“Povej mi, Filoteja (duša, ki ljubi Boga), ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobiti nikakega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna. Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.” Tako je v znameniti knjigi Filoteja - Uvod v bogoljubno življenje (1609), v kateri se pogovarja s svojo namišljeno učenko, zapisal ženevski škof Frančišek Saleški. Kot izkušen in trezen mož jo uči, naj bo njena/naša pobožnost takšna, da bo, po Jezusovih besedah, “svetila naša luč pred ljudmi” in bomo z deli slavili našega nebeškega Očeta.
Ta ljubeznivi svetnik se je rodil 21. avgusta 1567 v Savoji. Njegov oče je bil iz rodu, ki je imel svoj dom na gradu Sales, po njem je postal (latinsko) Salesius, po naše Saleški. Bil je prvi otrok v družini, za njim jih je prišlo še deset. Bil je izredno nadarjen otrok in oče je želel, da postane ugleden pravnik in državnik, zato mu je omogočil študij na najboljših šolah v Franciji in Italiji. Izbral mu je tudi nevesto po svojem okusu. Ko je kot diplomirani pravnik prišel iz Padove domov, je očetu dal vedeti, da se hoče posvetiti službi Cerkve - “osvajanju duš za Boga”. Leta 1593 je bil posvečen v duhovnika in kmalu je zaslovel kot odličen pridigar in zaradi svoje modrosti zelo iskan spovednik. Za duhovnega voditelja so si ga izbrali celo njegovi starši in drugi domači.
Ženevski škof je želel pripeljati nazaj v naročje katoliške Cerkve  tiste vernike svoje škofije, ki so se oprijeli kalvinskega nauka. Med nje sta šla misijonarit Frančišek in njegov bratranec Ludvik. Frančišek je pozornost kalvincev privabil z letaki, na katerih so bile na kratko zapisane osnovne resnice katoliške vere. Po njegovi zaslugi se je v katoliško Cerkev vrnilo nad 70.000 ljudi. Frančišek je postal najprej pomočnik ženevskega škofa, po njegovi smrti pa njegov naslednik. Kot škof je postal “vsem vse”: nikomur ni odrekel osebnega pogovora, obiskal je vse dele svoje škofije, ob nedeljah in praznikih je vernikom sam razlagal krščanski nauk, posebno skrb je posvečal vzgoji in izobrazbi duhovnikov. Pri vsem tem je veliko pisal. Njegovo življenje se je izteklo 28. decembra 1622; njegov god pa obhajamo 24. januarja, ko so ga slovesno pokopali v Annecyju. Zaradi njegove uspešne pisateljske dejavnosti ga je papež Pij XI. leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev.

Pobožnost je pozimi kot ogenj in poleti kot rosa. Veselje in žalost sprejema skoraj vedno z enakim srcem in nas napolnjuje s čudovito milino. (sv. Frančišek Saleški)

ČUK, Silvester. sv. Frančišek Saleški (1567-1622) - učitelj zdrave pobožnosti. (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 11, str 84.

»V teh krajih mnogi samo zato ne postanejo kristjani, ker nikogar ni, ki bi jih pokristjanil. Meni pa pride pogostokrat na misel, da bi obšel akademije po Evropi, zlasti pariško, in bi kakor iz uma vsevprek klical in tiste, ki imajo več znanja kot ljubezni, takole nagovoril: 'Oj, kako neznansko število duš je po vaši krivdi iz­ključenih iz nebes ...,'« je v enem svojih pisem iz Indije, kjer je deloval kot mi­sijonar, Ignaciju Lojol­ske­­mu, ustanovitelju jezuitskega reda, potožil njegov španski rojak Frančišek Ksaverij. Tam je našel ljudi, ki so z odprtim srcem prisluhnili njegovemu oznanilu. Zaradi njegovega uspešnega delovanja ga je papež Pij XI. leta 1925 razglasil za zavetnika katoliških misijonov (skupaj s sv. Terezijo Deteta Jezusa).
Priimek Ksaverij je dobil po gradu Xavier pri mestu Pamplona na severu Španije, kjer se je rodil 7. aprila 1506. Njegov oče je bil predsednik Kraljevega sveta v državici Navarri, ki jo je španski kralj Ferdinand z vojaško silo pridružil Španiji. V bojih za neodvisnost je padel Frančiškov oče, grad pa so zmagovalci porušili. Ob teh žalostnih dogodkih je Frančišek moral obljubiti materi, da ne bo vojak. Šel je študirat v Pariz na slavno univerzo Sorbono in pri štiriindvajsetih letih je postal doktor in odpirala so se mu pota do slave in uspeha. Tedaj pa mu je Bog privedel na pot rojaka Ignacija Lojolskega. Ta mu je ob srečanjih ponavljal Jezusove besede: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« Frančišku je to dalo misliti in uvidel je, da ima Ignacij prav. Kakor je bil prej ves predan knjigam in študiju, se je zdaj z vsem srcem predal Kristusu. Na zunaj je to izpovedal 5. avgusta 1534 kot eden od sedmih mladih mož, ki so se v cerkvi na Montmartru v Parizu posvetili Bogu in s tem položili temelje jezuitskega reda - Družbe Jezusove, redovne družine, ki je odigrala pomembno vlogo v obnovi katoliške Cerkve po Lutru. Red je bil potrjen leta 1540, ko je bil Frančišek že duhovnik. Tisto leto so oblastniki Portugalske, tedaj kolonialne velesile, prosili papeža, naj v njihove kolonije pošlje misijonarje. Papež je poslal jezuite, ki jih je vodil Frančišek Ksaverij kot »odposlanec portugalskega kralja in apostolski nuncij«. Ladja, s katero je Frančišek Ksaverij potoval, je iz Lizbone izplula 7. aprila 1541 in po mučni in naporni plovbi prispela v mesto Goa na zahodni obali Indijskega polotoka 8. maja 1542, torej po več kot enem letu!
Ko je prispel v Indijo, ga je čakalo strašno razočaranje, ko je videl, da Portugalci, kolonialni gospodarji, ki se razglašajo za kristjane, te uboge ljudi izkoriščajo kot brezpravne sužnje. Zato je najprej začel spreobračati svoje rojake. Ko so bili vsaj malo boljši, je začel z misijonskim delom med domačini. Znal se je vživeti v njihovo dušo, naučil se je njihovega jezika. K njim je prihajal kot njihov služabnik, ki jim hoče dobro. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Iz Indije je šel oznanjat evangelij na Malajske otoke. Nove misijonske postojanke je zaupal v varstvo sodelavcem, sam pa je hitel naprej. O svojem misijonskem delu je veliko pisal predstojnikom in prijateljem v Evropo, ohranjenih je nad 1500 njegovih pisem. Leta 1547 je pristal na Japonskem, kjer se je predstavil kot oznanjevalec prave vere, pa so mu Japonci rekli, da to ne more biti res, kajti če bi bila ta vera prava, bi jo gotovo poznali tudi Kitajci. Frančišek je uvidel, da mora za evangelij pridobiti najprej Kitajce. Država je bila tedaj za Evropejce zaprta, vendar pa je hotel priti tja. Ko je bil že pred vrati Kitajske, ga je 2. decembra 1552 na otoku Sancian pobrala mrzlica. Star je bil komaj 48 let. Za svetnika je bil razglašen leta 1622.

ČUK, Silvester. Sv. Frančišek Ksaverij (1506-1552). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 12, str. 43.

več:

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2 knjigi. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018 in spletna stran Ognjišča

Frančišek Ksaverij

Apostol Indije že ob prihodu
kot pionir sodobnega misijona
držal se je najvišjega zakona -
ljubezni - ključa na nebeškem vhodu.

Kot žívi evangelij na obhodu,
globoko potopljen v skrivnost pasijona,
spoznal je, kakšna je iz trnja krona,
ta španski jezuit na Daljnem vzhodu.

Gospod, daj svetu novih misijonarjev,
gorečih, zvestih kot je bil Ksaverij,
ki je prinašal sonce v čas viharjev.

Življenje v Bogu je globok misterij,
služabnik večji je od gospodarjev,
dokler ljubezen glavni je kriterij.

Leon Oblak

sonet je iz knjige:
OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 71.

† 316, škof in mučenec
god: 3. februar 

V hudih stiskah poznega srednjega veka, ko so razsajale razne kužne bolezni, se je začelo širiti češčenje ‘štirinajstih zavetnikov v sili’ 14 svetnikov, ki so jih častili za posebne potrebe in jih tudi upodabljali. Med nje spada tudi današnji godovnjak sv. Blaž, zavetnik zoper bolezni grla in vratu, ker je po legendi ozdravil materi sina edinca, ki je bil požrl ribjo kost. Zaradi te prigode pa tudi zaradi bližine svečnice Cerkev na današnji dan vernikom podeljuje poseben ‘blagoslov sv. Blaža’. Duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov, in pri tem moli: “Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” Vsak odgovori: »Amen.« Blagoslov sv. Blaža spada med zakramentale, sveta znamenja, ki “nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve tudi prejemamo”.

Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, ve povedati, da je bil sveti Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij, nasprotnik Konstantina Velikega, preganjati kristjane, se je umaknil v samotno votlino v nepristopnih gozdovih in divje zveri so mu, kot pripoveduje legenda, postale prijateljice. Licinijevi ljudje so ga nekoč, ko so prišli v te gozdove lovit, odkrili in ga odvlekli v mesto. Ko so ga peljali pred sodnika, je storil zgoraj omenjeni čudež: z molitvijo je ozdravil dečka in ga vrnil njegovi materi, sam pa šel v trpljenje in mučeniško smrt. Rablji so ga neusmiljeno prebičali, ga trgali z železnimi kavlji; naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316.
Njegovo češčenje se je hitro širilo. Mesto Dubrovnik, ki je bilo nekoč pomorska republika, si ga je že davno, najbrž v desetem ali vsaj dvanajstem stoletju, izbralo za svojega posebnega zavetnika in dan sv. Vlahe, kakor našemu svetniku pravijo Dalmatinci, je za Dubrovčane velik praznik.

BLAGOSLOV sv. BLAŽA
Za Blažev blagoslov duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, jih približa vratu vernika in moli: »Na priprošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha. Amen.«

IME in GOD
Ime Blaž je nastalo iz poimenovanja telesne hibe: ‘tisti, ki ima ukrivljene noge’ (gr.), ‘jecljav’ (lat.). Danes spada med tista osebna imena, ki jih slovenski starši radi dajejo svojim otrokom (6.958ꜛ – 37. mesto). Različice so: Blaže (15), Blažek, Blažo, koroško Blažej, ženska oblika je Blažka (394). Iz imena Blaž je nastalo tudi precej priimkov: Blažič, Blažej, Blažek, Blaznik.

ZAVETNIK
Sv. Blaž je zavetnik zdravnikov, mavčarjev, trgovcev z volno, tkalcev, krojačev, strojarjev, čevljarjev, klobučarjev, pekov, domačih živali in konj ... sv. Blaž je tudi eden od štirinajstih pomočnikov v sili: priprošnjik proti boleznim v grlu, kašlju, boleznim mehurja, krvavitvam, zobobolu ...

CERKVE PRI NAS
Pri nas imamo dve podružnični cerkvi posvečeni sv. Blažu; v Kopru in v Padni (žup. Krkavče).

VREMENSKA PREGOVORA
Če je na Blaževo oblačno, bo o sv. Juriju zelena trava.
Ljubi sv. Blaž, glej da dežja daš!

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 72-73.

Papež Janez Dobri

»Na papeža Janeza XXIII. gledamo kot na papeža dobrote, koncila, ekumenizma, misijonov, Cerkve, ki hoče objeti svet, da bi ga prosili, naj nas iz nebes še blagoslavlja in nas spodbuja, da bi hodili po njegovih stopinjah,« je dejal papež Janez Pavel II., ki je 3. septembra v svetem letu 2000 svojega priljubljenega predhodnika razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja vsako leto 11. oktobra; tega dne leta 1962 se je v baziliki sv. Petra v Rimu, spremenjeni v »parlament« katoliških škofov z vsega sveta, začel drugi vatikanski koncil. Po posebnem božjem navdihu, ga je sklical papež, ki so imeli za »prehodnega«. Ko je bil 28. oktobra 1958 - pred petdesetimi leti - izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«
Ta izredni dar preprostosti in človeške topline je prejel v kmečki družini, ki je živela, kot je sam dejal, »v blagoslovljeni revščini in zadovoljna, zakoreninjena v božjem strahu, ki je jamstvo za družinske kreposti«. Kot četrti od trinajstih otrok Giovannija Battista Roncallija jn Marianne Mazzola se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu. Njegova rojstna hiša je spremenjene v muzej in obiskujejo jo številni romarji. Njegov prvi vzgojitelj je bil stari stric Zaverio, njegov krstni boter. Ko je bil star enajst let, je šel v malo semenišče. Bogoslovje je študiral v Rimu, ki ga je končal z doktoratom in 10. avgusta 1904 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil deset let tajnik svojega svetniškega škofa v Bergamu, med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan na fronti. Leta 1920 ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim, da bi po italijanskih škofijah poživljal misijonsko dejavnost. Leta 1925 ga je Pij X. imenoval za škofa in ga poslal v diplomatsko službo na evropski Vzhod, kjer je ostal dvajset let: kot apostolski delegat v Bolgariji, zatem v Turčiji in nazadnje v Grčiji. Izkušnje, ki si jih je nabral v teh deželah, kjer so bili medčloveški stiki zelo težavni, je uspešno uporabil kot apostolski nuncij v Parizu, kamor je odšel proti koncu leta 1944. S svojim toplim nasmehom je »otajal« marsikak leden obraz. Papež Pij XII. ga je leta 1953 imenoval najprej za kardinala, brž nato pa še za beneškega patriarha. Vse je osvojil s svojo domačnostjo in humorjem. V Benetkah je ostal samo pet let in pol, kajti 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je imel Janez XXIII. Kmalu so to njegovo izbiro začeli povezovati s stavkom evangelista Janeza, ki se nanaša na Janeza Krstnika: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Po svojem novem slogu papeževanja je postajal vedno bolj priljubljen. Ko je 3. junija 1963, na binkoštni ponedeljek, umiral, se je dogajalo nekaj podobnega kot ob smrti Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Tudi za Janeza Dobrega so mnogi zahtevali: »Santo subito!«, naj bo brž razglašen za svetnika.

»O papežu Janezu se nam je vsem vtisnila v spomin podoba smehljajočega se obraza in razširjenih rok, ki želijo objeti ves svet« (papež Janez Pavel II.).

Vsi dnevi in vsi meseci so Gospodovi, zato so vsi enako lepi. (Janez XXIII.)

Prava modrost je v Knjigi božji. Višek modrosti je biti previdno preprost. (Janez XXIII.)

Molitev je moje dihanje.(Janez XXIII.)

ČUK, Silvester. bl. Janez XXIII. (1881-1963). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 36.

Življenjska zgodba tega izrednega moža, ki je oznanjal evangelij ‘brez besed’, s svojim življenjem in je sanjal, da ustanovi redovno družbo, za katero je že napisal pravila, pa je bil ubit ob roparskem napadu na njegovo revno bivališče v puščavski samoti, je potrditev Jezusovih besed: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24). Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavska tla, je začelo roditi sadove: po pravilih in zgledu ‘malega brata Charlesa’ je Rene Voillaume leta 1933 ustanovil skupnost Malih Jezusovih bratov; Magdeleine Hutin pa je ustanoviteljica Malih Jezusovih sester (1939). Iz njegovih globokih duhovnih spisov črpajo navdihe številne družine laikov, duhovnikov, redovnikov in redovnic. »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju.«
‘Vesoljni brat’ Charles de Foucauld se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih je ostal brez vernih staršev; s sestrico Marijo sta živela pri materinih starših. V srednji šoli je postal, kot je sam priznal, ‘popoln brezverec’. Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo Saint-Cyr. Zaradi lahkomiselnega in nerednega življenja so ga iz vojske odpustili. Nekaj zdravega pa je še bilo v njem. Raziskovanju Maroka, tedanje francoske kolonije, se je posvetil tako zavzeto, da si je prislužil odlikovanje Francoske geografske družbe in ponudbo, da se povsem posveti znanstvenemu raziskovanju. Toda takrat ga je že vabil ‘neznani’ Kristus. Kasneje je povedal, da je – še neveren – molil: »Moj Bog, če obstajaš, daj, da te spoznam!«
Oktobra 1886 je v pariški cerkvi sv. Avgu­ština srečal duhovnika Henrija Huve­li­na. Prosil ga je, naj mu pomaga spoznati krščansko vero. Modri duhovnik mu je dejal: »Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!« Povabil ga je, naj najprej opravi temeljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Po spovedi očiščeno srce je bilo dovzetno za vero, ki ga je vsega prevzela. »Ko sem prišel do vere, sem doumel da bom poslej živel samo za Boga.« Leta 1889 je romal v Sveto deželo, naslednje leto je vstopil v trapistovski samostan v Franciji, šest mesecev zatem pa se je preselil v samostan tega strogega reda v Siriji. Pri trapistih je ostal sedem let; ko je bil odvezan redovniških zaobljub, se je nastanil v Nazaretu kot hišni pomočnik redovnic klaris. Veliko je molil in premišljeval evangelij. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, nad katerim je križ. Na prigovarjanje svojega duhovnega očeta je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje.
Srce ga je vleklo v Maroko, deželo, ki jo je pred spreobrnjenjem raziskoval. Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji blizu meje z Marokom. Ko mu ni bilo mogoče oditi v Maroko, je leta 1905 odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V puščavskem naselju Tamanrasset si je postavil skromno kočo in kapelo, kjer je sprejemal preproste Tuarege kot njihov ‘mali brat’. Njegov ‘evangelij brez besed’ je pritegnil ljudi: začutili so, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava. Vsak dan je enajst ur molil, šest ur delal in le nekaj ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil je obsežen Tuareško-francoski slovar ter objavil tri knjige tuareške poezije in proze. Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno domovanje 1. decembra 1916 je padel pod streli. Na podlagi njegovih spisov, ki razodevajo, da je živel evangelij tako močno, da je sam postal živi evangelij, ga je papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005 v cerkvi sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega.

ČUK, Silvester. Bl. Charles de Faucauld (1858-1916). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 28.

God: 13. januar

Poitiers, mesto na zahodu Francije, je iz zgodovine znano po tem, da je pri tem kraju Karel Martel leta 732 odločilno premagal muslimanske Arabce in s tem zaustavil njihovo prodiranje v Evropo. Štiri stoletja pred tem je mesto, tedaj Piktavija v rimski Galiji, zaslovelo po svojem svetniškem škofu Hilariju, ki je z vso odločnostjo branil pravo vero zoper arijansko zmoto: razglašala je Kristusa za največjega človeka, ki mu je Bog dal božansko čast kot nagrado za njegove kreposti, ne pa resničnega učlovečenega Boga in Odrešenika. Ta krivi nauk je obsodil prvi vesoljni koncil v Niceji leta 325, vendar se je še naprej širil, ker so arijanci imeli oporo na carigrajskem dvoru. Neustrašen borec za pravo vero na krščanskem Vzhodu je bil aleksandrijski patriarh sv. Atanazij (god 2. maja), na Zahodu pa je imel to vlogo sv. Hilarij iz Poitiersa, ki je zato dobil vzdevek ‘zahodni Atanazij’.

