Page 5 - Dolgčas pri maši

»Zdaj pa bomo zapeli še 'Gospod, usmili se!'«

Gospod, usmili se. GOSPOD, USMILI SE.
Kristus, usmili se. KRISTUS, USMILI SE.
Gospod, usmili se. GOSPOD, USMILI SE.

»To je zelo stara molitev. Peli so jo že prvi kristjani. Ampak kaj pravzaprav to
pomeni?«

Zala se je spomnila, da je nekje slišala o nekakšnem letu usmiljenja in o
papežu Frančišku. Doma so imeli knjigo o tem, zelo debelo. Kar se usmiljenja
tiče pa: kadar jo je Špelca zelo lepo prosila, naj ji da kakšno nalepko, se je je
usmilila in ji je dala nalepko.

»Kakor je dejal papež Frančišek, usmiljenje pomeni imeti odprto srce za
drugega. Tako srce ima Bog za nas; vedno je odprto, vedno nas gleda z nak-
lonjenostjo, z željo biti razumevajoče z nami v vseh trenutkih življenja,« je
pojasnjeval župnik Miran.

»Že, že,« si je mislila Špelca, »ampak zakaj to ponavljati trikrat?«
Župnik Miran pa, kakor bi bral njene misli: »Se spomnite, kaj smo rekli na
začetku? Da so vse to zelo stare molitve? No, v starih časih so vse radi večkrat
ponovili, da je bilo bolj slovesno. Številka tri se je ljudem še posebej zdela ne-
kaj posebnega. V Cerkvi radi ohranjamo ta slovesen način izražanja. Malo iz
spoštovanja do dediščine kristjanov pred nami, predvsem pa zato, da je maša
res nekaj posebnega. V tej molitvi smo Boga poimenovali z besedo 'Gospod',
ki jo že poznate. S to besedo so že Judje imenovali Boga, ker so Boga tako zelo
spoštovali, da še njegovega imena niso izgovarjali. V vsakdanjem življenju re-
čemo vsakemu odraslemu moškemu 'gospod'. Včasih slišite reči odrasle: 'Ta
pa je gospod.' Pri zgodovini pa se boste učili o drugih gospodih, o bogatih
in pomembnih ljudeh. No, ta Gospod, ki ga častimo kristjani, je zares pravi
gospod, največji gospod – on je Bog. In rekli smo mu tudi Kristus. Ampak to
že veste, kaj pomeni, kajne?«

13