Page 11 - Pričevalci vstalega Kristusa

človeka. Čemu pa naj bomo na svetu, če ne zato, da bi izžarevali božjo
lepoto, in to v svet, v katerem živimo, in je morda zelo umazan …
Vincencij zelo praktično svari pred razdiralno kritiko, ki samo podira.
Svetnik je vedel, kako nizko je živela tedanja duhovščina. Na nobenega
pa ni kazal s prstom. Pač pa je s svojim zgledom pritegnil najboljše za
seboj. Postal je miroljubni reformator. V zgodovini krščanske obnove
niso uspeli tisti, ki so bičali Cerkev, od Luthra, Kalvina, Zwinglija ali
do Hansa Kuenga ali Drevermana v današnjem času. Uspeli so tisti, ki
so spoštovali tudi izgubljene in jim miroljubno s svojim poštenim kr-
ščanskim življenjem kazali pravo pot. Pomislimo samo na sv. Frančiška.
O nikomer ni rekel žal besede. Pač pa je reformo začel pri sebi.
To obnašanje pristnih svetnikov prenesimo v naš čas. Začeti moramo
pri sebi, potem šele pri sobratu ali sestri. Tudi boj za resnico je včasih tak,
da pušča za seboj pogorišče. So zavestno trdosrčni ljudje (med njimi je
tudi nekaj »duhovniških posod«), ki ubijajo, ne zdravijo. Sodja lepo pou-
darja: »Vedi, da živiš sredi pokvarjenosti, a o njej niti ne govoriš preveč.
Morda tudi v cerkvenih krogih preveč poudarjamo važnost, da kažemo
na rane. Bolje bi bilo, da bi bili sončni žarki, ki bi svetili in ogrevali. Kot je
starček Simeon prepoznal Luč sveta v Marijinem otroku, tako naj v meni
ljudje odkrijejo Kristusovo luč. To je moja svečnica« (n.d. str. 64–65).
12. »Kako lepe uspehe imajo tisti, ki so nenavezani. Le za Boga jim je in
Bog jih vodi.« Odločilno za vsakega redovnika ali duhovnika je, da nosi
Boga v svoji duši. Lepo je zapisal Otto Ludwig: »Kdor ne nosi nebes v
samem sebi, jih zaman išče po celem svetu. Nositi kos nebes. Kakšen
privilegij! Toda, kakšna odgovornost!« Sodja ob tem pripominja: »Vsaka
stran mojega dnevnika bi morala biti zapisana tako, da bi bil z velikimi
črkami na vrhu zapisan Bog in z malimi na dnu jaz. In tudi ta jaz mora
počasi izginiti, da bi mogel za svetim Pavlom ponoviti: »Ne živim več jaz,
v meni živi Kristus!«
13. »Koliko dobrega boste lahko storili, če boste imeli dve kreposti: ljube-
zen in spoštovanje.« Ni ljubezni, če ni spoštovanja. Tudi spoštovanje je
lahko mrzlo, uradno, če ni topline ljubezni …
Vincencij je v šali povedal veliko resnico: »Če v kakšni redovni hiši ni
sestre pokore, je treba z zlato kočijo ponjo. Nazadnje smo drug drugemu
pokora, ker smo pač različnih značajev, prišli smo iz različnih okolij, zato
velikokrat potrebujemo mesece, da se uskladimo … Vsakdo iz izkustva

135

2. 08. 2021 15:13:28
Pricevalci vstalega Kristusa.indd 135
Pricevalci vstalega Kristusa.indd 135 2. 08. 2021 15:13:28