14. april

LETA 1759 UMRL GEORG FRIEDRICH HANDEL

14 04 1759 Georg Friedrich HaendelNEMŠKO-ANGLEŠKI SKLADATELJ (* 1685)

Veliki nemški skladatelj Georg Friedrich Händel je od leta 1712 živel v Londonu. Tam je leta 1741 nastala njegova največja mojstrovina – oratorij Mesija. Prva izvedba je bila 13. aprila 1742 v Dublinu. Ko so pri prvi londonski izvedbi marca 1743 pevci začeli peti Alelujo, je kralja Jurija II. tako prevzelo, da je vstal, za njim pa vse občinstvo. Tako se je ustalila navada, ki še danes spremlja vse izvedbe Mesije.

 

LETA 1819 ROJEN JURIJ HUMAR

19 12 1890 Jurij HumarDUHOVNIK, ZDRAVILEC, ČUDODELNIK S PRIMSKOVEGA († 1890)

Rodil se je leta 1819 v Vodicah nad Kamnikom. Šole ni maral, zato jo je po treh letih zapustil. S šestnajstimi leti pa je začutil Božji klic in se po končani gimnaziji v Karlovcu in Ljubljani odločil za bogoslovje. Leta 1847 je bil posvečen v duhovnika. Po kaplanskih letih (Adlešiči, Črmošnjice ...) in upravljanju župnije Stara Oselica in Črmošnjice, je leta 1876 prišel za župnika na Primskovo pri Litiji, kjer je deloval vse do svoje smrti. Temeljito je bil podkovan v bogoslovnih vedah, glavno skrb pa je posvetil zdravilstvu. Svojo skrivnostno moč zdravljenja (osebni magnetizem) je prvič opazil že v kaplanskih letih, zavedel se je te skrivnostne moči, jo raziskoval, se učil iz knjig. Kmalu je zaslovel in ljudje so prihajali k njemu od blizu in daleč. V začetku je svoj magnetizem prenašal na bolnike z dotikom. Videl je, kako ljudje trpijo zaradi bede in bolezni in na vso moč se je trudil, da bi jim pomagal. Kadar je od ozdravljenih prejel kakšen dar, ga je uporabil v dobrodelne namene. Revnim bolnikom je poleg zdravil dal tudi finančno podporo. Mnogi so ga občudovali in ga zaradi izredne moči zdravljenja z magnetizmom imeli za ‘čudodelnika’. Drugi so ga opazovali skeptično, tretji so mu podtikali slabe namene, kar ga je bolelo, vendar je rekel: »Za svoje delo odgovarjam pred Bogom, za hudobne jezike pa se ne menim.«

več:
S. Čuk, Jurij Humar (1819–1890): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2019), 44-45.

 nekaj njegovih misli:

  • Človek ima v sebi vse te moči: moč ozdravljati, moč skoz hribe gledati v daljavo, v daljne kraje, moč se še v živem telesu prikazati na drugem daljnem kraju … Vse te moči ima v sebi vsak človek, toda ne razvitih. Ob ugodnih priložnostih se pa pri kakem človeku razvije ta moč, pri drugem pa ne. (iz pisem nečakinji Filomeni)
  • »Moč ozdravljanja imam jaz, pa tudi ti. Ne vem pa, kje ta moč tiči. Ali je v rokah ali v nogah ali v laseh ali kje. In ta moč je združena z mojo voljo kakor moč kaj nesti ali kaj dvigniti. Odkod je ta moč? Če jo imava, ali je nimava od Boga? Ali ni Božja volja, da jo obračava v prid božjim otrokom, našim sobratom? … Ko bi ne bil duhovnik, bi me morebiti ljudje sodili, da sem v zvezi z vragom, zdaj pa vendar mislijo, da z vragom nimam nič opraviti. Eni sodijo: “Bog je dal gospodu to moč”, drugi pravijo: “Svet je tako.” Prav bi bilo, da bi bil res svet. Eni pravijo: “Pri novi maši si je to izprosil.” Spet drugi pravijo, da sem videl odprto nebo ter sem pokleknil in Boga prosil to milost.

 

LETA 1836 PRVIČ OBJAVLJEN KRST PRI SAVICI

14 04 1836 krst pri SaviciKrst pri Savici, najdaljša pesnitev Franceta Prešerna, je “simbolna upodobitev duhovne drame najbolj nadarjenega in najbrž tudi miselno najbolj razvitega Slovenca tiste dobe” (A. Slodnjak). Izšel je 14. aprila 1836. V nekaj mesecih je bilo prodanih okrog 200 izvodov. Okusno natisnjeno knjižico je pesnik tudi rad poklanjal prijateljem in znancem. Leta 1844 so Krst ponatisnile ‘Novice’, tako da so se lahko s to pesnitvijo seznanili vsi ljubitelji poezije.

 

LETA 1877 ROJEN RAJKO NAHTIGAL

14 04 1877 Rajko NahtigalSLAVIST, FILOLOG, AKADEMIK IN PEDAGOG († 1958))

Jezikoslovec Rajko Nahtigal je bil kot strokovnjak za staro cerkveno slovanščino, ruščino in primerjalno slovansko jezikoslovje slavist svetovnega slovesa. Bil je prvi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), najvišje znanstvene in umetniške ustanove kulture slovenskega naroda, ki je bila ustanovljena leta 1938.

 

LETA 1895 LJUBLJANO STRESE NAJMOČNEJŠI POTRES V 19. STOLETJU

14 04 1895 potres v LjubljaniNa velikonočno nedeljo, malo pred polnočjo, je potres z magnitudo 6,1 po evropski potresni lestvici, predramil Ljubljančane in terjal med devet in 14 žrtev (takrat je imela Ljubljana približno 31.000 prebivalcev), od 1373 stavb, kolikor jih je bilo takrat v Ljubljani, jih je bilo 145 tako poškodovanih, da jih je bilo treba porušiti. Zelo hude poškodbe je utrpela deželna bolnišnica, pa tudi številne cerkve, šole, muzeji in ostale javne stavbe. Žarišče potresa je bilo severno od Ljubljane, v bližini Vodic. Stavbe so bile poškodovane tudi po drugih krajih ljubljanske kotline, čutili so ga tudi v Splitu, Firencah, na Dunaju in v Švici. Pomoč prizadetim je prihajala s celotne Avstro-Ogrske, denar za obnovo pa so poslale tudi številne tuje države. Vojska je gradila barake, postavljala šotore, za začasne domove pa so uporabljali celo zeljarske sode. Posledice potresa si je prišel 7. maja ogledat tudi takratni cesar Franc Jožef in za čimprejšnjo obnovo mesta, daroval zajetno vsoto denarja. V Ljubljani se vsako leto obhaja tudi zaobljubljena „protipotresna pobožnost".

zapis:

  • Ob 11-ih in 16 minut zvečer je začelo vse mesto grozen ples. Kakor bi pod zemljo ustrelil iz tisoč topov navzgor, je počilo nekaj neznanega, strašnega, neumljivega pod Ljubljano.

 

LETA 1896 SE KONČAJO

05 04 1896 prve OI moderne dobePRVE OLIMPIJSKE IGRE MODERNE DOBE

Olimpijske igre, največja športna prireditev na svetu, so grška ‘iznajdba’. Igre antične dobe so bile vsake štiri leta od leta 776 pred Kr. do leta 426 po Kr. Olimpijske igre kot manifestacijo bratstva mladih z vsega sveta je ‘obudil’ francoski baron Pierre de Coubertin. Prve olimpijske igre moderne dobe je organizirala Grčija. Pred 100.000 gledalci jih je v Atenah 5. aprila 1896 slovesno odprl kralj Jurij in tekmovanja v raznih športnih disciplinah so potekala do 14. aprila.

