Ko pomislim na svoja srednješolska in študentska leta, se samo nasmehnem. Kolikokrat sem stala pred razredom ali kolegi s tresočimi rokami in z glasom, ki je kar izginjal, predvsem pa sploh ni zvenel kot moj! Sporočila, ki sem jih nekaj dni ponavljala doma in hotela posredovati, so se zaradi hromeče treme izgubila nekje na poti do table ...

 

Ugotovila sem, da imajo podobne spomine na ta del šolskih oz. študijskih let tudi udeleženci mojih tečajev retorike in javnega nastopanja. Nekatere so ti nastopi tako zaznamovali, da imajo zaradi njih danes težave z nastopanjem v službi. Da se to ne bi zgodilo tebi, tokratno kolumno posvečam pripravam na predstavitev seminarske naloge, prepričana pa sem, da bodo napotki prišli prav tudi pri zagovoru diplomskega dela.
Se bojiš nastopa pred manjšo skupino ali bolj trepetaš pred polno dvorano gledalcev? Koga pa imaš med publiko raje, znane ali neznane osebe? Za začetek se zavedaj, da se tudi samo nekajminutni nastop kot celota začne še v varnem zavetju (dijaškega oziroma študentskega) doma, s pripravami ...

PREDPRIPRAVE SO IZREDNO POMEMBNE
Osnova za nastop je seveda vsebina. Najbolj se obnese, če tisto, kar želiš posredovati, spišeš do besede natančno, nato pa besedilo večkrat prebereš na glas. Na tak način boš hitro ugotovil, ali je zaporedje zapisanih vsebin pravo, če ti izbrane besede ustrezajo in če ti odgovarja dolžina stavkov. Slovenščina je namreč specifičen jezik – pisana in govorjena beseda se izredno razlikujeta. Besede saj v prostem govoru zagotovo ne boš uporabil, nekaj drugega pa je, ko se usedeš za računalnik in pišeš, kajne? Poskrbi tudi, da govorjene povedi ne bodo predolge, da ti bodo poslušalci lahko ves čas sledili.
Ključna vprašanja, ki si jih moraš postaviti in z besedilom nanje tudi odgovoriti, so: kaj želim povedati oziroma katero je glavno sporočilo? Kako bom začel? Kako bom zaključil?
Dobro je začeti s kakšnim nepričakovanim začetkom ... Sledi jedro, torej razlaga osrednje teme, vrh je nizanje podatkov s ciljem, da nam občinstvo kar čim bolj verjame, zaključni del govora pa naj bo sestavljen iz povzetka govora, poziva oziroma zaključne misli in zahvale za pozornost.

In ker pravijo, da vaja dela mojstra, mojster pa vajo, zgoraj opisanim stopnjam sledi trening. Poskrbi za prijeten izraz na obrazu, naj ne izžareva strahu ali negotovosti. Ker verjamem, da ne veš, kako izgledaš, ko te grabi trema, priporočam, da besedilo vadiš doma, pred ogledalom. To ti bo pokazalo čisto vse, kako sproščeno razlagaš, kako ti begajo oči, ko iščeš pravo besedo, in kakšen izraz dobiš, ko te je strah ... Opazuj svoje kretnje, zvadi pa tudi izgovarjavo – da bo vse kar se da tekoče ..

KAKO SE OBNAŠATI NA ODRU?
Imej v mislih, da se tvoj nastop začne tisti trenutek, ko te sošolci in profesorji zagledajo, in ne, ko odpreš usta, kot bi morda mislil. To pomeni, da predstavitev začneš takrat, ko vstaneš in se odpraviš pred tablo. Ko stojiš pred zbranimi, se drži zravnano, saj s tem vzbujaš zaupanje. Roke naj bodo ob telesu, in sicer nekje pri popku. Če ti bo ta položaj povzročal nelagodje oziroma ne boš vedel, kaj z rokami (kar se pogosto zgodi, ko nastopamo), si pomagaj s svinčnikom ali z listom papirja, ki ju drži v eni od rok. Da ne bi pozabil, kaj želiš povedati, si seveda lahko omisliš oporne točke, ki naj bodo samo povzetek tvojega besedila. Napiši jih na list papirja A4, tega pa obvezno prilepi na trši papir (na primer šeleshamer) umirjenih, temnejših barv. Branje besedila močno odsvetujem. S takim načinom predstavitve so tisti udeleženci delavnic, ki so se sicer vsebinsko odlično pripravili na nastop, zelo hitro postali dolgočasni. Ko bereš, se namreč ne ukvarjaš s tistimi, ki te gledajo in poslušajo. Zato tudi tisti, ki bi ti res radi sledili, z mislimi prej odtavajo.
Če bo tvoj govor daljši, priporočam, da se med njim počasi, umirjeno sprehajaš po prostoru, ob tabli. Predvsem pa ne pozabi, da je zelo pomembno, kako govoriš: ne prehitro, ne prepočasi, ravno prav glasno, razločno in odločno. Če se zgodi, da se izgubiš, torej za hip zbiraš misli – brez panike. Takrat preprosto ostani tiho, torej ne govori. Niti pomisli ne na to, da bi tišino zapolnil z mašili, saj so ta lahko res moteča! Pa še nekaj. Da bi si tvoji sošolci zapomnili čim več, uporabljaj asociacije, primerjave in metafore.
Pomembno je tudi, da s publiko obdržiš očesni stik. Pravila, kako in koliko časa glej posameznega sošolca, ni, pomembno je, da začutijo tvoje besede, da vsak od njih ve, da je tisto, kar govoriš, namenjeno njim, da torej nisi samemu sebi namen ... Pa četudi gre za predstavitev seminarske naloge, s katero bi rad izboljšal oceno pri določenem predmetu..

KAJ PA VIZUALNI PRIPOMOČKI?
Vizualni pripomočki zelo pomagajo prenesti sporočilo, vseeno pa je pri njihovi rabi potrebno biti previden. Če uporabljaš PowerPoint, nanj ne spravljaj celotnega besedila, ker se bodo sicer sošolci namesto s tabo ukvarjali s predstavitvijo. Pa še tega ne pozabi, da je prezentacija namenjena njim, kar pomeni, da se ne obračaj proti njej in ne beri z nje!
Po tem ko si pripravil govor (uvod, jedro, vrh, zaključek) in se nanj pripravljal ... pride dan D, ti pa se ne moreš zbrati. O ja, poznam te občutke! Sploh tik pred nastopom se po navadi roke potijo, v grlu se nabira cmok, besedilo izginja iz spomina ... Panika? NE! Namesto negativnih sugestij, ki jemljejo pogum, oblikuj pozitivne. A več o tem in odganjanju treme v prihodnjih kolumnah. Zdaj samo še zagotovilo, da uspeh ob upoštevanju napotkov ne more izostati, zato kar pogumno pred tablo!

SREDSTVA PREPRIČEVANJA
Z etosom (osebna raven: govorica telesa, oči, obraz) govornik izpostavlja svojo osebnost in svoj ugled, saj si prizadeva, da bi mu poslušalci verjeli in zaupali; s patosom (odnosna raven: melodija, hitrost, poudarki) vzbuja čustvene odzive in jih tako pridobiva za svoje ideje, logos (strokovna raven: argumentiranje, sklepanje) pa pomeni uporabo razumskih argumentov. Z njimi govornik podpre in dokaže svoje trditve.

 Anita Urbančič, Ognjišče (2017) 3, str. 82

Že pred leti sem spoznala, da ljudje ne izrečejo vedno ravno vsega, kar mislijo ali čutijo. Presoditi, kaj se s človekom v resnici dogaja, ni ravno preprosto, toda če primerjate, kar vidite in slišite, pri tem pa upoštevate okoliščine, v katerih se vse skupaj dogaja, lahko dobite veliko realnejšo sliko. Žal v življenju ne moremo sklepati zgolj po sebi ali po tem, kar človek pokaže navzven, čeprav bi bilo tako najlaže. Pri doseganju kvalitetnih medsebojnih odnosov pa nam je lahko v veliko pomoč prepoznavanje telesne govorice in uporaba ustreznih besednih zvez.

 V petdesetih letih dvajsetega stoletja je Albert Mehrabian, pionir med raziskovalci telesne govorice, odkril, kar smo poudarili že v prejšnji kolumni: neposreden pomen besed v celotnem učinku sporočila zavzema sedem odstotkov, delež glasu 38 odstotkov, delež nebesednega izražanja pa kar 55 odstotkov. To je seveda dodaten razlog, da po vsem svetu ljudje z zanimanjem opazujejo telesno govorico politikov. Če smo tovrstnega branja vešči, lahko iz nje razberemo več kot iz njihovih besed. Ampak zagotovo vas zanima tudi, kako lahko z retoriko izboljšate svoj vsakdan, torej medsebojne odnose. Eno od pravil, ki si jih velja zapomniti, pravi: Ne gre toliko za to, kaj rečete, kot za to, kako pri tem gledate. Govorica telesa je namreč zunanji odsev človekovega čustvenega stanja. Vsaka kretnja ali gib je lahko ključ do tistega, kar oseba trenutno doživlja. Študent, ki se je zredil in je zaradi tega v zadregi, se bo na primer morda popolnoma nevede dotikal podbradka; sorodnica, ki jo skrbi, da je njena frizura zaradi močnega vetra neurejena, se bo gladila po laseh tudi, ko bodo ti že zdavnaj na svojem mestu; vajenec, ki je prišel na razgovor za delo, bo v obrambi ali strahu podzavestno prekrižal roke ... To je le nekaj primerov, ki potrjujejo, da večino sporočila v neposrednem pogovoru prenašajo telesni znaki. In to kljub temu, da se večina ljudi teh znakov in njihovega učinka presenetljivo malo zaveda!

KAKO SI PRAVILNO RAZLOŽITI TELESNE ZNAKE?
Pozitivna novica je vsekakor, da se pravilnega razlaganja lahko naučimo. Za začetek si moramo zapomniti, da kretnje vedno razlagamo v nizu, torej kot celoto. Praskanje po glavi ima na primer lahko vzrok v potenju, negotovosti, ušeh, pozabljivosti ali celo laži. Podobno kot pri stavkih so za niz v govorici telesa potrebne najmanj tri kretnje, da lahko pravilno določimo pomen. To pomeni, da se izogibamo prezgodnjim zaključkom, raje počakajmo na ostale neverbalne znake ... In ker raziskave kažejo, da je učinek nebesednih znakov približno petkrat večji od učinka besed, vedno iščimo skladnost med besednim in nebesednim sporočilom. Če bi oseba, ki pred nami stoji s prekrižanimi rokami, na vprašanje, ali je odprta za ravnokar predstavljeno idejo, odgovorila negativno, bi ji lahko verjeli. Če pa bi s tako telesno govorico odgovorila pritrdilno, bi upravičeno podvomili, da govori resnico. Poleg tega si moramo prizadevati, da neverbalno govorico skušamo vedno razbrati v povezavi z okoliščinami. Osebo, ki sredi hladnega zimskega popoldneva stoji pred nami na promenadi s tesno prekrižanimi nogami ter brado, uprto v tla, najverjetneje zebe in razlogov za njeno telesno govorico ne gre iskati v neodobravanju nas ali naših besed.

ALI SE DA GOVORICO TELESA PONAREDITI?
Odgovor na to vprašanje je večplasten. Če bi morala odgovor podati nemudoma, bi odgovorila nikalno, vendar žal vem, kako zelo se nekateri, sploh ko gre za doseganje lastnih koristi, trudijo, da bi prikrili svoje resnično mnenje. Naj navedem samo nekaj primerov: politiki, izbori za miss države, resničnostni šovi in podobno ... Zato bi na to vprašanje po razmisleku odgovorila, da se da govorico telesa izpiliti, torej da se da znake govorice telesa ponarediti, je pa to izredno težko početi na dolgi rok. Slej ko prej se namreč pojavi neskladje med glavnimi kretnjami, najdrobnejšimi telesnimi znaki in izrečenimi besedami.

KAKO SE IZPOPOLNITI PRI BRANJU GOVORICE TELESA?
Če si želite bolje razumeti druge in razbrati, česa ne delijo z vami, ko odprejo usta, vam priporočam, da si kar čim pogosteje vzamete 15 minut časa za preučevanje govorice telesa drugih ljudi. Pri tem bi rada poudarila, da boste ob tem pridobili spoznanja tudi o obnašanju lastnega telesa. Saj veste, veliko laže vidimo, kaj počno drugi. So pa nam lahko spoznanja o obnašanju drugih v pomoč pri prepoznavanju lastnih omejitev in morebitnih neskladij. Primerna mesta za učenje so pravzaprav vsi kraji, kjer se ljudje srečujemo in družimo: kavarne, restavracije, šole, šolska dvorišča, trgi, trgovine ... Imeniten kraj za opazovanje človeških kretenj so tudi letališča, kjer ljudje s telesno govorico odkrito izražamo nezadovoljstvo, jezo, srečo, žalost, nestrpnost, pričakovanje, radost in ostala čustva. Seveda ne pozabimo na družabna in poslovna srečanja ter zabave, kjer si lahko pričarate nepozaben večer že samo z opazovanjem obredov telesne govorice drugih gostov. In verjeli ali ne, v pomoč pri učenju je lahko že spremljanje TV-programa – brez zvoka! Poskušajte razumeti dogajanje samo z opazovanjem slike. Vsakih nekaj minut vključite zvok, da preverite pravilnost svoje razlage. Z učenjem razbiranja znakov govorice telesa boste prej opazili, kaj ljudje v resnici hočejo povedati ali storiti, obenem pa se boste tudi sami naučili več o sebi in o tem, kako lahko izboljšate odnose z drugimi.

PREVIDNO PRI RAZLAGANJU NEVERBALNE GOVORICE NA DRUGIH KONCIH SVETA!
Drugi kraji in drugi ljudje s seboj prinašajo drugačne običaje. Če za primer vzamemo rokovanje pri ameriških poslovnežih: moški se rokujejo vedno, ženske pa ne tako pogosto; čez lužo je stisk roke čvrst in samozavesten. Japonci se pozdravijo z dolgim, globokim priklonom; če slučajno stisnejo roko (vpliv Zahodnjakov), pa je stisk roke nežen. Za Britance je rokovanje bolj formalen postopek, omejen na sestanke z ljudmi, s katerimi niso v pretirano zaupnih odnosih. V arabskem svetu pa ženska roke ne sme ponuditi – pozdravi samo z rahlim gibom glave.

 Ognjišče (2017) 2, str. 82

Tudi če ne nastopamo kot govorniki ali predavatelji, sta nam lahko poznavanje in upoštevanje pravil o govorništvu še kako v pomoč v čisto vsakdanjem življenju. Saj vemo – s prijetnimi sogovorniki tudi sami zelo radi komuniciramo.

Razčistimo najprej, kaj govorništvo oziroma retorika sploh je. Sama jo na tečajih retorike in javnega nastopanja opišem takole: Gre za vedo, ki se ukvarja s pravilnim govorjenjem, z izbranim besedjem, s pravilno artikulacijo, suverenim in uglajenim nastopom, prezentnim obnašanjem, obvladovanjem mimike in gestikulacije.

Pa ne samo s tem, temveč tudi s sposobnostjo, da zapisani tekst z govorom predstavimo pred posameznikom, skupino ljudi, mikrofonom ali kamero. Gre za okusno, izbrano, spretno govorjenje ter obnašanje, oblikovanje misli, povezovanje, dramatičnost, gre za spretne besedne zasuke, obvladovanje govorne igre, vpletanje metafor, pa tudi za upoštevanje ritma oziroma tempa pripovedovanja. To seveda vse drži, pa vendar ... Če bi vam te informacije posredovala z monotonim glasom, brez poudarkov, s pogledom, uprtim v tla ... si verjetno ne bi kaj dosti zapomnili, kajne? Morda bi celo odšli domov z mislijo, da je tole vse skupaj precej suhoparno. Veliko bolje bi bilo, če bi s pogledom potovala po prostoru, vzpostavila očesni stik z vsakim izmed vas in z jasnim, pozitivno naravnanim glasom povedala, da je retorika veda, ki obstaja še iz časov pred Kristusom, ker so se ljudje že takrat zavedali, kako zelo pomembno je poznavanje in uporabljanje veščin javnega prepričevanja. Pa recimo, da so v Sloveniji z govorništvom začeli duhovniki. In za piko na i bi dodala, da je izrednega pomena, da se zavedamo, da imamo pravzaprav samo dve možnosti: ali nam bodo tisti, ki jim govorimo, verjeli ali pa ne. Se strinjate? Skratka, ni pomembna zgolj vsebina, ampak tudi kako vsebino posredujemo.

ODLOČILEN PRVI VTIS
Pa še nekaj je treba upoštevati pri tem. Prvi vtis. Ta je izrednega pomena, pri njem pa igrajo ključno vlogo neverbalni znaki. 55 odstotkov informacij namreč razberemo iz telesne govorice. 38 odstotkov informacij nam pove glas in zgolj sedem odstotkov sama vsebina. To seveda ne pomeni, da ta ni pomembna. Šele ko jo imamo, ko vemo, kaj želimo povedati, imamo namreč sploh pravico govoriti! Pri tem se zavedajmo, da se da marsičesa naučiti, marsikatero napako odpraviti, pa tudi marsikaj prikriti. Recimo začetno negotovost oziroma tremo. Ta namreč ni nič čudnega, gre za normalen odziv našega telesa in duševnosti, s katero se v resnici soočamo vsi, od prekaljenih gledaliških igralcev, voditeljev, pevcev do predavateljev. Ko spoznamo novo osebo, si navadno že po kratkem kramljanju o njej ustvarimo mnenje. Gre za mnenje na prvo žogo, v resnici je to pravzaprav vtis, na podlagi katerega se odločimo, ali nam je ta človek všeč ali ne. In enako je na nasprotni strani, torej z osebo, ki ste jo spoznali – tudi ona si na podlagi prvega vtisa ustvari mnenje o nas. Seveda sploh ni nujno, da je to mnenje realno. Dejstvo pa je tudi, da če se bo našemu novemu znancu zdelo, da smo iskrena, zanimiva in zabavna oseba, je možnost, da bo želel z nami ostati v stiku, nas zaposliti ali z nami prijateljevati, precej večja, kot če smo nanj naredili slab vtis. Torej prvi vtis je pomemben. In to kljub temu, da ta nikoli, ampak zares nikoli, ni popolna, še manj pa relevantna ocena naše celotne osebnosti. Toda – kako se nekomu, ki ga srečamo prvič, predstaviti v najboljši možni luči, ob tem pa ne izgubiti sebe, torej ostati mi?

POHVALA IN POZITIVNA NARAVNANOST
Vsak med nami si želi biti v družbi dobro sprejet in priznan. Zato velja vzeti v zakup, da je v resnici največje darilo, ki ga lahko izročite drugemu, prepoznavanje, razumevanje in spoštovanje njegovih pozitivnih lastnosti. Z drugimi besedami: če je le mogoče, se potrudite pri vašem sogovorniku pohvaliti to, kar se zdi najbolj očitno. Morda je za kaj nadarjen, zabaven, bister ali privlačen? Obenem iščite tudi skupne točke. Pravi stik z drugim se namreč vzpostavi, ko ugotovimo, da imamo nekaj skupnega: skupnega prijatelja, skupne hobije, podobne izkušnje v življenju ali podobno mnenje o nečem – naj gre za najljubši film ali politično opcijo. Pa še dva namiga, ki sta vam lahko v pomoč. Na nas bodo dober vtis zagotovo naredili tisti, ki nas znajo nasmejati. Čeprav s tem ne gre pretiravati. Dovolj bo že, če boste večji del srečanja dobre volje. Če se boste smehljali, boste osebi izražali naklonjenost. Predvsem pa velja imeti v mislih, da bodo imeli ljudje takrat, ko se v neki družbi dobro počutijo, o tej družbi (posledično torej o ljudeh, ki so del te družbe) zagotovo bolj pozitivno mnenje kot o tisti, ki v njih ne vzbuja tako prijetnih občutkov.

RETORIKA IN VSAKDAN: PROSIM IN HVALA DELATA ČUDEŽE! Zdi se mi, da smo v hitrem vsakdanjiku nekako »pozabili« na dve preprosti, a izredno učinkoviti besedi: prosim in hvala. Druge preredko pohvalimo, se jim zahvalimo in poudarimo, da pri njih cenimo določene kvalitete. Razmislite, kako bi se lahko vaši medosebni odnosi spremenili, če bi delovali po načelu topline, radosti in srčnosti!

 Ognjišče (2017) 1, str. 82