V pravem trenutku sta nam bila v lurški votlini dana obrambni ščit in močan protistrup, ki sta za nas danes prav tako ali še bolj dragocena kot takrat. Jezus Kristus je za kristjane veliko več kot glavni junak Renanove knjige: je Božji Sin, Mesija, naš Odrešenik, Jezus Kristus. Verovati moramo vanj, če se hočemo vsaj malo približati skrivnosti njegove človeške in Božje poti.

LETA 1860 ROJEN ANTON KOSOVEL

UČITELJ IN ZBOROVODJA, OČE PESNIKOV SREČKA IN STANA († 1933)

Kmečki sin iz Črnič na Vipavskem je po maturi na učiteljišču v Kopru (1881) služboval najprej v Šempasu, nato v Dutovljah na Krasu, v Sežani je postal vodja šole, tam se je tudi poročil. Tam sta se rodila sinova Stano (1895) in Srečko (1904), ki sta se uveljavila kot pesnika, predvsem genialni Srečko. Oče Anton je v letih 1908–1925 deloval v Tomaju, kjer je leta 1925 zgradil družinsko hišo. V vseh službenih krajih je vodil pevske in deloma cerkvene zbore. Hči Karmela (1899–1990) je bila glasbena umetnica.

LETA 1915 ROJEN bl. KARL LEISNER

DUHOVNIK IN MUČENEC, BLAŽENI († 1945)

V zloglasnem nacističnem taborišču Dachau, ki je začelo 'delovati' že leta 1933, je bilo med množico jetnikov tudi 2720 duhovnikov iz vse Evrope, med njimi tudi okoli 30 iz Slovenije. Duhovniki-taboriščniki so bili v posebnih barakah, ločenih za duhovnike nemške in poljske narodnosti, bila pa je še skupna 'baraka narodov'. Duhovnike so ločili od drugih zapornikov zato, da niso mogli vršiti svojega poslanstva in sotrpinom vlivati poguma ali jih pripravljati na smrt. V eni od barak za duhovnike so na posredovanje papeža Pija XII. smeli imeti kapelo, kjer je en duhovnik ob nedeljah maševal, drugi pa so bili pri maši. Decembra 1944 se je v tisti kapeli zgodilo nekaj izrednega: 29-letni nemški diakon Karl Leisner, ki je bil v Dachauu od leta 1940 in je bil hudo bolan, je v največji tajnosti prejel mašniško posvečenje in daroval svojo prvo sveto mašo, ki je bila zanj tudi edina v življenju. Tega pričevalca je papež Janez Pavel II. med mašo na olimpijskem stadionu v Berlinu 23. junija 1996 kot mučenca razglasil za blaženega. Med duhovniki, ki so pri tem slavju sodelovali, je bil tudi Maks Ledinek, ki je bil v Dachauu od aprila 1943 do 29. aprila 1945, ko so ameriški vojaki osvobodili Dachau, in je umrl kot upokojeni župnik v Zrečah 23. decembra 1982. V pogovoru za Ognjišče julija 1975 je dejal, da je bilo to doživetje zanje kot sončni žarek božje bližine v mrazu in temi sovraštva. Duhovniki so peli v 'mednarodnem zboru'.

več:
S. Čuk, Blaženi Karl Leisner: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2012), 16-17.

njegova zahvala za rešitev iz Dachaua

• O znova pridobljena ljubezen in človeško dostojanstvo! Mi ubogi taboriščniki. Hoteli so nam ubiti dušo. O Bog, kako se ti zahvaljujem za rešitev v kraljestvo ljubezni in človeškega dostojanstva. Da, tudi v Dachau je bilo izkazano veliko pristne preizkušane ljubezni in dostjanstva v trpljenju, pa vendar, kako revne so bile naše zunanje možnosti. - In kako grdo sovraštvo in otopelost, ki je človeka obdajalo proti volji. Gospod, daj, da te bom vedno bolj ljubil. Ljubezen in zadoščevanje! Zahvaljujem se ti za vse, odpusti mi moje slabosti!
  
