13. december

LETA 1294 PAPEŽ CELESTIN V. ODSTOPI

KAR JE BIL PRVI PRIMER V ZGODOVINI KATOLIŠKE CERKVE

Odpoved papeža svoji službi je v dvatisočletni zgodovini Cerkve nekaj silno redkega. Najbolj znana je odpoved papeža sv. Celestina V. leta 1294 v mestu L'Aquila, šest mesecev po izvolitvi, vendar v povsem drugačnih okoliščinah: pred izvolitvijo za papeža je bil menih samotar Pietro Morrone, vladanje Cerkve mu je bilo tuje. Drugi primer je odpoved Gregorja XII. leta 1415 ob koncu zahodnega razkola. Zakonik cerkvenega prava predvideva možnost odpovedi in pravi: »Če se zgodi, da se rimski papež odpove svoji službi, se za veljavnost zahteva, da je odpoved svobodna in pravilno izražena, ne pa, da jo kdorkoli sprejme« (kan. 332, par. 2). Mnogi so se spraševali: kako to, da se je Benedikt XVI. odločil za to možnost, njegov predhodnik bl. Janez Pavel II. pa ostal na Petrovem sedežu do konca, ko niti govoriti ni več mogel? Papež Janez Pavel II. je zelo poudarjal 'svetost življenja' od spočetja do naravne smrti. S svojim zgledom sprejemanja bolezni in starostne oslabelosti je hotel poudariti, da je Bog gospodar življenja in smrti. Papež Benedikt XVI. pa je v tem času relativizma, ko nič ni trdno, s svojim dejanjem javno izpovedal, da se je treba za pomembne korake odločati po resnem spraševanju vesti, po kateri slehernemu človeku govori Bog. »Brez Boga človek ne ve, kam naj gre, in niti ne more razumeti, kdo pravzaprav je.«

 

LETA1545 - ZAČETEK TRIDENTINSKEGA KONCILA

13 12 1545-tridentinski-koncilZAKLJUČEK 1563

Tridentinski koncil, ki je bil resen odgovor katoliške Cerkve na zahteve po prenovi, ki jih je postavljal protestantizem, je bil eden najpomembnejših v zgodovini. Bil pa je tudi najdaljši: začel se je 23. decembra 1545 v mestu Trident (Trento) na severu Italije, nekaj sej je bilo v Bologni, zaključil pa se je 4. decembra 1563 v Tridentu. Sklical ga je papež Pavel III., zaključil pa njegov tretji naslednik Pavel IV.

 

LETA 1701 V LJUBLJANI USTANOVNI ZBOR ACADEMIE OPEROSORUM LABACENSIUM

Učeni možje in ljubitelji umetnosti iz Ljubljane, ki so leta 1693 ustanovili družbo Academia operosorum (akademijo delavnih). Za njenega očeta velja kronist, zgodovinar in pravnik Janez Gregor Dolničar pl. Thalberg (1655-1719), ki je bil tudi njen najbolj delavni član, kot dan njenega rojstva pa božični praznik leta 1693. Akademija je sprva delovala v zaprtem krogu; štela je 23 članov, v pretežni meri Slovencev (6 duhovnikov, 4 zdravnike, 13 pravnikov). Njen prvi (in dosmrtni) predsednik je postal ljubljanski stolni prošt Janez Krstnik Prešeren (1656-1704), doktor teologije in obojega prava; prvi tajnik pa je bil J. G. Dolničar. Javnosti so se operozi predstavili 13. decembra 1701 v veliki dvorani ljubljanskega škofijskega dvorca "med zvoki trobent in bobnov in ob simfoničnem sozvočju izbrane glasbe".

Ob tej slovesnosti so povabljencem delili knjižico Apes Academicae Operosorum Labacensium (Akademske čebele ljubljanskih operozov) s podnaslovom Ustanova, pravila, smoter, imena in simboli nove akademije, združene pod simbolom čebel. To je pravzaprav kazalo vsebine knjižice. Naslovu sledi poseben list, na katerem je Valvasorjev bakrorezec Andrej Trost upodobil grb (simbolno podobo) nove akademije: pred ljubljansko panoramo z Gradom v ozadju stoji visok panj, iz katerega vzletajo čebele. Grb nosi v kljunu velik orel. V grbu je latinski napis: NOBIS ATQUE ALIIS / OPEROSI (Nam in drugim / delavni). Za to podobo so pravila, statut akademije, ki določajo namen in pomen akademije ter pogoje za sprejem v njeno članstvo: temeljni pogoj je, da ima kandidat višjo izobrazbo in da znanstveno ustvarja. Nato je v knjižnici natisnjen baročno vzneseni slavnostni govor pravnika Janeza Štefana Florjančiča, pl. Grienfeldskega. Za govorom pa je seznam vseh članov akademije z latinskimi imeni, ki so si jih nadeli kot člani, začenši s predsednikom Prešernom, ki si je izbral vzdevek Resolutus (Odločni). Po programu bi morali izdajati periodični zbornik, vendar se ta želja ni uresničila. Operozi so pisali (v latinščini) zgodovinske, domoznanske, naravoznanske, medicinske in astronomske razprave ter jih vsak zase objavljali, mnoga dela so ostala v rokopisu. Pravila so "od njih zahtevala delavnost, od tod ime Academia operosorum in čebele kot simbol marljivosti... Znanost naj služi nobis atque aliis - nam in drugim - t.j. stanovski, domovinski in širši skupnosti" (France Bernik)

... več v prilogi 02_1994

 

LETA 1797 ROJEN HEINRICH HEINE

13 12 1797-Heinrich-HeineNEMŠKI ROMANTIČNI PESNIK († 1856)

Nemški pesnik Heinrich Heine velja za zadnjega pomembnega pesnika evropske romantike, ki pa se je že močno približal realizmu. V svoje pesmi je rad vpletal prvine sarkazma, ironije in satire. Med njegove najbolj znane pesmi spada pesem Šlezijski tkalci s socialno in politično ostjo. Veliko njegovih pesmi je uglasbenih.

nekaj njegovih verzov:

- Odpravil sem se po svetu iskat ljubezen, toda nikjer je nisem našel. Vrnil sem se domov in tako dolgo iskano ljubezen našel pri svoji materi.