Rodil se je v ugledni družini, predstavnici visoke rimske kulture v tedanji Galiji, okoli leta 315. Tedaj je krščanstvo v rimski državi že uživalo svobodo, vendar pa je Hilarij svoja mladostna leta in prva leta zrelosti preživel še kot pogan. Bil je razgledan v modroslovju in pravu svoje dobe, toda poganski pogled na svet se mu je zdel plitev. Njegovo iskanje se je umirilo ob branju Svetega pisma in nekaterih krščanskih spisov. Iz polnega prepričanja se je dal krstiti skupaj z ženo in hčerko. Služiti Bogu in pomagati ljudem k spoznanju polne resnice je bila zdaj njegova glavna življenjska naloga. Le nekaj let po Hilarijevem krstu – tedaj je imel dobrih trideset let – je v njegovem rodnem mestu umrl škof. V Piktaviji takrat ni bilo moža, ki bi dosegel tako globoko krščansko učenost in svetost. Ljudstvo ga je, čeprav je imel družino, izbralo za škofa in Hilarij je v tem videl znamenje božje volje. Škofovsko službo je sprejel ne kot čast, ampak kot odgovorno dolžnost. Škofovska služba v tedanjem času res ni bila lahka. Ko je krščanstvo uživalo svobodo, so v Cerkev ljudje vstopali v množicah in prinašali vanjo plitvost mišljenja in življenja, poganske navade je bilo treba premagovati z vztrajno čuječnostjo nad čistostjo nauka.

Škof Hilarij je takoj začutil nevarnost arijanskega nauka, ki je tajil Kristusovo božanstvo in zanikal njegovo odrešeniško poslanstvo. Dosegel je, da so škofje v Galiji povečini pretrgali cerkvene zveze z arijanci. Njegovi nasprotniki so dosegli pri cesarju, da je moral oditi za štiri leta v pregnanstvo v Malo Azijo. Tam se je srečeval z izobraženimi duhovniki in pridno je preučeval spise grških cerkvenih očetov, ki jih dotlej še ni vseh poznal. Tam je napisal svoje največje delo O Sveti Trojici (De Trinitate). V tem mirnem in temeljitem spisu je ovrgel arijanske zmote. V kakšnem duhu je napisan, pove ta odlomek: »Zavedam se, da sem tebi, vsemogočni Bog Oče, v svojem življenju dolžan predvsem to, da o tebi govori vsaka moja beseda, vsaka moja misel. Razen tega mi govorniška sposobnost, ki si mi jo ti podaril, ne more prinesti nobene druge večje nagrade, kakor je ta, da z oznanjevanjem tebi služim in da ljudstvu, ki te ne pozna, ali krivovercu, ki napačno govori o tebi, razlagam, kaj si: da si Oče, Oče edinorojenega Boga.« V pregnanstvu je njegov vpliv vedno bolj naraščal, zato so arijanci sami prosili cesarja, naj ga pošlje domov. Po vrnitvi na škofijski sedež v Poitiersu (360) je Hilariju preostalo še sedem let življenja. Čas je skrbno uporabil za pisanje, zlasti za razlago Svetega pisma. Za utrjevanje cerkvenega nauka je neutrudno govoril in pisal vse do svoje smrti, ki ga je doletela proti koncu leta 367. Papež bl. Pij IX. je njegov nauk počastil tem, da mu je leta 1851 dal naslov cerkvenega učitelja.

Čuk S., Pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2016) 1, str. 32.

