Page 14 - Umetnost ponovnega začenjanja

FABIO ROSINI

podobo. Za kakšno slavo gre? Včasih kakega mladega
vprašam: “Kaj misliš, koga ima Bog raje: tebe ali svetega
Frančiška?” Po kratkem razmisleku večinoma odgovorijo:
“Se razume, da nas ima vse enako rad. O tem ne more biti
dvoma!”
Kako pa bi odgovorili na vprašanje: “Ali Bog bolj ljubi
mene ali Jezusa Kristusa?” Tišina. Zadrega.
»Presneto, o tem pa še nikoli nisem razmišljal. Nisem še
tako daleč.«
A odgovor leži prav tam. Moj “pravi jaz” ni stvar mojih
zaslug, mojega truda ali strategije. Moje življenje je Božje
delo. Bog me ljubi vnaprej – prednastavljeno. To je moja
identiteta.
Kaj pa je “lažni jaz”? Vse tisto v meni, kar ne verjame
zgoraj povedanemu.
Ko je šel izgubljeni sin vase, je o svojem očetu razmi-
šljal dobro, kot o nekom, ki lepo ravna s svojimi služab-
niki. Tudi mi gremo vase oziroma najdemo samega sebe,
kadar o Bogu mislimo dobro, kot o svojem očetu. Kadar
pa o Njem mislimo slabo – ne kot o svojem očetu –, se
izgubimo, ker mislimo slabo o svojem izvoru. Začnemo se
opirati na lastne sile, zasluge in strategije. Takšna obupana
miselnost sirot, ki poskušajo skrbeti same zase, se izraža v
tesnobnem potrjevanju svojega ega in ne rojeva drugega kot
globok strah pred zapuščenostjo in osamljenostjo.
Kot tak sem primoran živeti sebično, individualistično.
Ker nimam svoje ‘specifične teže’ –Božje slave –, se opi-
ram na svoje moči in sposobnosti, da ne bi utonil v niču.

206

15. 02. 2021 08:19:58
Umetnost ponovnega zacenjanja.indd 206
Umetnost ponovnega zacenjanja.indd 206 15. 02. 2021 08:19:58