Svetovni dan nerojenega otroka

Svetovni dan nerojenega otroka obhajamo vsako leto 25. marca v spomin na Jezusovo spočetje, da bi se še bolj spomnili vrednosti človeškega življenja od spočetja.

Pobuda je nastala v Salvadorju leta 1993, izbran je bil dan, ko praznujemo Marijinega spočetja. Ta praznik je podprl tudi takratni papež Janez Pavel II., ki se je v svojih spodbudah zavzel za življenje, Praznovanju se je pridružilo veliko držav po svetu (od 2002 tudi v ZDA), v Evropi se obhaja v Avstriji, Slovaški in Španiji.

Tudi lanska sinoda o družini je pokazala, da se Cerkev zaveda problema nerojenih, ki nam sprašujejo vest. Nerojenih je na stotine milijonov otrok. Oni so najbolj nezaščiteni in najbolj nedolžni od vseh. Umrli so med postopkom umetne prekinitve nosečnosti ali zaradi kakršnihkoli drugih razlogov. Zdaj nam iz večnosti sprašujejo vest.

Sinoda spodbuja k molitvi za nerojene otroke prav tako sveto leto usmiljenja Nerojeni otroci nas bodo vse leto čakali, da vstopimo skozi sveta vrata usmiljenja. Čakali bodo krivce njihove smrti, pa tudi tiste, ki so njihovo smrt odobravali ali jo samo tiho dopustili. V rokah ne bodo imeli »orožja strogosti«, ampak »zdravilo usmiljenja« (Frančišek, v buli Obličje usmiljenja, 7). Kdorkoli bo stopil skozi sveta vrata, bo po nerojenih otrocih začutil ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje.

V zadnjih 70 letih je bilo v Sloveniji po podatkih iniciative Pohod za življenje opravljenih več kot 700.000 splavov. Podatki nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) kažejo, da so med letoma 1955 in 2020 v Sloveniji opravili nekaj več kot 615 tisoč dovoljenih splavov. To so splavi na željo ženske, in sicer do 10. tedna nosečnosti ali kasneje z odobritvijo komisije za umetno prekinitev nosečnosti. V to kategorijo sodijo tudi splavi, opravljeni zaradi hude bolezni ženske ali po ugotovljeni razvojni nepravilnosti ploda.