- Pameten človek vse opazi, neumen človek dela o vsem opazke.

 

LETA 1856 ROJEN SVETOZAR BOROJEVIĆ VON BOJNA

13 12 1856-Svetozar-BorojevicAVSTRO-OGRSKI MARŠAL, NAJUSPEŠNEJŠI POVELJNIK A-O VOJSKE V PRVI SVETOVNI VOJNI († 1920)

Leta 1913 je postal general in se odlikoval v bojih na V fronti, leta 1915 pa je v Ljubljani prevzel poveljstvo 5. armade, s katero se je v enajstih bitkah uspešno boril na soški fronti. Avgusta 1917 je sodeloval v nemško-avstrijski ofenzivi, ki je italijansko vojsko potisnila do reke Piave. Uveljavil je taktiko aktivne obrambe, pri kateri so bili najpomembnejši nasprotni napadi manjših enot.

 

LETA 1872 ROJEN ALOJZIJ PETERLIN

13 12 1872-Alojzij-PeterlinDUHOVNIK, PESNIK, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1943)

Študij bogoslovja je končal v Gorici, nato pa je bil duhovnik na Primorskem (župnik v Ospu). Po prvi svetovni vojni je študiral filozofijo in jug. književnost in bil učitelj v Murski Soboti in rodnem Kamniku, proti koncu življenja pa se je spet posvetil duhovniškemu poklicu. Pisal je rodoljubne in ljubezenske pesmi (zbirka Pot na goro), krajšo prozo (povest Soseda za koledar MD)in članke, poskusil pa se je tudi z dramskimi besedili. Prevajal je operne librete.

 

LETA 1881 UMRL AVGUST ŠENOA

13 12 1881-Avgust-SenoaHRVAŠKI PISATELJ, "ČASTILEC" PREŠERNA (* 1838)

Avgust Šenoa je eden največjih hrvaških pisateljev, ki je zaslovel predvsem s svojimi zgodovinskimi povestmi in romani. Njegova najbolj znana dela, ki jih imamo tudi v slovenskem prevodu, so: Zlatarjevo zlato, Kmečki punt, Varuj se senjske roke. Svojo povest Nagelj s pesnikovega groba je posvetil našemu Francetu Prešernu.

 

LETA 1907 ROJEN MIROSLAV ADLEŠIČ

13 12 1907-Miroslav-AdlesicFIZIK († 2002)

Fizika, šolski predmet, ki razlaga zgradbo snovi ter medsebojne vplive snovi in energije, je za mnoge učence neprijazna. S svojimi poljudnimi knjigami (Od mehanike do elektronike, Svet svetlobe in barv, Svet zvoka in glasbe) jo je vsem približal Miroslav Adlešič, ki je kot srednješolski profesor 35 let poučeval fiziko, kemijo, matematiko in opisno geometrijo.

 

LETA 1914 ROJEN DUŠAN LUDVIK

13 12 1914-Dusan-LudvikLITERARNI ZGODOVINAR, PESNIK IN PREVAJALEC († 2001)

Literarni zgodovinar Dušan Ludvik se je kot pesnik oglašal pred drugo svetovno vojno in sicer v pesniški generaciji, ki se je nagibala k realizmu. V svojih pesmih je obnavljal starejše pesniške oblike. Zbrane so v štirih knjigah: S potepuško palico (1940), Srce v vetru (1944) ter Čas kakor grenkoslad (1985), S hrepenenjem kot plazovi (1990). Veliko je prevajal iz nemščine in slovanskih jezikov, pa tudi iz slovenščine v druge jezike.

 

LETA 1930 UMRL FRIDERIK PREGL

13 12 1930-Friderik-PreglSLOVENSKO-AVSTRIJSKI ZDRAVNIK IN KEMIK, EDINI SLOVENSKI NOBELOVEC (* 1869)

Rodil se je v Ljubljani, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. Kasneje se je z mamo preselil na Dunaj in tam študiral medicino. Najprej je opravljal poklic rednega profesorja na univerzi v Innsbrucku ter bil tudi rektor graške univerze. S svojim znanstvenim delom in dosežki je postal član dunajske akademije znanosti in leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za kemijo (odkritje originalne metode mikroanalize organskih snovi). Do danes je Friderik Pregl edini slovenski znanstvenik, ki je samostojno prejel to najvišjo nagrado. Kljub temu, da so ga vabili v Ljubljano pa je ostal v Gradcu in deloval v glavnem na področju Avstrije.

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Človek ne postane svetnik s tem, da se prepričuje, da je boljši od grešnikov, ampak ko spozna, da je eden izmed njih in da so vsi skupaj potrebni Božjega usmiljenja.

(Thomas Merton)
Četrtek, 17. Januar 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh