Page 12 - Pripoved starega modrega sivega bobra

Pripoved starega, modrega, sivega bobra

Opombe

(1) Anton Trstenjak, cit., glej str. 71, op. 109.

(2) p. Pij (krstno ime Johann) Parsch (Olomouc, 1884 – Klosterneuburg, 1954), avstrijski redov-
nik in duhovnik, član Kongregacije sv. Avguština, ustanovitelj liturgičnega gibanja. Profesor
pastoralne teologije v Klosterneuburgu, mestecu severovzhodno od Dunaja, kjer je tudi
samostan Kongregacije; med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan. 1919 je začel pri­
pravljati biblična srečanja. 1922 je v cerkvi sv. Gertrude v Klosterneubergu prvič imel mašo
skupnosti v nemškem jeziku. V letih 1941–1946 je bil dušni pastir na Dunaju-Floridsdorf,
od 1947 pa docent za Novo zavezo v Klosterneuburgu. Zaslužen je za poglobitev biblično-
-liturgične prenove na nemško govorečem področju. Njegove knjige so prevedene v različne
velike jezike. 1950 je ustanovil Klosterneuburg Bible Apostolate za tiskanje Svetih pisem, s
katerimi je ob pomoči avstrijske katoliške Cerkve oskrboval vernike za železno zaveso v času
komunističnega preganjanja.

(3) Viktor Frankl (Dunaj, 1905 – Dunaj, 1997), avstrijski nevrolog in psihiater, začetnik logo-
terapije. Od 1942 do 1945 je bil zaprt v štirih nemških koncentracijskih taboriščih, med
drugim v Auschwitzu in Dachauu. Njegovo nagnjenje za študij človeške psihe se je kazalo že
na začetku srednje šole. Po maturi se je vpisal na Univerzo na Dunaju, kjer je vzpostavil stik
s Freudovimi učenci, s samim Freudom pa si je dopisoval. Frankla so zanimale tudi praktič-
ne posledice njegovih študij, zaradi česar je ustanovil šest centrov za svetovanje mladim.
Kot mlad študent medicine je že poučeval v višjih razredih ljudske šole, imel konference za
socialistično delavsko mladino in delal na univerzitetni psihiatrični kliniki. Po diplomi je
nadaljeval študij nevrologije. 1942 je bil skupaj s svojo družino deportiran v taborišče; prav
med to izjemno težko življenjsko preizkušnjo pa se je porodilo njegovo najzrelejše spozna-
nje: človek mora svojemu bivanju “poiskati smisel”. Po vojni se je Frankl vrnil na Dunaj, kjer
je postal primarij nevrološke poliklinike; začel je objavljati svoje znanstvene študije, med
katerimi je na prvem mestu Psiholog, ki je preživel koncentracijsko taborišče. V tem delu pri-
poveduje o svojem ujetništvu in o opazovanju tega, kolikšno moč ima volja pri ljudeh, ki
so svojemu bivanju dali neki smisel. Prva izdaja te knjige ni vzbudila pozornosti, povsem
drugače je bilo z drugo. Z izvirnim naslovom Trotzdem ja zum leben sagen. Ein psycholog er-
labt das Koncentrationslager je postala delo izjemnega pomena, ki je doživelo nešteto izdaj.
V obdobju 1945–1949 so izhajale publikacije, v katerih so postavljeni temelji eksistencialne
analize in logoterapije. Pomembno priznanje Franklovemu terapevtskemu pristopu je1970
prišlo iz mesta San Diego (ZDA), kjer je bil ustanovljen prvi “Inštitut za logoterapijo”. Svoje
delo je Frankl nadaljeval do 1996, ko je imel zadnjo svojo konferenco na Dunaju. Povzetek
njegove psihoterapevtske doktrine bi lahko bil: človekovo osrednje gibalo ni niti načelo ugod-
ja (Freud), niti volja do moči (Nietzsche), ampak volja do smisla, želja najti smisel, cilj lastnemu
življenju. Težava našega časa je pogosto prav bivanjska stiska, ki se lahko stopnjuje tudi do
obupa, depresije in še česa hujšega. Iz teh postavk se poraja in razvija metoda logoterapije.

184