Žorževo iskanje vzgojnih poti za otroke v Čepovanu

Življenje vsakega človeka o spočetja do smrti je pot. Tudi zakonsko in družinsko sožitje je pot. Zdenka in Bogdan Žorž sta v več kot štirih desetletjih na tej skupni poti prišla do temeljnega spoznanja, da je življenje enostavno, le prepustiti se mu je treba. K temu je veliko prispevala izkušnja, ko sta po osamosvojitvi Slovenije ustvarila v Čepovanu vzgojno gnezdo za otroke, ki so se znašli pri odraščanju v tako hudih težavah, da jim njihove družine in šole niso bile kos. Zdenka hrani globoka in lepa doživetja na to desetletje njene zakonske poti in skupnega dela v njunem vzgojnem domu v Čepovanu.

Ko je šlo podjetje, v katerem je Zdenka delala kot šivilja, v stečaj, je ostala doma in imela šiviljsko obrt. »Bogdana je vedno navdajala želja, da bi ustvaril dom za otroke, ki potrebujejo vzgojno pomoč. Svoj poklic psihologa v Centru za socialno delo v Novi Gorici je rad opravljal in tam je delal tudi s temi otroki. Smilili so se mu. Poboljševalnice otroka zaznamujejo za vse življenje, pa še vprašanje je, kakšne travme odnose iz njih. Želel je narediti nekaj vmesnega med družino in vzgojnim zavodom. Takrat je bil direktor Centra za socialno delo in v tistem domu v Čepovanu je imel tabore. Tam si je zamislil tak dom. Rekel mi je: "Če bi ti šla z mano, da bi bila oba, bi bila ta vzgoja družinska." Rekla sem mu: "Verjetno boš ti naredil s tem več dobrega, kot jaz s svojim poklicem." Tako sem se odločila in ni mi žal.«

Oktobra 1993 sta začela živeti in delati v Čepovanu z otroki, ki so potrebovali vzgojno pomoč. Pred tem so njun sin in žena, prijatelji in sorodniki z njima naredili veliko prostovoljskih ur, da so hišo in vse drugo pripravili za bivanje velike vzgojne družine.

Zdenka je potem živela ves čas v domu v Čepovanu, Bogdan pa je bil v začetku še v službi v Novi Gorici in je prihajal ob treh popoldne, ko so tudi otroci prihajali iz šole. V domu sta jih imela po šest do devet, če je bila nuja, so vzeli še kakega več. Tisti, iz okoliških krajev so hodili v svojo šolo; po pouku jih je v dom pripeljal kombi, zjutraj pa prišel ponje. Drugi, ki so bili iz vse Slovenije, pa so hodili v šolo v Čepovanu. Vsi so odhajali za konec tedna domov. Tako sta tudi zakonca Žorž bila doma v Dornberku od petka zvečer do nedelje zvečer vsa tista leta – to je do leta 2006. »Do petka smo jih ravno spravili malo v normalni red, v ponedeljek pa smo morali spet na novo. Pa se je kar dalo. Ko nas zdaj pride kateri obiskat ali se srečamo, se vidi, da smo kar nekaj naredili. Tudi vojaki, ki so bili pri nas namesto služenja vojaškega roka in so pomagali pri učnih urah, še prihajajo k nam na obisk. Čepovan je tudi meni veliko dal.«

Otroke so k njima pošiljali iz šol in iz centrov za socialno delo. V začetku so to bili otroci iz 7. in 8. razreda, pozneje pa tudi čedalje mlajši, že od 3. razreda naprej. Socialne težave otrok so navadno odraz nezrelosti staršev. Delo s takimi otroki je zahtevno in težko. Zdenka ima lepe spomine nanje. »So me lepo sprejemali, tudi ko Bogdana ni bilo. Nobene žal besede mi niso rekli. So se mi tudi opravičili: "Imam slab dan, ne zamerite, če bom kaj grdega rekel!" In doda: »Red je moral biti. Jesti so morali, kar sem skuhala, drugega niso dobili. Bili so zelo izbirčni, pa so se navadili tudi tega. Kar se za ljudi skuha, je za jesti. Še danes se spominjam vseh teh otrok in sem vsakemu hvaležna, ker so tudi oni mene veliko naučili.«

Izbirčnost v hrani in pomanjkanje delovnih navad sta dve hudi vzgojni zadolžitvi, ki ju mnogi starši nehote naprtijo svojim otrokom za slabo popotnico v njihovo življenje; od izbirčnosti je le še kak korak do motenj hranjenja. Ko je Zdenka obujala spomine na njuno vzgojno delo z otroki v Čepovanu, sem podoživljal tudi svoje izkušnje iz številnih tednov taborjenja v hribih s srednješolci: njihovo izbirčnost v hrani, pomanjkanje osnovnih gospodinjskih in delovnih navad. Tisti teden smo vedno vse delali sami. Polovica ni znala prijeti v kuhinji za nobeno delo, ne kuhati ne pomivati; videlo se je, da tega niso doma nikoli delali. Na taborjenju so se tega učili od drugih, ki so znali od doma. V tistih časih sem veliko predaval staršem in rad dejal: »Starši, ki otroka – tako dekleta kot fanta – do pubertete ne naučijo pospravljanja, kuhanja, likanja in vseh drugih gospodinjskih del, ga obsodijo na težavno učenje sožitja in življenja v lastni družini.«

Zdenka je imela podobne izkušnje: »Dobila sem punce, ki niso znale pomesti hiše. Bil je fant v 5. razredu, ki je čakal, da ga bom oblekla. Nekatere pa je bilo treba učiti tudi higiene, da se umije, skopa. Pri nas v domu so vsi pospravljali. Tisti, ki so bili v šoli v Čepovanu, so imeli pri nas kosilo, vsi pa večerjo in zajtrk. Pri vsem so morali pomagati, pospraviti, pomesti ... Slabše izkušnje smo imeli z dekleti kot s fanti. Ko sem čistila okna, mi je neki fantič rekel: "Vam bom jaz šipe obrisal." Ko so bili pri nas, so se vsega tega navadili fantje in dekleta. Katera od deklet mi je rekla: "Boste povedali moji mami, da sem pomivala posodo!?"«

Kdor ni navajen delati vsakdanjih opravil, je blizu skušnjavi, da uničuje. Zdenka se spominja: »Ko smo začeli, so otroci vse uničevali. Nasadila sem rože okoli hiše in po balkonih. Ko so jih uničili, sem vztrajala: posadila sem nazaj, jim pokazala in razložila. Otrokom je treba povedati in pokazati. Pozneje sem opazila, kako je skupina novega učila: "Veš, tega pa ne smeš, to je treba paziti, da se ne uniči!" Bogdanov cilj je bil začeti s tem, da ne bodo ničesar uničevali. Da se ne uničuje narava. Potem pa, da opazijo lepoto narave.« Otroci niso hudobni. Otroke je treba učiti, vzgajati, da dobijo dobre navade. Potem pa to prenašajo drug na drugega. Med velikimi vzgojitelji je Janez Bosko pred sto petdesetimi leti posebej gojil vzgojno veščino, da gojenci z zgledom vzgajajo svoje tovariše; pri nas je to zelo poudarjal salezijanski pedagog Valter Dermota. Tudi genialni ruski vzgojitelj Makarenko je pred osemdesetimi leti dosegal izjemne uspehe pri prevzgoji najtežjih mladostnikov s pomočjo dobrega vzgojnega ozračja vrstnikov.

To sta doživljala tudi zakonca Žorž v Čepovanu. Zdenka doda: »Pozneje sva videla, kako so šli pomagat tudi kaki starejši gospe v vasi: kaj nesti, nacepiti drva ...« Navadila sta jih delati, naučila spoštovati vsako hrano, da so se znebili izbirčnosti, dobili so čut za ljudi. »Ko je šla neka gospa iz trgovine, se je ustavila sredi poti in govorila. Rekli so: "Glej jo, zmešana je!" Pa so opazili, da so okrog nje veverice, da jih hrani in z njimi govori. Takoj so mi rekli: "Poglej, nič se je ne bojijo in ona z njimi govori. Kako je to lepo!" Včasih smo imeli po par dni v domu tudi otroke s posebnimi potrebami iz Solkana. Ker je bilo premalo prostora, so oni jedli najprej, potem pa naši. Drugi dan so prišli k meni in rekli: "Veš kaj, Zdenka, zdaj nas je pa prav sram!" "Zakaj vas je sram?" "Ker so oni bolj kulturni kot mi."« Najprej so se jim zviška smejali, ker so prizadeti, potem pa videli, kako se mirno in lepo vedejo pri večerji. Zdravo vzgojno ozračje pa je v njih prebudilo nekaj človeškega, da so jih začeli občudovali. Z vztrajno vzgojo sta jim zakonca Žorž oblikovala čut za spoštovanje hrane, za dolžnosti in delo, za naravo, rože in ljudi. Kako veliko napako so v prvem desetletju samostojne Slovenije storili izobraževalni politiki s stališčem, da šole niso za vzgojo, ampak samo za izobraževanje. Otroka je treba vedno in povsod vzgajati: s srcem, z zgledom in z besedo, saj so glavnino gorja v družbi povzročili ljudje, ki so imeli veliko znanja in slabo srčno kulturo.

RAZVAJANJE NAREDI IZ OTROKA INVALIDA

»Videli smo, kako velika napaka je permisivna vzgoja,« pove Zdenka. Iz čepovanske izkušnje se je namreč rodila tudi znana Žorževa knjiga Razvajenost, rak sodobne vzgoje. »Videvali smo, kako to hromi otroka. Z razvajanjem jih delamo invalide. To je Bogdana tako žrlo, da je moral nekaj napisat o tem. In kako mora otrok delati, pospravljati ... Ko niso pospravile svojega, se je pohecal: "Ti bom vrgel skozi okno, pa boš šla pobirat!" Pa mu je rekla: "Vrzi, saj mi je tudi mama vrgla, potem sem pa še jaz njeno zmetala." Ko smo to reševali, je večkrat rekel: "To moram tudi dati v knjigo!" Potem je bil v Mehiki na kongresu psihoterapevtov. To je poudaril in spodbujali so ga, naj napiše knjigo o razvajenosti. Tudi jaz sem doživela, ko so starši prihajali po otroke in se ustavili pri meni v kuhinji, kako jim je žal zaradi tega. Živo se spominjam, kako je rekel neki oče: "Glejte, vse smo jim dali, kar so hoteli, in kam nas je to pripeljalo. Samo tistega, kar bi morali, jim nismo dali. Mi bi morali biti tukaj, ne naši otroci!" Še več drugih mater in očetov je reklo, da bi oni morali biti tukaj. Ko so starši prihajali v petek po otroke, se je Bogdan pogovarjal z njimi. Vse, kar je napisano v knjigi, smo res doživeli. Vedno mi je dal prebrati, kar je napisal: "Ti veš najbolje in mi boš povedala!"« Poleg knjige o razvajenosti je Zdenki posebno všeč Bogdanova knjiga o starih starših in tista, ali svetovati ali poslušati. »Poslušati ne znamo drug drugega. To sem ugotavljala tudi zase.«

Zakonca Žorž sta vodila vzgojni dom v Čepovanu od leta 1993 do 2006. V tej svoji vzgojni družini sta v tem času imela nad petsto otrok. Nekateri so bili nekaj mesecev, drugi do enega leta in več.

RAMOVŠ, Jože. Žorževo iskanje vzgojnih poti ... (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 7, str. 40-41.