Mihael Toroš

 + 12. avgust 1884, Medana, Slovenija; † 29. december 1963, Nova Gorica – Kostanjevica, frančiškanski samostan

Od rojstne Medane do groba v svetogorski baziliki

Toros Mihael1Mihael Toroš je bil vse življenje navezan na rodna Brda in ljubil je svojo Medano, kjer se je rodil 12. avgusta 1884 v družini revnejšega kmeta. Po zaslugi domačega vikarja in nadučitelja je po ljudski šoli šel v goriško gimnazijo. Kot dijak je veljal za skoraj preresnega. Po maturi leta 1906 je vstopil v bogoslovno semenišče in po tretjem letniku ga je nadškof Sedej 18. julija 1909 posvetil v duhovnika. Nove maše ni pel v Medani, ampak na Brezjah v ožjem družinskem krogu. Kot kaplan je služboval v Dornberku in Rihemberku (Braniku) in postal znan po svoji točnosti in natančnosti.

Toros Mihael2Februarja 1914 je zbolel in se je zdravil v raznih krajih, nazadnje na Dunaju in tam je diplomiral iz civilnega prava. Leta 1921 je v Rimu z odliko diplomiral še iz cerkvenega prava. Po vrnitvi v Gorico je v bogoslovnem semenišču prevzel pouk cerkvenega prava, ki ga je predaval vse do leta 1947, ko je bil (2. julija) imenovan za apostolskega upravitelja poreško-puljske škofije, po nasilni odstranitvi dr. Franca Močnika 12. oktobra 1947 pa še za upravitelja jugoslovanskega dela goriške nadškofije. Ko je bil upraviteljstva v Poreču razrešen, se je 14. julija 1950 naselil v frančiškanskem samostanu na Kapeli (Kostanjevici) pri Novi Gorici. Tam je sam upravljal in hotel upravljati vse posle kot "izreden administrator v izrednih razmerah". Od vsega začetka je navezal stike z revolucionarno oblastjo ter se iskreno in dobronamerno trudil za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo. Boril se je za svobodo poučevanja verouka, priporočal je mesečne duhovne obnove za duhovnike na Kapeli in ljudske misijone po župnijah. Njegova življenjska pot se je iztekla 29. decembra 1963 na Kapeli, zadnji dan leta 1963 je bil položen k večnemu počitku v svetogorski baziliki v grobnico poleg nadškofa Sedeja.

Ustanovitelj malega semenišča v Vipavi

Toros Mihael3Po imenovanju za apostolskega upravitelja jugoslovanskega dela goriške nadškofije si je dr. Mihael Toroš za svojo prvenstveno nalogo zastavil ustanovitev malega semenišča za potrebe Cerkve na Goriškem. Spočetka je iskreno verjel v možnost sožitja med Cerkvijo in novo oblastjo. Ko je na dnevni red postavil vprašanje malega semenišča, so mu oblastniki prisluhnili, seveda ne brez skritih načrtov. Od njega so hoteli doseči, da bi v vodstvo in učno osebje semenišča nastavil izključno udbovske agente. Pri svojih prizadevanjih se je skliceval na zasluge primorske duhovščine, ki je pod fašizmom ohranjala slovenski jezik in zavest.

Toros Mihael4Oblasti je zagotavljal, da bo semenišče vzgajalo globoko verne in obenem patriotične duhovnike. Iskali so primeren kraj in prostor za malo semenišče in se nazadnje odločili za mogočno župnišče v Vipavi. 25. avgusta 1950 je Toroš izdal odlok o ustanovitvi Slovenskega malega semenišča z notranjo šolo. Državni pristanek je prišel 10. oktobra 1950: predvideval je odprtje gimnazije kot verske šole za pripravo duhovniškega naraščaja. Priprave so se zavlekle dve leti. Končno je 6. septembra 1952 semenišče sprejelo prvih 19 gojencev. Delovalo je kot dijaški dom, gojenci pa so obiskovali nižjo gimnazijo v Vipavi in višjo gimnazijo v Ajdovščini. Ob 'tržaški krizi' oktobra 1954 je semenišče zasedla vojaščina. Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih je bilo v šolskem letu 1955–1956 ponovno odprto in je tokrat sprejelo 13 gojencev. Ko je oblast ukinila višjo gimnazijo v Vipavi, je Toroš v Malem semenišču v Vipavi ustanovil Srednjo versko šolo za pripravljanje duhovnikov. Tako je nastalo prvo povojno malo semenišče v Sloveniji z internatom in privatno šolo s programom državne klasične gimnazije. Leta 1959 se je odprlo potrebam mariborske škofije, leta 1962 pa še ljubljanske nadškofije.

Ustanovitev verskega lista Družina

Toros Mihael7Drugo veliko delo, s katerim se je proslavil Mihael Toroš, je bila ustanovitev verskega lista Družina. Po drugi svetovni vojni je nova oblast prepovedala ves dotedanji bogat verski tisk. V ljubljanski škofiji so konec leta 1945 začeli izdajati skromen verski list Oznanilo, mariborska škofija pa leta 1947 glasilo z naslovom Verski list, oba sta se spopadala s težavami. Toroš je hotel imeti verski list za goriško administraturo in 7. maja 1952 je v nakladi 18.000 izvodov izšla prva številka Družine (27. maja je moralo 'utihniti' Oznanilo, mariborski Verski list pa že leta 1951). Naslov novega verskega lista se je navezoval na nazareško sveto družino, na Cerkev – družino Božjih otrok, in na družino, temelj človeške družbe. Pisci in uredniki so morali biti zelo oprezni. »Vsebina lista bo izrazito verska in prinaša samo verske slike.« V Družini iz tistega časa, ki je bila skromna po obliki in vsebini ter je izhajala dvakrat na mesec, ni ničesar napisanega o težkih odnosih med Cerkvijo in državo, kar veliko pove, kakšna je bila takrat svoboda tiska pri nas.

Toros Mihael5Oblastniki so list imeli 'na uzdi': najbolj učinkovito sredstvo je bilo 'pomanjkanje' papirja. Uredništvo je bilo od vsega začetka v Ljubljani, uprava pa v Novi Gorici. Po Toroševi smrti je izdajateljsko vlogo prevzel dr. Janez Janko, zadnji apostolski administrator in prvi škof obnovljene koprske škofije. Na njegov predlog so izdajateljsko vlogo leta 1965 prevzele vse tri slovenske škofije; z ustanovitvijo treh novih škofij se je število njenih lastnikov dvignilo na šest škofij. Gorčično seme z imenom Družina, ki ga je zasejal dr. Mihael Toroš, je kljub neprijaznim razmeram obrodilo bogate sadove in jih še vedno rodi.

(obletnica meseca 12_2013)

 

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh