Zgodbe za dušo

Prva knjiga v zbirki Zgodbe za dušo. V knjigi je trideset kratkih zgodb, ki so jim dodane točke za razmišljanje, namenjene tudi pogovoru v mladinskih (zakonskih in drugih) skupinah ali pa osebnemu branju in premisleku. Naslovi poglavij kažejo na raznovrstnost vsebine: Odnos do drugega; Tebe iščem – verske vsebine; Skupaj – družbeno življenje; Pomemben je človek – vrednote osebe. Knjigo bogatijo tudi misli in molitve iz del duhovnega pisatelja H. Nouwena. 8. izdaja priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga doživela.

To je knjiga, ki nas uči, kako
- premagovati sovraštvo, strah, nezaupanje vase, neodločnost, samopomilovanje, nezadovoljstvo, osamljenost, zasvojenost, vztrajanje pri svojem, pohlep, nasprotje med teorijo in prakso, prelaganje odgovornosti na druge
- odkriti za kaj si poklican, Božjo voljo, Kristusa v bratih, moč v skupnosti, ustvarjalnost, da pomoč drugemu prinaša srečo, da bogastvo ni vse,
- razvijati svoje talente in sposobnosti, prijateljske odnose,
- iskati Boga, pot, znanje, natančnost, lotiti se stvari na prvem koncu, na pravi način
- videti v stvareh bistvo, imeti dober odnos do stvari, živeti sedanji trenutek,
- biti potrpežljiv, ne postavljati drugih v lastne kalupe,

iz vsebine

ena zgodba;

Pohlepni Teo
Teo je bil pohlepen človek. Nikoli mu ni bilo dovolj denarja in stvari. S sosedi se je stalno prepiral zaradi tega. Nekega dne je eden njegovih sovražnikov sklenil, da ga bo uničil. Zvijačno mu je poklonil zlato ribico v stekleni posodi. Rekel mu je: »Teo, ko bo ta ribica zrasla do naravne velikosti in poginila naravne smrti, se bo spremenila v čisto zlato. Postal boš bogat bolj, kot si kdajkoli sanjal.« Nenasiten pohlep je Tea tako prevzel, da je verjel v zgodbo o zlati ribici. Pa ne samo to, bil je zelo vesel in hvaležen svojim sovražnikom. Ribico je nesel domov in jo imel v majhni posodi. Skrbno jo je hranil in, kakor si je želel, je ribica rasla in rasla dokler ni bila prevelika za posodo. Veliko je porabil, da je zgradil ribnik za ribico, potem pa še majhno jezerce. Ves čas je sanjal o dnevu, ko bo dobil zlato. Čez več let je vse svoje dneve zapravil s krmljenjem ribice, ki je še vedno rasla. Želel si je, da bi že poginila, da bi postal bogat. Končno je Teo obubožan in star umrl prej kot ribica.

vprašanja za pogovor
1. Ali pomeni denar blagoslov ali prekletstvo? Zakaj?
2. Ali je denar nevaren? Katere so njegove nevarnosti?
3. Ali more biti pohlepen človek srečen?
4. Kaj je korenina vsega zla: denar ali poželjivost?
5. Je denar za srečno življenje potreben?
6. Je denar za srečno življenje dovolj?
7. Zakaj Jezus pravi, da je težko bogatim priti v nebeško kraljestvo?
8. Ali nauk Svetega pisma nasprotuje denarju? V kakšnem smislu?
9. Ali drži, da je denar idol (malik) sodobnega človeka?
10. Kaj misliš: Je pravilo, da so ljudje pohlepni zaradi denarja? Kaj so posledice tega?

kaj se iz zgodbe naučimo
1. Marsikdo med nami je podoben Teu. Žrtvujemo najboljše, kar imamo (čas, ljubezen in prijateljstvo), ker želimo doseči dobrine, ki jih ne bomo nikoli dosegli.
2. Sreča ni v tem, da si želimo, česar nimamo,

še eno razmišljanje

Besede in tišina
Nedavno sem vozil skozi Los Angeles in kmalu doživel veliko presenečenje: vozil sem skozi obsežen slovar. Kamorkoli sem pogledal, povsod so bile besede, ki so želele obrniti pozornost mojih oči s ceste. Govorile so: »Uporabljaj me, vzemi me, kupi me, pij me, dotakni se me, poljubi me, spi z menoj.« Kdo bi v takem svetu ohranil spoštovanje do besed? Vse to mi govori, da so besede, vključno z mojimi, izgubile svojo ustvarjalno moč. Njihovo neskončno množenje je povzročilo, da smo izgubili zaupanje v besede in pogosto mislimo: “To so samo besede!” Učitelji govorijo učencem po šest, dvanajst, osemnajst in včasih po štiriindvajset let. Toda študentje pogosto iz izkušnje čutijo: “To so samo besede.” Pridigarji pridigajo teden za tednom in leto za letom. Toda njihovi župljani ostanejo enaki in pogosto mislijo: »To so samo besede.« Politiki, gospodarstveniki, ajatolahi in papeži govorijo in izražajo svoja mnenja, ko je potrebno in ko ni, toda tisti, ki jih poslušajo, govorijo: »To so samo besede, še eno razvedrilo.« Posledica tega je, da beseda ne opravlja svoje glavne naloge, ki je povezovanje. Beseda ne sporoča več, ne ustvarja več skupnosti in zato ne prinaša življenja. Beseda nič več ne ustvarja zaupnega okolja, v katerem bi ljudje lahko srečali drug drugega in tako gradili skupnost. (Henry Nouwen, Pot srca)

Marko ČUK