  
• Tako sem vesel, da smem blagoslavljati. Bog, kmalu me spet popelji k svojemu oltarju, da bom smel tebi, preljubi Oče, darovati tvojega ljubljenega Sina. O, kako hrepenim po tem! Spet hočem ozdraveti za Kristusa in njegovo kraljestvo, njegova srčno ljubljena Mati mi bo pomagala...

o njem:

• Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mladim ljudem, ki živijo v okolju, zaznamovanem z nevero in brezbrižnostjo, bila spodbuda in vzor (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženega, 1996)

LETA 1915 ROJEN KAZIMIR HUMAR

DUHOVNIK , ORGANIZATOR, PUBLICIST, NEUTRUDEN DELAVEC NA BOŽJI NJIVI († 2001)

Duhovnik dr. Kazimir Humar, doma iz Vrtojbe, je bil vsestranski delavec slovenskega vernega občestva na Goriškem. Bil je pobudnik za ustanovitev slovenske skavtske organizacije, na goriških slovenskih srednjih šolah je poučeval različne predmete in bil katehet. Pripravil je tudi nekaj učbenikov. Bil je med ustanovitelji mladinske revije Pastirček, sodeloval je pri tedniku Slovenski Primorec, ki se je leta 1949 preimenoval v Katoliški glas. Dajal mu je jasen in odločen 'glas' s svojim uredniškim delom in s svojimi zapisi.

več:
F. Bole, Zlatomašnik dr. Kazimir Humar - petdeset let pobudnik duhovnega in kulturnega življenja med goriškimi Slovenci: Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1990), 6-10.

njegove misli:

• V petdesetih letih je bilo v domovini hudo: duhovnike so zapirali, cerkve so spreminjali v muzeje, skladišča, ... tega si ni upal nihče zapisati. Mi smo pa lahko o tem poročali in se marsikomu zamerili. Imeli pa smo o srečo, da smo bili finančno neodvisni, naš časopis je živel le od darov za naročnino in od prostovoljnega dela sodelavcev. In tako smo si lahjko privoščili povedati vso resnico.
  
• Vse moje zadolžitve in dejavnosti so prišle čisto slučajno: Katoliški glas, Pastirček, Goriška Mohorjeva, tisk, Katoliški dom, skavti, telovadnica, poučevanje na raznih šolah, misijoni ... vedno sem bil na razpolago in kjer sem videl potrebo, tam sem pomagal ...
• Ne smemo pozabiti, da je svoboda lahko tudi nevarna, saj je svoboda za dobro in svoboda za zlo, tudi tisto zlo, ki ga prinaša potrošniška miselnost.

LETA 1928 ROJEN JOŽE TISNIKAR

SLIKAR († 1998)

Rojen v Mislinji je moral po očetovi smrti v tovarno. Pri vojakih je bil bolničar in po končanem služenju se je preselil v Slovenj Gradec, kjer je delal v bolnišnici (pomoč pacientom), kasneje pa je delal v secirnici (do upokojitve). Iz tega delovnega okolja je tudi črpal umetniški navdih za svoje umetnine, ki so sprva zbujjale nelagodje in grozo, toda če razumemo slikarjevo povezavo življenja in smrti, ki si podajata roki, si jih lahko razlagamo tudi drugače. Tisnikar je bil slikar samouk, ki je v začetku delal pod mentorstvom ak. slikarja Karla Pečka. V Slovenj Gradcu se je takrat odvijalo bogato likovno dogajanje, sem so prihajali tudi tuji umetniki in Tisnikar je vse to opazoval in delal primerjave. Najprej je skušal kopirati stare mojstre, toda s tem ni bil zadovoljen, skušal je odkriti svoj izraz in prepoznaven je postal prav po tem. Vodilo ga je njegovo tragično občutje življenja, v likovn izpoved, ki bi ji težko našli primerjavo v slovenskem likovnem prostoru. Likovna izpoved mu je res postala azil, se je zatekal v trenutkih krize. Spoznanje o človeški minljivosti in eksistencialno razmišljanje je Tisnikarja vodilo, da se je izpovedoval ... Leta 1970 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za slikarska dela, razstavljena v letu 1969. Priznan in cenjen je bil tudi v tujini. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in po temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Je eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev, karizmatična osebnost, a še vedno samoten »potnik« in s komerkoli neprimerljiv. Nima vzornikov in ne posnemovalcev, kajti polje njegove ustvarjalnosti – smrt kot ikonografska tema – je za mnoge tabu, ki se mu niti ne morejo niti nočejo približati, vsaj ne na način, kakršnega je osvojil Tisnikar. Likovna kritika ga je umestila v temni modernizem.

iskalec in zbiralec Marko Čuk