Page 5 - Drobec usode, kanček nebes

DROBEC USODE vl:Layout 1 21.4.2016 13:29 Page 21

Nežno sem jo prijel za roko:
»Nikar ne skrbi, mami! Potrudil se bom in zagotovo našel
nekoga, ki nama bo pomagal. Verjemi mi, prosim, in nikar ne
bodi žalostna. Oprimi se za vsako bilko, ki ti priplava nasproti!«
Njene ustnice so se zganile v prisiljen nasmeh.
Dobil sem občutek, da tokrat ni verjela mojim besedam.
Tisoče misli je v tem trenutku rojilo po moji glavi.
Le kako pomagati ženi?!
Na kakšen način obdržati ljubljeno bitje pri življenju?
Tudi meni so klecale noge in silile solze v oči.
Toda moral sem premagati ta grenki občutek in biti v oporo
svoji boljši polovici.
Hvala Bogu, da sem se hitro umiril.
Globoko v sebi sem čutil, da moram vsaj jaz v teh kritičnih
trenutkih za vsako ceno obdržati trezno glavo.
Taval sem po mestu in ustavljal ljudi, znance, naključne mi-
moidoče.
Spraševal sem jih, ali ima kdo znanca ali morda prijatelja v
bolnišnici Ljubljana.
Tako sem čisto slučajno naletel na ženinega starejšega brata
Ivana. Ker je verjetno že izraz na mojem licu govoril sam zase,
me je brez oklevanja ogovoril:
»Zdravo, Bojan! Ja kaj se je pa zgodilo?«
Potrto sem prikimal, stopil za korak bližje, pogledal levo in
desno ter tiho odvrnil:
»Sonja ima raka, potrebna je nujna operacija! Iščem pove-
zave, da bi ženo spravil v Klinični center v Ljubljano!«
»O, ti sranje!« je kar ušlo svaku.
Malce je pomislil in zatem nadaljeval:
»Veš, jaz poznam zdravnika, ki je zdravil mojo ženo. Lahko
poskusiva. Pojdi z menoj, pa ga bova kar takoj poklicala!«
Kanček upanja je kot sončni žarek posijal v temo.

L 21 J