 

LETA 1898 ROJEN  RUDOLF KOLARIČ

14 04 1898 Rudolf Kolaricjezikoslovec, član skupine ‘čitankarjev’ († 1975)

Po študiju slavistike in primerjalnega jezikoslovja v Ljubljani je bil najprej asistent na tamkajšnji slavistični stolici, zatem dolga leta gimnazijski profesor, nazadnje redni profesor na univerzi v Novem Sadu. Bil je član skupine ‘čitankarjev’, ki so v letih 1931–1945 pripravljali učbenike slovenščine za šolo, nato slovnice za širšo uporabo ter nazadnje Slovenski pravopis (1950, 1962). Izdal je komentirana ponatisa Kopitarjeve slovnice (1971) in Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja (1974).

 

Leta 1912 POTONE TITANIK

14 04 1912 potone TitanikNAJVEČJI PARNIK NA SVETU

Največji parnik na svetu so zgradili leta 1910 v irski ladjedelnici Harland and Wolff v Belfastu v tekmovanju z drugima dvema takrat največjima ladjama in je imela z svojima sestrama (Olympic in Britanic) status najbolj razkošne ladje na svetu. Titanik je bil dolg 269 metrov, širok 28 metov, težak 46.328 ton, višina ladje od morske gladine do palube pa je bila 18 metrov. Njegova največja hitrost je bila 43 kilometrov na uro (23 vozlov. Pri gradnji so uporabili takrat najmodernejšo tehnologijo in bili prepričani, da se ladja ne more potopiti. Na svojem prvem potovanju čez Atantik je ladja v nedeljo, 14. aprila 1912 ob 23.40 trčila v ledeno goro in dve uri in štirideset minut zatem potonila JV od Nove Fundlandije v S Atlantiku. V ledeni vodi je umrlo 1.517 od 2.223 potnikov, rešilo se jih je 706, večinoma žensk in otrok.

 

LETA 1913 ROJEN MATEJ BOR

14 04 1913 Matej BorVLADIMIR PAVŠIČ, PESNIK IN PISATELJ ( † 1993)

Pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Matej Bor (pravo ime Vladimir Pavšič) je izdal številne pesniške zbirke. Veliko pozornost je vzbudila zbirka Sled naših senc (1958), v kateri je objavil ciklus Šel je popotnik skozi atomski vek, pesmi strahu nad tem, kar nam utegne prinesti atomska doba. Obsežno je njegovo prevajalsko delo; posebej velja omeniti njegove odlične prevode Shakespearovih dram, pri čemer je nadaljeval delo Otona Župančiča.

 

LETA 1928 ROJEN JUSTIN STANOVNIK

27 01 2019 Justin StanovnikKLASIČNI FILOLOG, ANGLIST, PROFESOR, EDEN OD USTANOVITELJEV SLOVENSKE ZAVEZE, GLOBOK MISLEC ( † 2019)

Profesor Justin Stanovnik je bil doma z Lesnega Brda pri Horjulu, bil je deseti, najmlajši otrok v kmečki družini. Leta 1940 se je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, leta 1944 pristopil k domobrancem, po koncu vojne prestal Teharje, nadaljeval gimnazijski študij, bil leta 1949 aretiran in eno leto preživel v koncentracijskem taborišču Strnišče. Leta 1950 se je vpisal na klasično filologijo na ljubljanski univerzi in nato še na angleščino. Namesto latinščine in grščine je tako poučeval žive jezike po slovenskih šolah (Kamnik, Ravne na Koroškem, Ljubljana). Ob ustanovitvi društva Nova Slovenska zaveza maja 1991 je prevzel skrb za društveno revijo Zaveza. Njej je posvetil vse svoje znanje in sile. Veliko je pisal o krizi slovenstva po boljševiški revoluciji. Justin Stanovnik se je uveljavil kot esejist in odličen govornik.

več:
P. Krečič, Profesor Justin Stanovnik. Sprava je neke vrste sklenitev miru po državljanski vojni: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1995), 7-11.

njegova razmišljanja iz pogovora (1995):

