Janez Polda (1924–1964)

»Janez Polda je bil nedvomno eden izmed najboljših in najbolj popularnih slovenskih športnikov v povojnem času. Dosegel je doma in na tujem znamenite uspehe kot vrhunski skakalec, ki so ga uvrščali med najboljše v Evropi. Takšnega mesta si ni priboril samo s svojo izredno nadarjenostjo za smučarske skoke, ampak tudi s trdim delom in z mladostnim pogumom, s katerim je neštetokrat, na šaljiv ali resen način vplival tudi na svoje tovariše.« Tako je Janeza Poldo, eno prvih legend slovenskega smučanja, v uvodni besedi k povesti Polda pisatelja Janka Perata (Založba Lipa, Koper 1973) predstavil dr. Danilo Dougan, ki ga je kot smučarski delavec dobro poznal. Zmeraj je poskušal biti najboljši, vendar ni iskal lastne slave, šlo mu je za slavo domovine. Pogrešal pa je besedo priznanja in zahvale. V svoji zagrenjenosti se je vedno bolj zapiral vase. V tišini prostranih gozdov se je 20. marca 1964 za vedno umirilo njegovo srce.
Polda je že kot otrok kazal nadarjenost za skoke. - Žena Malči, ki ohranja spomine na moža in jih rada predaja mladim. - Rojstna hiša v Mojstrani. - Povečana letalnica v Planici (1936). -  Stanko Bloudek.

V ŠOLI OČETA IN UČITELJICE
»Samo doma, na posestvu, boš sam svoj gospod. Gospodar boš, podedoval boš vse to, kar je moje in kar je bilo mojih dedov,« je oče Janez Polda iz Mojstrane govoril sinu Janezu, ki se je rodil 25. maja 1924. Oče mu je bil tudi prvi učitelj smučanja: komaj je shodil, ga je že posadil na smuči. Janezov talent za smučarske skoke je odkrila njegova učiteljica Minca Zupan, dvakratna državna prvakinja v smučarskih tekih. Kupila mu je smuči in ga leta 1935 poslala v planiško skakalno šolo, ki jo je vodil skakalec Albin Novšak. Leto kasneje ga je spremljala na Jahorino pri Sarajevu, kjer je osvojil prvi naslov državnega prvaka. Leta 1934 so po načrtih inženirja Stanka Bloudka in Janeza Rožmana v Planici zgradili velikanko, na kateri je 15. marca 1936 17-letni Avstrijec Sepp Bradl skočil 101 meter daleč. Od tega dne se je 12-letni Janez Polda začel pripravljati, da ga prekosi. Vztrajno je vadil. Zaposlil se je v jeseniški železarni, februarja 1943 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na rusko fronto, kjer je bil ranjen. Vrnil se je domov in na skakalnice. Odgovorni so uvideli, da delo v tovarni ni primerno za njegov športni razvoj. Pomagali so mu, da se je na gozdarski šoli v Mariboru usposobil za logarja. Kot član državne reprezentance se je udeležil treh zimskih olimpijskih iger: leta 1946 v Sankt Moritzu, kjer je bil 41., v Oslu leta 1952 je bil 16., v Cortini d'Ampezzo leta 1956 pa je pristal na 24. mestu. V Planici, ki je med vojno samevala, je prvič nastopil sredi marca 1947 in vzbudil pozornost gledalcev. Naslednje leto je uresničil svojo zaobljubo, da bo prekosil rekordno daljavo Seppa Bradla leta 1936 (101 meter). Pristal je pri 120 metrih, a je pri doskoku z roko podrsal po snegu, zato skok ni bil veljaven. Pripomogel pa je, da je »orel iz Mojstrane« postal legenda smučarskih skokov, našega narodnega športa.
Polda je pri skokih želel posnemati ptice. - Leta 1948 je v Planici skočil dlje od svetovnega rekorda (120 m z dotikom).  -  Polda s Seppom Bradlom, svetovnim rekorderjem (101 m). - Polda kot nadzornik zaletišča v Planici.


“NOBEN PTIČ NIMA PERUTNIC NAPREJ”
Janez Polda je uvedel nov slog skakanja. Kot gozdar in lovec je bil v stiku z naravo. Opazoval je let ptic in svoje spoznanje prelil v znamenit izrek: »Noben tič nima perutnic naprej.« Hotel jih je posnemati, zato je pri skokih med letom držal roke nazaj. Takrat so letali še z rokami naprej. Zaradi te drže so mu sodniki na tekmah pogosto odbili nekaj točk. Vse to je zapisoval v svoj dnevnik. Vedno je govoril: »Skok moraš imeti najprej v glavi, potem šele v nogah.« Iz lastne izkušnje je vedel, da je skok skupek hitrosti, odskočne moči in leta, osnova pa je pravočasen odskok. Tekmoval je od leta 1947 do 1956. V tem času je večkrat postal državni prvak, trikrat je bil olimpijec, za čast svoje nacion (domovine) je nastopal na dveh svetovnih prvenstvih (Lake Placid, Falun).
Prvega maja 1949 je dobil odločbo za službo logarja – nadlovca v državnem lovišču, ki mu je omogočala urejeno življenje. Naslednji korak je bila poroka z Blejčanko Malči Ulčar, v kateri je našel močno oporo. Na Blejskem gradu sta si uredila skromno stanovanje, v katerem se jima je pridružil sin, ki sta mu dala ime Janez (ime, ki je prehajalo iz roda v rod). Leta 1953 se je za skoraj dve leti umaknil iz športa. V tem času je v Mojstrani zgradil hišo ter se posvetil družini in poklicu. V novem domu se je leta 1956 rodila hčerka Malči. Tako rad bi imel svojega fičota, zanj je napravil garažo. Potihoma je upal, da se bodo morda le spomnili nanj ter mu tako ali drugače omogočili, da se mu izpolnijo sanje. Zaman je sanjal, da ga bodo poskušali vsaj skromno nagraditi za vse, kar je storil. Sklenil je, da se umakne. Na njegovo odločitev je vplival tudi zdravnik, ki mu je odsvetoval prehude telesne in duševne obremenitve. Spoznal je, da se samo od slave ne da živeti, pa naj bo še tako vabljiva.
Grob na Dovjem. - Janez Polda med mojstranskimi olimpijci na glavnem trgu v kraju. - Znamka ob 100-letnici rojstva.

“ČAKALA SEM GA DOMA”
Od njegove tragične smrti mineva že 60 let, v spominih njegove žene Malči še vedno živi. Ko se je kot računovodkinja upokojila, se je lotila urejanja moževe zapuščine. Nikoli ni hodila z njim na tekme. Imel je majhen nahrbtnik, v katerega je dal smučarske čevlje, v roke je vzel smuči, ki jih je vzdrževal sam (danes to opravlja ekipa strokovnjakov), v drugo pa še manjšo torbo s svojimi osebnimi oblačili. »Čakala sem ga doma, skrbela za dom, za otroka. Strah me pa zanj ni bilo. Na njegov šport sem gledala z navdušenjem, ker sem vedela, koliko mu pomeni in kako uživa v njem.« Njen Janez je bil po značaju samosvoj, zaprt vase, molčeč. »Mož mi doma nikoli ni nič govoril o skokih in tekmovanjih, prav tako o pokalih in priznanjih. Odložil jih je v posebno omaro in pri tem je ostalo. O njegovih dosežkih in uspehih sem izvedela iz časopisov, od njega nič.« Iz časopisov je izrezovala vse, kar je pisalo o njem, ter skrbno shranila po časovnem zaporedju. »Rekla sem si: ker ni govoril, naj govori vsaj papir. Upam, da bo zbrano gradivo kdaj urejeno kot spominska zapuščina o njem.« Hči Malči podpira materino zamisel, da bi to zapuščino postavili kot muzejsko zbirko na ogled vsem v stari kmečki hiši nasproti njihovega doma v Mojstrani. Ob vhodnih vratih je na zidu ploščica z napisom Ulica Janeza Polde 1.
Po pripovedi 99-letne vdove Malči Polda so pripravili gledališko predstavo z naslovom Noben ptič nima perutnic naprej, s katero so se svojemu znamenitemu sovaščanu poklonili v kulturnem društvu na Dovjem. Za besedilo in dramaturgijo je poskrbela Nika Brgant, za režijo pa Marcel Gomboc, ki je v predstavi tudi upodobil odraslega Janeza Poldo. Krstna predstava je bila konec januarja 2023 v prosvetnem domu na Dovjem.
Janez Polda čaka vstajenja v svojem zadnjem zemeljskem domu na pokopališču ob cerkvi na Dovjem. Njegov nagrobnik – blok belega kamna, na katerem so pritrjene čaplje v letu – sta zasnovala nekdanja skakalca Bine Rogelj in Angelo Oman.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2024), 42-43.