Page 8 - Pripoved starega modrega sivega bobra

Pripoved starega, modrega, sivega bobra

(93) Višarje (Monte Lussari, 1776 m) v občini Trbiž; znamenita božja pot jugozahodno od Ovčje
vasi. O tem svetišču legenda pravi, da je pastir iz Žabnic (Camporosso) leta 1360 našel nekaj
ovac v bližini grma pritlikavega bora. Ko se je približal, je zagledal kip Marije z Detetom.
Poskusili so ga odnesti drugam, toda vedno znova so ga našli na istem mestu. Zato je oglejski
patriarh na tistem mestu, torej na Svetih Višarjah, dal zgraditi kapelo. Svetišče je cilj romanj
iz Furlanije, Avstrije in Slovenje. Zaradi tega je znano in priznano kot Marijin tempelj treh
narodov.

(94) Rajbeljsko jezero (Lago di Raibl ali Lago del Predil) v občini Trbiž.

(95) Ivan Hlad, cit., glej str. 56, op. 22.

(96) Radko Rudež (Cerovlje pri Pazinu 1922, živi v Zambiji); jezuit, misijonar. Stopil je v goriško
Malo semenišče, dovršil osemletno gimnazijo in štiri leta bogoslovja ter bil posvečen 1946 v
Gorici. Ko je bil kaplan v Cerknem, mu je oblast vzela dovoljenje za javno službo božjo in bil
je tri mesece v ječi. Zaprosil je za vstop v Družbo Jezusovo v Zagrebu (1949) in tu opravil no-
viciat in študij filozofije. V letih 1954–1956 je bil župnijski upravitelj na Vurberku pri Ptuju.
Ker je bil italijanski državljan, so ga državne oblasti izgnale (1956). Nato je odšel v London
študirat angleščino. 1958 je dospel v Zambijo kot misijonar in se hitro naučil domačega jezi-
ka nyanya in poleg tega še več drugih domačih jezikov. Sestavil slovnico Italiano-nyanya.

(97) Gašper Rudolf (Lome, župnija Črni Vrh nad Idrijo, 1930), duhovnik, pastoralni delavec.
Obiskoval je gimnazijo v Malem semenišču Castellerio pri Vidmu (Udine), na šentviški gim-
naziji v Ljubljani in v Gorici. V Ljubljani je tudi obiskoval Teološko fakulteto. Med študijem
je bil ob policijski represiji nad bogoslovci tri mesece v preiskovalnem zaporu (1951–1952).
V duhovnika je bil posvečen 1954; služboval je kot kaplan v Tolminu (1954–1956), župnik
na Vojskem nad Idrijo (1956–1964), nato je bil župnik v Mirnu pri Gorici (1964–1976). Leta
1976 je postal prvi župnik novoustanovljene župnije Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, kjer
je izpeljal gradnjo cerkve, pri čemer se je zelo angažiral. Veliko skrb je namenjal začetkom
nove župnije, prav tako pa tudi pastoralnim vprašanjem na ravni pastoralnega in katehetske-
ga načrtovanja.

(98) Velika manifestacija na Lijaku je bila 21. septembra 1947.

(99) Družina Prelcovih so bili – za sorodnike – stric Ivan ali Janez ali tudi stric Prelcov (Vipava,
1891 – Ljubljana, 1972, trgovski revizor), potem teta Julija (Julka) Kodre (Vrhpolje pri
Vipavi, 1889 – Ljubljana 1955, šivilja) ter sestrični Bernarda (Nardi) Prelec (Ljubljana 1922,
računovodja) in Marija (Jana) Prelec (Ljubljana 1930, dipl. inž. geologije). Prelcovi so imeli
hišo v Ljubljani v Šiški, k njim so večkrat prihajali sorodniki s Primorske posebno v času, ko
je bila Primorska pod Italijo in so bile vse šole samo v italijanščini. Druga vojna je dodatno
povečala težave. Konec vojne se je velik del Primorske priključil Sloveniji, obenem pa je to
povzročalo težave. V tem času se je Vinko Kobal odločil za bogoslovni študij v Ljubljani. Ta
odločitev ga je stala štiri zapore, a kljub temu je izjavljal, da je tukajšnja šola vse kaj drugega
kot podobne šole v Italiji, kamor bi lahko šel. Med študijem je večkrat prišel k Prelcovim
tiste dneve, ko so imeli bogoslovci odmerjen čas za sprehod in sta šla vedno po dva skupaj.
Prišel je pa tudi dvakrat tisti dan, ko je bil izpuščen iz katerega od zaporov. Navadno je bil
sestradan in ko mu je teta Julka dala krožnik z jedjo, ga je tako do čistega postrgal, da je teta
rekla: “Nehaj strgati, saj imam še, ti bom še dala.” Ko se je odpravil iz hiše, je rekel stricu, če
mu da kos kruha za v žep … A na srečo je prestal vse tisto hudo, ostal živ, pel novo mašo,
sicer z zapleti, in postal župnik. Na obiskih pri Prelcovih so se veliko pogovarjali o dogodkih
tistih časov, o področjih duhovnosti, kulture, tudi tehnike in še marsičesa. V pogovorih so

68