  • Zmagovalci so se obremenili s slovenskim holokavstom, ko so v enem tednu pobili okoli dvanajst tisoč slovenskih domobrancev. Kateri dogodek v naši domovini lahko primerjamo s posledicami tega poboja? Čudi me, da kot narod nismo zmogli tega globlje razmisliti na miselni, estetski in teološki ravni. Ta poboj si je mogoče predstavljati samo zato, ker se je zgodil. Če se ne bi bil zgodil, bi si upravičeno mislili, da kaj takega ni mogoče. Enkrat bo narod želel to doumeti in iz tega bodo nastale velike duhovne, moralne in življenjske energije. Verjetno se bo to zgodilo, ko bo kriza liberalizma prešla v svojo paroksistično obliko in bo narod potreboval takih moči.
  • Misliti svoj čas, to je danes še posebno pomembno. Potem, ko smo državo ustvarili, je nujno utrditi demokratično kulturo in politiko. Te pa ne morejo ustvariti tiste sile, ki izhajajo iz nekdanjega komunizma
  • Slovenska Cerkev je preživela tri faze. Bila je mučeniška Cerkev, trpeča Cerkev in disidentska Cerkev. Za duhovno podobo našega človeka je veliko naredila. V teh letih je obiskovanje nedeljske maše pomenilo pogum in demonstracijo radikalne drugačnosti. Cerkvi ni potrebno posegati na politično področje, ker utrjuje in podpira demokracijo s tem, da utemeljuje nastajanje svobodnega človeka. Poleg tega kristjan ne more živeti nobene oblike duhovnega in tudi političnega življenja, če pri tem ne računa tudi na sočloveka. To pa je v bistvu demokracija.

misli:

  • Življenje je bilo (nekoč) takšno, da so bili ljudje dosti skupaj. Zato lahko razumemo, da so se med seboj brusili in je bilo tako malo robatih ljudi.Če bi kdo rekel, da so si samo prizanašali, mu seveda ne bi verjeli, a je vendarle tudi res, da je bilo mnogo sočutja.
  • Neznanska in nedoumljiva možnost krščanstva je ravno to: da v trpljenju lahko doseže človek bogopodobnost. Potem bolečina, žalost, poraz, katastrofa, izguba in sramota niso več zgolj bolečina, žalost, poraz, katastrofa in sramota: niso vse te stvari zaznamovanost udarjenih, ampak znamenje izvoljenih.
  • Na svetu so stvari in dogodki, ki so tako izredni in nenavadni, da nas naravnost silijo, da se ustavimo in raziščemo, ali morda nimajo v sebi globljega pomena.
  • Ko danes Marija govori: vina nimajo – se sliši kot: poguma nimajo, za zvestobo so prikrajšani, potrpljenja ne poznajo.
  • Če bi se narod nehal spominjati, bi kot narod tudi nehal obstajati. Ne bi vedel ne da je, ne kaj je. Kar pa je končno eno in isto.
  • Ali niso Marijina romarska svetišča za slovenski narod kakor četrta postaja križevega pota?.
  • Nekateri ljudje so obdarjeni s posebnim čutom za sočloveka: to so ljudje s tenkim dotikom, z občutljivim posluhom za vsakogar in za vse… Na svoj mirni način urejajo stvari, ne da bi jih sploh hoteli urejati.
  • Priostrena zahtevnost načela totalne odgovornosti bi lahko zdravilno vplivala na naš krščanski svet. Izreku, ki ga slišimo za vsakim vogalom, 'bo že kdo drug', je treba postaviti nasprotni stavek: »Če ne boš ti, ne bo nobeden«
  • Središče krščanske kulture je odrešenjska zgodovina in središče odrešenjske zgodovine je trpljenje. Tako je trpljenje povzdignjeno v osrednje mesto celotne kulture.

o njem:

  • S svojo globoko predanostjo je trajno zaznamoval slovenski publicistični prostor. V ideološki monopol nad pravico do manipulacije z zgodovino je vnesel resnico, ki je ni več mogoče obiti, zanikati niti diskvalificirati. (Peter Sušnik)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Nedelja mora dati tisto, kar išče srce in česar delovni dnevi ne dajejo: podarjanje. Čas zase, za družino, za prijatelje, za bolne, za uboge, za pokojne, za Gospoda.

(Tonino Lasconi)
Nedelja, 26. Maj 2024
Na vrh