Križ velja za najbolj razširjeno in najbolj prepoznavno znamenje krščanstva. Kot ikonografsko znamenje je bilo znano že veliko pred Kristusom (npr. svastika). Pribijanje na križ so si izmislili Feničani, od njih so to prevzeli tudi Rimljani. Imeli so ga za tako kruto kazen, da niso križali rimskih državljanov.
Križ je bil orodje za mučenje, na katero je bil tudi Kristus pribit in je tam umrl. S svojim trpljenjem in križem nas je odrešil. Tako je križ iz znamenja ponižanja in sramote postal znamenje odrešenja, slave in poveličanja.
V prvih stoletjih krščanstva so kristjani znamenje križa zaradi preganjanja upodabljali v drugih oblikah (sidro, svastika, krog). To je razumljivo. Od 4. stoletja se začne uveljavljati Konstantinov križ in iz spoštovanja, da je na njem viselo Zveličarjevo telo, so ga začeli krasiti z dragimi kamni. V zgodovini so se razvili križi različne vrste (latinski, grški, malteški, ruski, nadškofovski, papeški ...). Materiali, iz katerih so delali križe, so različni, prav tako so se razvijale podobe križa in Križanega. Vse pa naj bi v nas vzbujale ljubezen do Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je trpel in umrl za nas in za naše zveličanje.

Jezus lahko tudi ne bi trpel ali pa bi izbral kakšno manjše trpljenje kot je smrt na križu. Zakaj je pustil, da so ga križali? Zato, ker je bil tak skrivnostni načrt Očeta, ki se je odločil, da bo tako pokazal svojo brezmejno naklonjenost do nas. Da bi pokazal, kako se Božja ljubezen do človeka ne ustavi niti pred križem in trpljenjem. Tako je Jezus, čeprav je bil Božji Sin, pustil, da so ga mučili kakor hudodelca.
Zato nam križ govori o Jezusovi pokorščini skrivnostni Božji volji.
Tudi za nas kristjane je sprejeti križ znamenje pokorščine Očetu in naše hoje za Kristusom.

B. Rustja, Božja znamenja, v: Ognjišče 3 (2012), 43.

2. februarja praznujemo Gospodovo darovanje v templju ali svečnico. Na ta praznik poslušamo kot prvo berilo odlomek iz preroka Malahija, ki napoveduje Odrešenikov prihod v tempelj. Ta prerok je tudi ‘zaslužen’ za to, da je sonce postalo simbol Kristusa, saj je napisal: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih« (Mal 3,20).
Svečnica je po izročilu Marijin praznik, pa tudi sonce in mesec sta povezana z Devico Marijo, saj nanjo nanašamo besede iz knjige Razodetja: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi  nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Sonce in luno pogosto upodabljajo pri prizorih križanja, saj prikazujeta žalost vsega stvarstva ob Jezusovi smrti.
Na svečnico blagoslavljamo sveče, ki so simbol svetlobe, izvir svetlobe pa je seveda sonce. Zato je slednje po pravici znamenje Kristusa, ki je o sebi dejal, da je ‘luč sveta’ (Jn 8,12).
[rspotObiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega, kakor sonce, ki vzhaja z višave. Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravnal na pot miru naše korake. (Lk 1,78-79)[/rspot]

Kako strašna je noč, temina, ko ne vemo za cilj svojega življenja. Kako lepo je zjutraj gledati vzhajajoče sonce, ki osvetljuje zemljo in vse, kar je na njej. Jezus je tako vstopil v življenje sveta in vsakega izmed nas. Pred njegovim prihodom človek taval v temi in ni videl smisla svojega življenja. Toda Kristus je kakor osvetljena pot, ki povezuje človekovo življenje z obzorjem večnosti, kjer je njegov cilj

B. Rustja, Božja znamenja, v; Ognjišče 2 (2012), 43.

Konec junija se veselimo mašniških posvečenj, v začetku julija pa novih maš. Duhovnike je Bog poklical v posebno službo. Vendar Bog kliče vsakega človeka in mu daje poslanstvo, podobno kakor je iz gorečega grma poklical Mojzesa in mu naročil, naj izpelje Izraelce iz egiptovske sužnosti. Zato je goreči grm znamenje poklicanosti.
Poleg tega ima motiv gorečega grma bogato simboliko. Najprej je podoba Izraelskega ljudstva, ki iz trpljenja v egiptovskem suženjstvu izide nepoškodovano in močno. Dalje je podoba Kristusa, ki je trpel kakor človek, a ostal neokrnjen v svoji božji naravi.
Zelo pogosto je goreči grm tudi podoba Marijinega devištva. Marija je rodila Kristusa in postala mati, a ostala devica. Končno je tudi podoba Cerkve, ki v zgodovini kljub številnim preganjanjem iz njih izhaja nepoškodovana, z neokrnjenim naukom.

Bog ljubi človeka, zato vsakemu zaupa nalogo, ki naj jo v življenju izpolni. Človek lahko sodeluje z Bogom, da bi izboljšal svet. Kakor je za poklic Mojzesa uporabil goreči grm, tako tudi za nas uporablja znamenja, po katerih nas kliče na delo: npr. želje, okoliščine, ljudje, dogodki … Da bi jih razumeli, moramo znati utihniti in postati pozorni. Podobno kot Mojzes v puščavi..

RUSTJA, Božo. (Božja znamenja), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 7, str. 43.

Najstarejše in najbolj pogosto znamenje za Kris­tu­sa je riba. Črke, ki sestavljajo grško besedo riba (IKTHS = Iesous Kristos Theou Hyos Soter) pomenijo: Jezus Kristus Božji Sin, Odrešenik. Zaradi tega so znamenje ribe zelo pogosto uporabljali v zgodnji krščanski umetnosti. Kristjani so vedeli, kaj pomeni, pogani pa ne.
Riba se uporablja tudi kot znamenje krsta. Kakor riba ne more živeti brez vode, tako kristjan ne more biti odrešen in prejeti božje življenje brez krstne vode.

Znamenje ribe nas spominja tudi na dogodek, ko apostoli vso noč niso nič ujeli, ko pa so vrgli mreže na Jezusovo besedo, so jih napolnili. Če živimo in delamo v Jezusovem imenu, bo naše življenje dobro in rodovitno.

RUSTJA, Božo. (Božja znamenja), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 6, str. 43.