Page 10 - Pripoved starega modrega sivega bobra

Renzo Boscarol (a cura di), Il vescovo Pietro, “Voce Isontina”, Gorizia 1987, str. 67 Pripoved starega, modrega, sivega bobra

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Nadškof msgr. Pietro Cocolin s skupino mladih na poletnem
tednu duhovnosti.

Jožica in Marko sta v župnijo prinesla nekaj tistega svežega novega duha, ki je
pokazal, kako se krščanstvo lahko pokaže kot nekaj živega v konkretnem življenju.
Tako so se začeli med nami živi osebni stiki, začelo se je prijateljstvo med kristjani,
ki pripadajo svojevrstni kulturi, ki presega narodnost.

Svoje večkrat rutinsko pastoralno delo na župniji sem primerjal obnavljanju raz-
padajočih fasad. Vse delo je bilo ohranjanje ali doseganje zgolj zunanjih učinkov,
ni pa to bilo obnavljanje podlage. Vsi misijoni in vse tridnevnice, ki smo jih imeli v
naši župniji, so sicer župnijo za nekaj mesecev razgibali, a je potem ostalo vse pri
starem, predvsem pri zunanji tradiciji. Takšno delo je bilo utrujajoče in brez širokih
obzorji. Tolažil sem se s prispodobo o gorčičnem semenu, ki se skoraj izgubi v dlani,
pozneje pa raste, da postane drevo, ki daje senco. Ko sem prebiral koncilske doku-
mente, predvsem Luč narodov in Cerkev v sedanjem svetu, sem se znašel sredi pro-
blemov svetovnih obzorij, medtem ko me je vsakdanje dušnopastirsko delo vedno
znova utesnjevalo v ozke okvire samo moralnih predpisov, ne da bi segalo v globino
človekovih problemov. Pogosto sem se vpraševal, ali se lahko tolažim s čakanjem,
ali me mora ‘razjedati’, kakor Pavla in vsakega Kristusovega apostola, “gorečnost
za božjo hišo”. V naši škofiji se je čutilo pomanjkanje izobraženih laikov, ki bi se
znali zavzemati za Cerkev in njene vrednote v že skoraj povsem ateizirani družbi.

124