28. maj

LETA 1641 KRŠČEN JANEZ VAJKARD VALAVASOR

28 05 1641-Vajkard-ValvasorKRANJSKI PLEMIČ, POLIHISTOR, ČLAN KRALJEVE DRUŽBE († PRED 16. NOVEMBROM 1693)

Glavno delo Janeza Vajkarda Valvasorja je zajetna Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogstums Krain, 1689), toda izdal je še številna druga manjša dela, zlasti so pomembne njegove krajepisne knjige, ki obsegajo Kranjsko in Koroško. Na gradu Bogenšperk pri Litiji je uredil veliko knjižnico, zbirko grafičnih listov. V bakrorezni delavnici je leta 1678 zaposlil nad deset domačih in tujih mojstrov in začel tiskati zbirke bakroreznih podob.

 

LETA 1835 ROJEN IVAN NABERGOJ

POSESTNIK IN POLITIK († 1902)

Rojen na Proseku pri Trstu, bil je državni in deželni in mestni poslanec in v tistem času voditelj tržaških Slovencev. Končal je le osnovno šolo, toda izobraževal se je sam, pomagal je pri gradnji miramarskega gradu, spoznal nadvojvodo Maksimilijana, pisal v Bleiweisove kmečke in rokodelske novice in sodeloval pri čitalniškem in taborskem gibanju na Tržaškem ... Bil je tudi govornik na šempaškem taboru in se zavzemal za samostojnost in enakost slovenskega jezika v javnem prostoru ter rabo slovenskega jezika na Univerzi v Ljubljani. Na Tržaškem si je prizadeval za slovensko šolstvo po vaseh, pomagal je ustanavljati gospodarske organizacije in petnajst let vodil društvo Edinost.

 

LETA 1883 ROJEN VACLAV TALICH

28 05-1883-Vaclav-TalichČEŠKI DIRIGENT IN PEDAGOG († 1961)

Študiral je na konservatoriju v Pragi, nato pa je kot violinist in dirigent deloval v Odesi, Tbilisiju in Pragi. Leta 1908 je prišel v Ljubljano in postal dirigent na novo ustanovljene Slovenske filharmonije. Odločal se je zlasti za dela slovenskih in slovanskih avtorjev. Dirigiral je tudi operetne predstave v Deželnem gledališču, ustanovil godalni kvartet, bil prvi kapelnik v Operi ter nasploh razširil glasbeno dejavnost v mestu in dvignil njeno raven. Po štirih letih je odšel iz Ljubljane in pozneje vodil Češko filharmonijo v Pragi ter Slovaško v Bratislavi. Vaclav Talich se je rodil na današnji dan leta 1883 v Kromerižu na Češkem.

 

LETA 1895 ROJEN ANTON RAVNIK

28 05 1895 Anton RavnikKLAVIRSKI PEDAGOG, PIANIST IN ZBOROVODJA († 1989)

Mož, ki se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot klavirski pedagog, pianist in zborovodja, je po ljudski šoli v rojstni Bohinjski Bistrici nabiral glasben znanje v Ljubljani in zatem v Pragi, kjer ga je zajela prva svetovna vojna. Po šestletnem ujetništvu v Rusiji je glasbeni študij končal v Ljubljani kot učenec svojega starejšega brata Janka (r. 1891). Bil je učitelj klavirja na srednji glasbeni šoli, po vojni pa redni profesor na Akademiji za glasbo, kjer je vzgojil vrsto odličnih slovenskih pianistov.

 

LETA 1896 ROJEN JANEZ VEIDER

28 05 1896 Janez VeiderDUHOVNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 1964)

Po mašniškem posvečenju leta 1921 je opravljal dušnopastirsko delo po raznih župnijah. Leta 1941 je bil imenovan za spirituala uršulink v Ljubljani, obenem pa je študiral umetnostno zgodovino. Študij je končal z doktorsko disertacijo Stara ljubljanska stolnica. V letih 1945–1949 je predaval umetnostno zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Bodoče duhovnike je spodbujal, naj skrbno varujejo in ohranjajo umetnostne spomenike po naših cerkvah.

 

LETA 1901 ROJEN ANTON VODNIK

28 05 1901-Anton-VodnikPESNIK, ESEJIST, UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN UREDNIK († 1965)

Rodil se je na današnji dan v Podutiku nad Ljubljano, klasično gimnazijo končal v Šentvidu v Ljubljani, študiral umetnostno zgodovino, doktoriral o kiparju Francescu Robbi. Kot študent je urejal mladinsko revijo Križ na gori (1924-27), nekaj let je bil član uredniškega odbora Doma in sveta, kjer je sodeloval kot pesnik, kritik in esejist. Svoje pesmi je objavljal tudi v Ljubljanskem Zvonu, Mladiki, Mentorju ... Je eden najvidnejših predstavnikov pesniškega rodu med obema vojnama. Pri nobenem pesniku ne najdemo toliko pesmi o smrti, ki mu je že od nekdaj izbrana nevesta, ki ga vabi na svoje trate, zvesta, premila ... Poezija je bilo področje, na katerem se je bojeval, ustvarjal, njegovi so tudi čudoviti opisi večernih zarij, domačega vzdušja, ljubezni, narave, o letnih časih, o bridkih usodah med vojno ... Njegove pesmi so izšle v številnih zbirkah, nazadnje tudi obsežen izbor njegove poezije (Sončni mlini). So zelo bogate, izredno ponotranjene in zato morda večkrat težke, terjajo zbranost in poglobitve v notranji svet. V njih najdemo veliko simbolov iz Svetega pisma, ljudskega in krščanskega verovanja ... njegove pesmi segajo v vrh naše poezije, to dokazuje tudi to, da so ga veliko prevajali ... Veliko delo pa kje naredil tudi kot esejist, kritik in urednik. Uredil je antollogijo Slovenske sodobne lirike, pri Mohorjevi družbi je bil tudi lektor in »tehnični urednik«...

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

* O večer, z očmi kot vijolice, / ne zapusti nas v naši tesnobi! / Naj hodimo v tvoji svetlobi, / naj toplo zaspimo ob tvoji luči - / oh, naj nas ne muči / strah pred tujino, / pred novo temno bolečino.

* Današnji rod je bil poklican v življenje, da se bori zoper temo za luč sveta. Ali bo dovolj močan? To ni pravo vprašanje. Vprašanje je le: ali bo dovolj zvest.

* Mogoče / večer je od Boga poslan, / da preizkuša skrivnosti naše duše: / če ohranili v sebi smo pojoče / melodije davnih, davnih sanj.

* V očeh, otroško okroglih, / se mu neskončnost utrinja - / morda se spominja / neke davne / prečudne ljubezni / med nami ...

 

LETA 1921 ROJENA s. ANGELA KOTNIK

28 05 1921 s.Angela KotnikUSTANOVITELJICA DRUŽINe KRISTUSA ODREŠENIKA († 2007)

Že od otroških let je globoko čutila s Cerkvijo kot z mističnim Kristusom, zlasti v letih po vojni, ko je bila Cerkev pri nas preganjana. Po navdihnjenju je spoznala, da je rešitev v doslednem življenju po evangeliju in služenju ubogim. Iz tega spoznanja se je rodila skupnost posvečenega življenja Družina Kristusa Odrešenika (DKO), ki je bila leta 2000 povzdignjena v svetni inštitut in dobila pravila. Sestre DKO z zaobljubami evangeljskih svetov darujejo Kristusu Odrešeniku sebe, svoje življenje in delo.

 

LETA 1981 UMRL STEFAN WYSZYNSKI

28 05 1981-Stefan-WyszynskiPOLJSKI ŠKOF, PRIMAS IN KARDINAL, "OČE" PAPEŽA POLJAKA (* 1901)

Takoj po vojni je bil imenovan za škofa v Lublinu, kasneje je postal varšavski nadškof in primas Poljske (1948). Kardinal pa je postal 12. januarja 1953, vendar ga je komunistični režim za nekaj časa celo interniral v samostan, kljub temu pa se vseskozi zavzemal za spravo med državo in Cerkvijo. "Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto prepro­sto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brez­mejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. ok­tobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, "prerokoval", da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja.

več o njem preberite v pričevanju 10_2001

nekaj njegovih misli:

+ Pravim ti: služil boš samo svojemu Bogu, kajti človek je preveč plemenit, da bi služil komur koli, razen Bogu.

+ Vse ima svoj smisel v križu. Zato ni brez križa nobena cerkev; nobene daritve, nobenega posvečenja in nobene službe ni brez križa. Ni mogoče vzdržati in zmagovati brez križa. Vsak, kdor zmaga, zmaga v križu.

+ Če so tla prekrita s travo, jih celo najmočnejši vihar zlepa ne more odnesti, četudi bi bila peščena. Če pa tla postanejo puščava, so silno lahko ranljiva.

+ Kristjani nimamo sovražnikov. Imamo samo brate, ki zaenkrat še nočejo vedeti za vezi, ki nas združujejo.

+ Od evharistije se naučimo, da se nikoli ne zgodi nič takega, da ljubezen ne bi mogla še kaj povedati. Toda na ljubezen moramo gledati kot na nekaj, kar ne izhaja iz nas, temveč iz Boga, ki je Ljubezen in nenehno seje semena svoje ljubezni ter jih obilno trosi v srca ljudi.

+ Utrudljivo delo skušati prepričati druge, da Boga ni, najpogosteje dejansko ni nič drugega, kot nenehen spomin na Boga. Bog ostaja uganka in nerešljiv problem, ki se na koncu razreši ali v pre­kipevajočo ljubezen ali v strastno sovraštvo.

+ Pozabil sem vse hudo, ki so mi ga storili. Mi kristjani si ne smemo dovoliti najmanjšega čustva zagrenjenosti do kogar koli.

+ Drznost ni najvišja krepost. Največji kreposti sta ljubezen in modrost. Danes potrebujemo predvsem modrosti.

 

LETA 2004 UMRL SERGEJ VRIŠER

28 05 2004 Sergej VriserUMETNOSTNI ZGODOVINAR, MUZEOLOG, KONZERVATOR (* 1920)

Bil je profesor za muzeologijo in konservatorstvo (Filozofska fakulteta v Ljubljani), profesor za zgodovino likovne umetnosti in kulture v Mariboru in dolgoletni ravnatelj Pokrajinskega muzeja Maribor. Ukvarjal se je z zgodovino oblačenja (zlasti uniformami), slovenskim baročnim kiparstvom v kamnu in lesu,...

 

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Stati moraš med nebom in zemljo kot pokončno bitje, katerega noge ne izgubijo stika navzdol in katerega čelo se dviga v odnos navzgor.

(Elisabeth S. Lukas)
Sobota, 25. Junij 2022
Na vrh