»Bog, slišal sem glas tvojega klica in sem se zbal; premišljal sem delo, ki si mi ga naložil, in sem se ustrašil ... O, ti, ki si mi naložil to težko breme, nosi ga z menoj, te prosim! Bodi mi vodnik in opora! Daj mi moči, ko si me poklical!« Tako se je v svojem govoru 29. septembra 440, ko je bil posvečen v škofa in je zasedel Petrov sedež v Rimu, obrnil k Bogu papež Leon. Zanašajoč se na Božjo pomoč, je s svojim modrim in odločnim delovanjem vidno posegel v dogodke Cerkve in tedanjega državnega življenja, da si je zaslužil naziv Veliki. Cerkev je vodil enaindvajset let. V tem času je dvakrat rešil Evropo in zahodno kulturo pred uničenjem: leta 451 je šel naproti hunskemu kralju Atilu, ki je s svojo vojsko prodiral proti Rimu, in dosegel, da se je umaknil v Panonijo; štiri leta kasneje pa je posredoval pri vandalskem kralju Gejzeriku, da ni požgal Rima. Kot najvišji učitelj Cerkve pa je branil in varoval čistost vere.

11. september

* 7. septembra 1912, Piran; umorjen 11. septembra 1946)

Blaženi Francesco Bonifacio se je rodil 7. septembra 1912 v Piranu kot drugi izmed sedmih otrok preproste družine. Oče je bil kurjač na istrskem linijskem parniku, mati pa služkinja. Družinsko okolje, ki so ga zaznamovale preprostost, delavnost in molitev, je v njem zbudilo misel na duhovniški poklic. Ko mu je bilo dvanajst let, je vstopil v semenišče v Kopru, kjer je skupaj s slovenskimi in hrvaškimi sošolci končal srednjo šolo, po maturi pa je študiral bogoslovje v centralnem semenišču v Gorici, kjer so se na duhovništvo pripravljali slovenski, hrvaški, furlanski in italijanski bogoslovci. Redki še živeči sošolci se ga spominjajo predvsem zaradi njegove dobrosrčnosti in delavnosti.

V duhovnika je bil posvečen 27. decembra 1937 pri Sv. Justu v Trstu, v stolnici takrat združene tržaško-koprske škofije. Po novi maši je nekaj časa deloval v rojstnem Piranu, potem pa med verniki v hrvaški Istri. Najprej dve leti v Novigradu, kjer se je posvečal predvsem mladini. Poleti 1939 je bil poslan v revno duhovnijo Krasico, ki je spadala v župnijo Buje in je v razkropljenih zaselkih takrat štela okoli 1300 prebivalcev. Veljal je mirnega, pobožnega in preprostega duhovnika, bil je globoko vere in kljub bolehnosti izredno delaven. Med vojno in po njej se je posvetil predvsem ostarelim in nemočnim. Kljub nagajanju komunističnih oblastnikov in številnim grožnjam je vztrajal na svojem mestu. Že leta 1944 je zapisal v svoj dnevnik: "Pripravljen moram biti tudi na mučeništvo, če bo potrebno." Leta 1946 pa je pripisal: "Kdor si ne upa umreti za svojo vero, ni vreden, da jo izpoveduje!" Ko se je 11. septembra 1946 vračal z obiska pri sobratu v Grožnjanu, so ga ustavili in odvedli uniformirani oboroženci.

Kako in kje je umrl, se ne ve zanesljivo. Skoraj gotovo je, da so ga po mučenju umorili in vrgli v eno od številnih brezen. Škofijski postopek za njegovo beatifikacijo je že leta 1956 sprožil tedanji tržaški škof Santin, nadaljeval ga je njegov naslednik Lorenzo Bellomi, končal pa se je leta 1998. Julija 2008 je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega.

(pričevalec evangelija 11_2008)

"Naše Cerkve so s krvjo mučencev združene v pričevanju ene same vere, ene same svete milosti, ki jih povezuje mir" (tržaški škof Eugenio Ravignani).