Page 4 - Drobec usode, kanček nebes

DROBEC USODE vl:Layout 1 21.4.2016 13:29 Page 6

Črpalka je izginjala za vozilom in pospremil sem jo s pogle-
dom.
»Hm, to je to!« sem pomislil.
Voznik je krepko upočasnil in bilo je časa na pretek, da sem
lahko podrobneje opazoval okolico levo in desno od avtobusa.
Ostrmel sem nad zanimivostjo in všečnostjo malega kraja ter
nehote polglasno razmišljal:
»Oh, kako je tu lepo! Tukaj bi pa človek kar ostal!«
Moje besede so zdramile sopotnika, ki se je obrnil k meni
in me začudeno pogledal:
»Ja madonca, fant, najdi si punco, pa se oženi!«
Njegove ustnice so se razlezle v nasmeh in pokazali so se
beli zobje. Njegov pogled je bil hudomušen in nagajiv.
Pospravil je časopis v oguljeno usnjeno torbo in se ponovno
obrnil proti meni:
»Pripravi se! Izstopila bova!«
Lojzetove besede so še vedno zvenele v moji glavi.
Prikimal sem ponovno kot robot:
»Seveda!« sem odvrnil ter veliko pozneje spoznal, kako pre-
roške so bile njegove besede.
Videno me je prevzelo do obisti, ali kot poje naš pevec: »za-
cumpralo« me je. Ponovno sem prilepil svoj pogled na pokra-
jino in opazoval starikave hiše, ki so se oklepale ozke tlakovane
ceste. Bilo je prav tesno in voznik je skoraj tipal po cestišču.
Približevali smo se postaji.
Avtobus se je začel počasi ustavljati.
Zavore so se oglasile s predirljivim cvilečim zvokom in pot-
niki na postaji so se pričeli nagonsko umikati. Naredili so pro-
stor, da smo lahko izstopili. Pozdravil nas je kamnit, tlakovan
in neraven pločnik. Krepko sem se moral potruditi, da se nisem
spotaknil, saj so bile noge otrdele in zaspane od enournega se-
denja.

L 6 J