Page 8 - In za pot veste

vrhovi zazrl tja k nebu. V gnezdu veličastja je bila
neokrnjena spokojnost. Zajel me je globok mir in
me pestoval, dokler se nisem prepustil v sen.
Odprl sem oči in uzrl v bleščeče zvezde. Nad
mano Veliki voz v spremstvu drugih ozvezdij. Vse
okrog mene spokojna nočna tihota. Zdrznil sem
se. Očitno me je dremež speljal v globok spanec.
Koliko je ura? V nahrbtniku sem poiskal telefon in
na ekranu razbral: 23.12.
Prežet z nelagodjem sem se ozrl okrog sebe.
Gluha noč… Temina… Gore v srebrnini mesečine
so budilo bajeslovna čutenja.
“Kaj naj storim? Naj na tem mestu pričakam
jutro?”
Odprt prostor mi je budil neprijetno počutje. Po
zavetje sem odšel k bližnji skali. Sedel sem in se
naslonil na njeno moč. Zaznal sem toplino, ki jo je
hranila v sebi od sončnega dne. Kakšno nasprotje
z vetričem, ki je hladil pokrajino. “Zakaj nisem vzel
s sabo toplih oblačil?” sem pomislil in bi razmišljal
še o čem, če bi v tihoti ne zaslišal šumenja. Otrpnil
sem v pozornost. “Kaj je to? … Ne, to ni šum vetra.”
Kot da nekaj lomasti ne tako daleč od mene. Še
tesneje sem se prižel k skali in se v grozi dvigo-
val, da bi uvidel, kdo se mi bliža. “Medved,” sem
pomislil. Spreletel me je srh. Potem sem zagledal
temno gmoto. “Ne, ni medved,” sem razbral, a se
groza ni zmanjšala. “Volk je,” sem ugotovil. Tesno
prižet k skali sem opazoval … Še nekaj korakov …
Bil je pri meni. Volk? “Zakaj ne renči? Zakaj miga
z repom? Ne, ne to ne more biti volk… Pes je!” sem
uvidel in si globoko oddahnil. Zdaj vem, kako je
biti najsrečnejši človek na svetu.

8

11. 02. 2020 10:07:28
In za pot veste.indd 8
In za pot veste.indd 8 11. 02. 2020 10:07:28